Članek
Razvoj in raziskave po slovensko

Razvoj in raziskave po slovensko

Objavljeno Nov 24, 2014

V prejšnjo kolumno se je zaletel vsak, ki je imel 5 minut časa. Očitno torej drži, da ljudi dosti bolj gane vsebina želodca – četudi ne nujno njihovega – kot sedanjost in prihodnost sveta in človeštva. Zdaj ko sem odkril način, kako besede pretvoriti v orožje, ki zadene, se ga bom oprijel kot pijanec plota in ostal kar v gostilni. Od tod in s tukajšnjimi sredstvi bom poskušal obdelati prihodnost sveta in človeštva in mogoče mi bo uspelo ganiti še koga, ki bi ostal povsem hladen, če bi ga gnal v službo ali v gmajno …


Gostinci bodo bržčas kar veseli, če ostanem v gostilni, kajti zadnje čase se jih gostje vedno bolj izogibajo – večinoma zato, ker nimajo več denarja. Ja, kriza je vdrla tudi v te hrame slovenstva in načela narodno bit in narodovo poslanstvo. Kaj neki naj vrli Slovenci počnejo, če jim je vrag najprej vzel denar za pijačo, zdaj jim bo pa še gostilne?

Ne, gostilne je treba rešiti, sicer se bodo ljudje napijali doma in se bodo kregali, osvajali, mlatili, onegavili in pobijali ves čas, ne le po zadnji rundi! Če že ne zaradi pijancev in njihovih družin, pa vsaj zaradi vseh tistih, ki jim delo v gostilnah omogoča preživetje.

Saj res, kdo bi imel največ koristi od tega, da ljudje svoje uborne prihodke še naprej puščajo v gostilnah? … Gostinci seveda. Nedvomno si vsak od njih na vse kriplje prizadeva privabiti ljudi, ki še imajo prihodke in jih želijo zapraviti v gostilni, da pridejo v njegovo in ne v kakšno drugo. Nedvomno … Ali pač?

Pač! Ste v zadnjih 6 letih, kar naokoli razsaja kriza, opazili kakršnokoli spremembo v videzu, ponudbi in storitvah slovenskih gostiln? Jaz je nisem. Gostinci se obnašajo povsem enako, kot so se pred krizo, in vse v zvezi s svojimi gostilnami počnejo tako, kot če krize sploh ne bi bilo. Le jamrajo, da je manj gostov in zaslužka, česar prej niso počeli – to je edina novost.

Zadnje čase je veliko govora o naravnost čarobnih učinkih vlaganja v raziskave in razvoj. Bojda naj bi takšno početje na srednji rok odpihnilo krizo, odplačalo dolgove in odpravilo brezposelnost, na dolgega pa nas pretvorilo v tisti odmikajoči se svetilnik Evrope. Kakorkoli že, verjetno ne bi napravilo škode, razen če bi vlagali v raziskave in razvoj orožja in strupov.

Težava je, da je tozadevno modrovanje omejeno na strojništvo in kemijo. Na teh dveh področjih pa se je težko iti spodobne raziskave in razvoj brez sredstev. Podjetja s komaj kaj zaposlenimi, ki imajo vedno manj naročil, kar izdelajo, pa vedno težje prodajo, in ki jim po nakupu surovin in plačilu delavcev ne ostane skoraj nič denarja, pač težko odprejo visokotehnološki raziskovalni laboratorij in ga nekaj let vzdržujejo v upanju, da bo igranje dveh ali treh znanstvenikov v njem (kolikor bi jih največ zmogli plačati) rodilo kaj silno vrednega in uporabnega.

Kaj pa raziskave in razvoj na drugih področjih, kjer niso potrebni laboratoriji, ampak zgolj znanje in izkušnje, strokovni pristop ter seveda volja? Na primer v gostilnah?

