Pravljičarji nam ne ponujajo le pravljice o gospodarski rasti, temveč nam servirajo tudi pravljico o trajnostnem razvoju. Neprestana rast na končno velikem planetu je že sama po sebi neumnost, toda pravljica o trajnostnem razvoju v kapitalizmu je še veliko bolj neumna, kot bo razvidno; v resnici pa ni le neumna, temveč je tudi nora in izjemno nevarna. Pred nami so težki časi.

Vsako leto naj bi ljudje pokupili več dobrin in več blaga. Propaganda je zato nujna, kajti zrel, razumen, psihično uravnovešen človek nima nobene potrebe po nenehnem kopičenju dobrin. Nima nobene potrebe, da zamenja avto vsakih nekaj let ali prenosni telefon vsakih nekaj mesecev in nima potrebe, da kupi novo srajco vsakih nekaj dni. Vse te potrebe je treba umetno vstaviti vanj, da bi bil dober potrošnik, zato jih tudi vstavljajo.

Toda razumen, zrel in psihično uravnovešen človek ne dovoli, da bi kaj vstavljali vanj. Torej ga je treba naprej narediti neuravnovešenega, nerazumnega in nezrelega; začeti je treba kajpak zarana. O tem, kako to naredijo, otroci v šolah ne bodo slišali ne črne in ne bele, o tem ne bodo naredili nobenega predmeta, še izbirnega ne. Bodo pa naredili vse druge predmete; med njimi bodo tudi taki, ki so profitabilni, kajti po novem naj bi se šole v celoti prilagajale gospodarstvu.

Ljudje na žalost pristajajo na umetno vstavljene potrebe, obenem pa molče pristajajo še na uničevanje okolja, saj proizvodnja dobrin terja energijo. Razmišljanje je preprosto: ljudje bi imeli radi več dobrin, pri tem pa naj jih ne zanima, kako priti do več energije. A tako lahko razmišljajo le neuravnovešeni, nezreli in nerazumni osebki.

Razmišljanju se pridružuje še en razmislek. Ljudje bi bili radi srečni in verjamejo naj, da kopičenje premoženja prinaša ali zagotavlja srečo.

Kopičenje dobrin seveda ne prinaša sreče, zlasti pa ne prispeva k moralnemu vedenju, k etičnemu delovanju, k egalitarnosti in solidarnosti ljudi. Raziskave potrjujejo tole korelacijo: več ko ima človek premoženja, denarja in vsega drugega, manj ga je pripravljen deliti z drugimi. Ali drugače rečeno: bogati in zelo bogati ljudje se vedejo, kot se od njih v kapitalizmu, ki temelji na tekmovanju, zavisti in sebičnosti, tudi pričakuje: premoženje imajo zase, hočejo pa ga imeti še več.

Ljudje, ki imajo manj denarja oziroma premoženja, so bolj radodarni, bolj solidarni in manj pohlepni. To so preproste ugotovitve, ki podkrepljujejo spoznanje, da kapitalizem s svojim načinom delovanja slabo vpliva na razvoj osebnosti in osebnostnih značilnosti, ki so dobre za skupno življenje.

Pomembno je tudi tole spoznanje. Najbolj bogati ljudje se še vedno pritožujejo, da nimajo dovolj. Tako je skrito jedro kapitalizma: nikoli ni dovolj, pa če imaš v žepu milijarde dolarjev. Toda to je samo bistvo kapitalističnega življenja, zato je govorjenje v trajnostnem razvoju sprto celo z zdravim razumom. V kapitalizmu ni trajnostnega razvoja že po definiciji.

Bogastvo torej ne zagotavlja sreče, temveč prinaša stokanje in jamranje, da človek še nima dovolj, prinaša egoizem in pohlepnost in sebičnost, zlasti pa ne prinaša nobene morale.

K zapisanemu moramo dodati še podatke, ki jih v svojem blogu komentira tudi Michael Roberts. Podatki so zares osupljivi.

