“Iz dneva v dan, iz meseca v mesec so šle cene delnic samo navzgor,” je leta 1954 v knjigi Veliki zlom 1929 (The Great Crash, 1929) zapisal znameniti kanadsko-ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith. Vsekakor zanimivo branje, predvsem za tiste, ki se slepijo, da bo tokrat vse drugače.

Tako kot pred letom 1929, smo v podobni situaciji tudi danes. Vsi pomembnejši globalni indeksi rastejo iz dneva v dan, iz meseca v mesec. In zgodovine še zdaleč ni konec. 

Že leta 2008 nismo bili daleč od borznega zloma, ki bi lahko imel najmanj takšne razsežnosti, kot tisti iz leta 1929. Samo orjaški združeni napori centralnih bankirjev in vlad, z bilijoni dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, so takrat uspeli zaustaviti razpad globalnega finančnega sistema.

Vendar zloma dejansko niso preprečili, le zaustavili so ga. Začasno. Od leta 2008 ni bil sprejet noben resen politični ali ekonomski ukrep, ki bi preprečil novo, še hujšo krizo. Še več, “reševalni” ukrepi centralnih bank in vlad so pripravili teren za novo finančno krizo bibličnih razsežnosti.

Z nizkimi ključnimi obrestnimi merami in drugimi ukrepi centralnih bankirjev ter vladnimi reševalnimi paketi (bail-out) za velike banke so uspeli ohraniti obstoječi finančni sistem in ga dobesedno preplaviti s poceni denarjem. In te ogromne količine denarja danes napihujejo borzne balone preko vseh meja. Večina ključnih svetovnih borznih indeksov je danes višje kot kdajkoli prej v zgodovini.

V nekem trenutku v bližnji prihodnosti bodo borzni baloni začeli pokati, kar bo tako zelo destabiliziralo finančne trge, da jih preprosto ne bo več mogoče postaviti na njihovo staro mesto. Države bodo nemočne, ljudje jezni, bankirji pa bodo znova zahtevali pomoč.

Takrat bo nastopil edinstven trenutek, ki ga velja izkoristiti. Ne smemo pristati na nove reševalne ukrepe za velike banke in hkrati na varčevalne ukrepe za državljane, ki so neposredna posledica reševanja bank. Države so z reševanjem bank obubožale, račun pa so izstavile svojim državljanom. 

Danes z globalnim finančnim sistemom upravljajo velike banke, namesto da bi ga v imenu svojih državljanov upravljale države. Banke ne smejo biti v lasti neizmerno bogatih posameznikov in skupin, temveč v lasti državljanov.

Banke lahko financirajo trajnostni razvoj, javne storitve, skupno infrastrukturo in pravičnejšo delitev svetovnih virov, ne pa vojn, špekulacij in brezkončnega izkoriščanja ljudi in okolja. Kaj bomo torej storili?