In kako bi to izgledalo? Gostinci bi lahko izvajali brezplačne degustacije, na katerih bi obiskovalci preizkušali jedi ali njihove sestavine. Lahko bi gostom ob hrani, ki so jo naročili, dali v pokušino in oceno še krožničke s čim novim. Lahko bi imeli posebno ponudbo eksperimentalne hrane. Lahko bi prirejali piknike. Lahko bi prirejali medsebojna tekmovanja v pripravi jedi. Lahko bi imeli posluh za različne diete, ideološke in zdravstvene (»Pri nas bo tudi najbolj izbirčen jedec našel nekaj zase …«). Lahko bi imeli posluh za izvor in način pridelave hrane, ki jo pripravljajo. Lahko bi imeli posluh za to, da nekateri pojedo dosti, drugi srednje in tretji malo, tudi pri ostalih jedeh, ne le pri pizzah. Lahko bi si omislili rimske požeruške ležalnike, japonske nizke mizice ali arabske prte na tleh. Ja, lahko bi (ob osebni ponudbi in postrežbi) z notranjo opremo, osvetljavo in glasbo naredili gostilne osebne, ne pa tako splošne in brezizrazne, kot so zdaj. Lahko bi (po zgledu trgovskih središč) nudili popuste stalnim gostom in večjim skupinam. Lahko bi se povezovali v (mednarodne) mreže, tako da bi vse gostilne v mreži oglaševale in priporočale druga drugo – stalni gostje katerekoli od njih bi bili častni gostje v katerikoli drugi. In tako dalje …

A ne; gostinci se raje držijo stoletja starih, preverjenih prijemov in rešitev, ne glede na to, da je od njih vedno manj haska. Raje bodo propadli, kot vložili nekaj (ne denarja, ker ni treba, ampak) časa v zamišljanje in preverjanje novih prijemov in rešitev. Očitno je lažje propasti kot misliti …

Da jim ne bom delal krivice; kar velja zanje, velja tudi za ostale storitvene poklice: prodajalce, izobraževalce, muzealce, negovalce, športne in turistične delavce, uradnike … Še posebej velja za umetnike, ta 'ogledala družbe', ki se že sto let oglašujejo pod znamko 'vedno nekaj novega in nepreverjenega'. Nekoč priznani likovniki npr. zadnje čase prodajo po en, dva izdelka na leto. A ta dva izdelka sta še vedno prav takšna 'edinstvena' brezoblična zmazka, kakršnih so 15 let nazaj prodali dovolj za življenje in pijačo. Fotografski ateljeji izumirajo brez upora, kot severni medvedi. Tudi gledališčniki in filmarji, glasbeniki, pisatelji in striparji delajo, kakor in kar so delali prej. Nove okoliščine sveta, v katerem živijo, v najboljšem primeru uporabijo kot snov, pri čemer zelo radi pretiravajo in jih popačijo do neprepoznavnosti. Skoraj nikoli pa jih ne uporabijo kot prizorišča, prenosnike in izrazna sredstva svojih umetnin (izjema so npr. papirnate maske zombijev ob zadnjih vseslovenskih protestih). Komaj kaj bolje je z novinarji in kolumnisti (vključno z mano); mi vsaj imamo zobe, a očitno nam vedno redkeje uspeva ugrizniti tako, da kdo čuti …

Morda ne bi bilo napak, če bi vsi skupaj opustili svoje brezplodne poklice, ter postali kmetje in kuharji. Prvo bo slejkoprej nujno, drugo pa nemara edina možnost za sproščanje umetniškoizpovednih teženj, ki občinstva ne bodo pustile hladne in bodo omogočale vsaj nekaj zaslužka. Glede na to, da so gostinci prizemljeni, a jim kronično primanjkuje domišljije, umetniki pa je imajo toliko, da sploh ne zaznavajo stvarnosti, bi lahko iz te mešanice nastala odlična, vsak dan boljša enolončnica za vso družino …

#Kolumne #Gregor-hrovatin