Povedo nam, koliko stroškov povzročijo vsako leto: alkoholizem; vojne & oboroženo nasilje; debelost; kajenje; nepismenost, podnebne spremembe; onesnaževanje okolja; zloraba drog, prometne nesreče; poškodbe na delu. Primite se za glavo.

Letni stroški so okroglih 13 bilijonov dolarjev. Še enkrat: trinajst tisoč milijard dolarjev!

Za vse te stroške so odgovorni izključno ljudje; narava nima z njimi ničesar in kozmične energije takisto ne.   

In da ne bo nobene pomote: velik del stroškov nastane zaradi načina življenja v kapitalizmu, ki ga ta neposredno podpira in promovira s propagando!

Za povrh Michael Roberts dodaja tole: dolga depresija, ki se še niti približno ni končala, je doslej uničila ogromno delovnih mest, zaradi nje je veliko ljudi izgubilo službe, hiše, vse. Stroški dolge depresije so samo v ZDA ocenjeni na deset bilijonov dolarjev!

Seštejte vse skupaj in razmislite.

In sedaj pomislite na Cerarja, Mramorja in ostale, ki hočejo v predstavljenem kontekstu vzeti ljudem v Sloveniji še to, kar imajo, medtem ko bilijoni dolarjev dobesedno letijo v zrak in se izgubljajo v črnih luknjah.

Elementarno razmišljanje o trajnostnem razvoju nam torej pove, da je edina smiselna in resnično trajnostna oblika razvoja tista, ki temelji na ohranjanju, popravljanju in vzdrževanju dobrin in vsega drugega, na morali, etiki in vrednotah, kot so egalitarnost, solidarnost, empatija, sočutje. Na kratko: zares trajnostno življenje bo možno šele v komunizmu.

Veliko vprašanje pa je, kako bo civilizacija v naslednjih letih sploh delovala, kajti po branju knjige z naslovom Going Dark, ki jo je spisal Guy McPherson, izšla pa je pred letom dni pri založbi America Star Books, nam ne ostane prav veliko optimizma.

Kdor je star vsaj nekaj desetletij, ve, da se hitrost menjavanja dobrin in blaga nenehno povečuje. To z drugimi besedami pomeni, da vse hitreje mečemo stran še čisto delujoče dobrine in kupujemo nove, ker na primer verjamemo, da moramo imeti v kopalnici ploščice iz leta 2014, ne pa onih iz leta 2004, saj naj bi bile že zastarele.

Vsakdo, ki je dovolj star, tudi ve, da se ne moremo več kopati v rekah, v katerih smo čofotali, ko smo bili otroci. Ves čas nam govorijo o napredku, toda vsako uro je v zraku več metana in ogljikovega dioksida. Pripovedujejo nam, da nas bodo tehnologije rešile in odrešile, da je izdelkov, ki prihajajo na svobodne trge, neomejeno veliko, da je sreča v kopičenju le-teh, da je uspeh v življenju, če zaslužiš veliko denarja.

McPherson v svoji knjigi razmišlja povsem drugače. Prav gotovo razmišlja out of the box, kot se reče. Pa vendar njegove knjige ne bodo brali v šolah in ne bodo se pogovarjali o njeni vsebini. Učitelji so sicer za ustvarjalnost, kreativnost in kritično mišljenje, ki naj bi bilo out of the box, ker je to danes modno, toda obenem se vsega tega tudi bojijo, zato otrokom predpisujejo, kako naj bodo spontani, kreativni in kritični, predpisujejo jim, kako naj razmišljajo out of the box.

Avtor prične knjigo s preprostim citatom. Spomni se, kaj je nekoč zapisal Platon: zlahka oprostimo otrokom, da se bojijo teme, resnična tragedija v življenju pa je, ko se ljudje bojijo svetlobe.

Oktobra 2014 je, po podatkih NOAA (National Oceanic and Atmospheric Administration), povprečna globalna temperatura kopne zemlje in oceanov najvišja doslej (od leta 1880, ko so jo začeli meriti). Izjemno topel oktober so zabeležili v ZDA in v Evropi, nenavadno toplo pa je bilo tudi v Avstraliji, kjer se bo kmalu začelo še bolj toplo poletje.

Lahko noč.