O narodnem značaju Slovencev, ki da drug drugega stalno tolčemo po glavi, da je ne bi kdo zrastel, je bilo prelite že morje sline, pa tudi veletoki e-črnila. Tako rekoč ni Slovenca, ki bi povedal ali napisal več kot tri povezane stavke o medčloveških odnosih, da ne bi potožil o tem, kako si te odnose otežujemo. Kdor to posluša ali bere, si ne more kaj, da se ne bi strinjal. Podobne reči je doživel tudi on in njegovi bližnji, in to večkrat. Še posebej to velja za tiste, ki so hoteli kaj ustvariti. Na vsakem koraku je bilo težko, poplava ovir in omalovaževanja pa ni nikoli uplahnila. A torej drži, da smo Slovenci povečini hudobni, zavistni in privoščljivi zahrbtneži, ki drugim velikodušno (in milostno) pomagamo samo, kadar so v večjem dreku, kot smo sami, sicer pa jih potiskamo v drek, namesto da bi jim pomagali?

Glede na to, kar drug ob drugem doživljamo, prepogosto drži. Vprašanje pa je, ali so za to krivi nekakšni slovenski geni ali nas takšne naredi vzgoja. Glede na to, da genska slika Slovencev baje ni prav nič drugačna od finske, italijanske ali madžarske – čeprav so vsi našteti potomci različnih naborov prednikov, ki so živeli na različnih koncih sveta – je jasno, da je kriva vzgoja. Vzgoja pa ni skupek načel, ki jih hočemo ljudje drug drugemu privzgojiti, ampak skupek načel, ki jih živimo in se jih drug od drugega navzamemo. Vzgaja zgled.

Če mnogi bistri umi kot papige ponavljajo, da smo Slovenci takšni in takšni, začnemo to verjeti. Ne le verjeti – hote ali nehote, vede ali nevede začnemo tako tudi ravnati. Zakaj bi bili drug z drugim prijazni, če je večina Slovencev zajebanih? … Dajmo jih jebat v glavo – skoraj zagotovo si zaslužijo! Tako mi jebemo rojake in rojaki jebejo nas. Po slabi izkušnji z drugim ali tretjim Slovencem tudi ostale vedno manj cenimo in se 'maščujemo' vsem po malem. Ko dobimo v roke vzvode moči in lahko odločamo o usodi drugih, tega ne izrabimo, da bi jim zgladili pot in jim pomagali, temveč jih predvsem oviramo ali jim v najboljšem primeru milostno dopuščamo, da naredijo, kar so se že pač namenili narediti.

Težko je reči, ali je bil prej zajeban narodni značaj ali skupek pismenih zamorjencev, ki so za svoje izkušnje in neuspehe krivili ves narod. Karkoli je že bilo, zdaj je oboje. Zajebano vedenje rojakov krepi ocene o narodni zajebanosti, ocene pa krepijo vedenje. Ujeti smo v spiralo samouresničujoče prerokbe …

Povsem enako velja za oznake, ki jih pripisujemo drugim narodom: Angleži so hladnokrvni, Čehi imajo češke finte, Črnogorci so leni, Francozi so zagledani vase, Italijani so glasni, Nemci so redoljubni, Slovenci smo pridni, Škoti so skopuhi, Švicarji so čistuni … Ko sem potoval po teh deželah, se nisem mogel znebiti vtisa, da držijo. Povsod sem naletel na cel kup okoliščin, v katerih je narodni značaj domačinov prišel prav bolestno do izraza. In ni šlo za to, da bi si to, kar je nekje ustrezalo predpostavkam, bolj zapomnil in ostalo odmislil. Ko sem izkušnje iz različnih držav primerjal med seboj, so bile zelo zelo različne. Ljudje, ki malo potujejo (pa še takrat z agencijami ali službeno), govorijo, da so vsi ljudje enaki. To je lari-fari. Ljudje se zelo razlikujemo in prav tako se razlikujejo narodi.

Če se pripadniki narodov tako pogosto vedejo, kot da so prišli iz vica o svojem narodu, to velja tudi za ostale like iz vicev. Blondinke in policaji niso neumni zato, ker bi bili res neumni, temveč zato, ker to od njih pričakujemo, oni pa se tem pričakovanjem podzavestno prilagodijo. Tudi razredni klovn Janezek ni klovn že od prvega dne, ampak to postane zaradi tega, ker njegove izjave in vprašanja sošolce zabavajo. Če bi jih sprejeli z enakim negodovanjem kot učitelji, ne bi nikoli postal klovn. In kaj naj storijo uboge tašče, ki bi želele biti dobre tašče? Minus točke imajo že zato, ker so tašče, vsak njihov nasvet se smatra kot soljenje pameti, vsako nudenje pomoči pa je razumljeno kot vmešavanje. Res so mnoge tašče že od vsega začetka kot tašče iz vicev. A velik delež s svojim zavračanjem prispevajo tudi snahe in zeti, da o pričakovanjih, ki jih do tašč goji družba, niti ne govorimo.

Vici so smešni. A vsak vic prispeva k utrjevanju predstav o likih, ki jih omenja. Oboje pa prispeva k vedenju resničnih ljudi, ki ustrezajo tem likom, in vedenju ostalih ljudi do njih.

Zadeva je zelo resna in zadeva temelje družbenega ustroja. Vzemimo osnovno celico družbe – družino. Temelja družine sta partnerja. Poznate kak vic o možu in ženi, v katerem se iskreno ljubita in odlično razumeta? In koliko parov poznate, ki se ljubijo in odlično razumejo? …

Okoliščine, v katerih se razvijajo posamezni narodi in družine, so edinstvene, tako zgodovinsko kot zemljepisno. Zato so narodi in družine tako različni. Prav tako so različne okoliščine, v katerih odraščata blondinka in rjavolaska. Prva vse pripombe, ki letijo na blondinke, hote ali nehote jemlje nase, druga pa ne. Blondinka se je prisiljena opredeliti: ali sprejme, da je blondinka, ali skuša dokazati, da je brihtna kot Einstein, ali pa vse skupaj omalovažuje in se trudi živeti, kot da se nje ne tiče. Rjavolaska pa se od nje razlikuje po tem, da se ne rabi odzvati, ker se je ne tiče. Zato so blondinke drugačne od neblondink, zaradi drugačnosti pa so osnova za vice.

Lahko Slovenci pobegnemo slovesu pridnosti in zahrbtnosti? Lahko, vendar le tako, kot slovesu neumnosti pobegne blondinka: sami ali v majhnih skupinah, s plavanjem proti toku in proti večini. Kdor to počne, si mora zelo prizadevati ne biti priden, zaradi česar je deležen še več polen pod nogami kot pridno pridni. Marsikdo prične oznako 'Slovenec' dojemati kot psovko, tako Slovenski narodni značaj pritiska nanj. Morda ne useka nazaj, ni pa več prijazen in pripravljen pomagati, če od tega nima koristi … In tako ostane prav to, kar noče biti – Slovenec.