V časih, ko je na pohodu neoliberalno enoumje (ali bolje: brezumje - to se kaže še zlasti v tem, kako se vedejo ljudje, ki so najbolj dosledni zagovorniki neoliberalizma, v rokah pa držijo vzvode moči /med današnjimi voditelji in predsedniki torej večina/ - vedejo se neodgovorno in pogosto povsem v nasprotju z zdravo pametjo), se zdi, da je odgovor emfatičen Ne. Ljudje naj danes ne bi imeli več dolžnosti, saj smo z vidika neoliberalizma zlasti potrošniki ali bitja izbir.

Tako se zdi, da je tudi solidarnost le ena od opcij, zanjo se človek odloči, ali pa tudi ne. Odločanje pod takšnimi pogoji pa zopet ni zavezano ničemur drugemu kot presoji nekoga o tem, ali se mu določeno ravnanje splača. Zdi se torej, da je čisto v redu in primerno, če se človek v današnjem času večinoma vede tako, da vselej postavi v ospredje sebe in svoje interese.

To je postal že tudi način, kako se vzgaja otroke in mladino. Eno bistvenih sporočil (poleg tistega, naj bodo pridni in naj ubogajo) je tole: poskrbi zase, saj nihče drug tega ne bo storil namesto tebe.

Takšno sporočilo je kdaj celo na mestu, saj je bila v ideji skrbi zase že od nekdaj vsebovana tudi ideja odgovornosti (za svoje življenje na primer) – te človek nikakor ne bi smel poskušati preložiti na koga drugega, ampak bi moral sam stati za odločitvami, ki jih je sprejel po svoji volji. Toda težava s sodobno različico imperativa skrbi zase je ta, da nalaga odgovornost v zelo omejenem smislu: odgovorni naj bi bili zlasti zato, ker nam tudi to nekako koristi. Navadno je bolje ravnati kot odgovoren človek, ker si sicer lahko nakopljemo težave, a obenem je odgovornost tudi neko breme, ki bi se ga bilo dobro znebiti takoj, ko nastane priložnost za to. Tudi to je postalo že del obče »pameti«: bodi pošten, a ne preveč, da ne boš nasrkal ipd.

Toda vprašanje iz naslova danes vzbuja neko nelagodje. Nekako smo se privadili na idejo, da vsak človek najprej in bistveno živi zase, šele nato pridejo na vrsto drugi ljudje, kar naj bi pomenilo, da ko razmišljam o dobrem, bi moral najprej ugotoviti, kaj je dobro zame kot posameznika, šele potem bi se bilo morda smiselno posvetiti vprašanju, ali to, kar je dobro zame, na kakršen koli način vključuje tudi dobro za druge. Če ugotovim, da se dobro zame in dobro za druge izključujeta, pa mi nič ne more preprečiti, da dam prednost temu, kar je dobro zame. Kako pa lahko vem, da ne ravnam napak? Pogledam druge, ki verjamejo isto, kot jaz, kar me dokončno prepriča v to, da je moje stališče splošno sprejeto in mi to porodi občutek, da se mi zaradi tega ni treba pretirano vznemirjati.

Takšno je danes prepričanje, ki se mnogim ne zdi več prav sporno ali vsaj nekoliko problematično. Toda od kje to izvira?

Enega od njegovih izvirov gre iskati v neki ideji, ki so jo sicer zagovarjali različni misleci, zelo pa je postala popularna v 70-ih letih prejšnjega stoletja, ko je Robert Nozick objavil svoje delo Anarhija, država in utopija. Ideja, ki jo sicer lahko zasledimo že pri Johnu Stuartu Millu (čeprav je on iz nje izpeljal precej drugačne sklepe kot Nozick), je tale: vsak človek je edini in suvereni lastnik samega sebe. To pomeni, da edinole on lahko odloča o tem, kako bo živel in razpolagal s svojo lastnino. Vsakdo je po navadi tudi zainteresiran za svoje dobro in nihče nima pravice kogarkoli prisiliti, da bi storil nekaj, kar je v nasprotju s koristmi tega posameznika (pri čemer mu mora biti prepuščena tudi popolnoma svobodna presoja o tem, kaj te koristi zanj so). Edina omejitev posameznikovemu delovanju so pravice drugih – Nozick zato predlaga minimalno državo, ki skrbi zlasti za to, da posamezniki v sledenju svojim interesom drug drugemu ne kršijo pravic (do življenja, svobode, lastnine). Uveljavljeno ime za takšno stališče je »libertarizem«, saj je v njegovem središču neka ideja svobode, razumljena zlasti kot svoboda posameznika, da neomejeno uresničuje svoje interese, dokler pri svojem početju spoštuje pravice drugih.

Za razmislek o našem začetnem vprašanju pa je pomembna tale implikacija libertarizma: vsakdo je svoboden v tem, da se sam lahko odloči, ali bo pri sledenju svojim koristim naredil tudi kaj dobrega za druge. V očeh libertarcev ne obstaja nikakršna dolžnost, ki od nas zahteva, da naredimo kaj takšnega. Morda je plemenito, če smo solidarni, nikakor pa to ni nekaj, kar bi morali biti. Minimalna država zato ne pozna obdavčitev, ki bi bile namenjene vzdrževanju socialne varnosti državljanov. Vsak naj bi sam poskrbel zase – najprej za to, da bo prišel do sredstev, s katerimi si bo zagotovil zdravstveno oskrbo, šolanje ipd. Nozick gre še dlje: obdavčitev dejansko pomeni ropanje ljudi oz. siljenje teh, da so del svojega delovnega časa sužnji, saj so kot davkoplačevalci prisiljeni sadove svojega dela predati nekomu drugemu (jih dati v skupni fond), tega pa po Nozickovem mnenju v svobodni družbi ne bi smelo biti.

Nozickovo stališče so mnogi (zavestno ali nezavedno) vzeli za svojega, ali pa je morda obrnjeno in je Nozick v svojem delu zgolj ubesedil neko ideologijo in le-to spravil v teoretski model, saj ne bi smeli pozabiti, da so prav 70-ta leta 20. stol. čas, ko se na globalnem politično-ekonomskem prizorišču dogajajo pomembne spremembe in ko na vplivu pridobiva neka doktrina, ki jo bosta potem v naslednjem desetletju voditelja dveh močnih držav sprejela kot temelj svoje politike (prim. David Harvey, Kratka zgodovina neoliberalizma (2005); Adam Curtis, Past: kaj se je zgodilo z našimi sanjami o svobodi?). Doktrina (če si to ime sploh zasluži) se imenuje neoliberalizem (čeprav je za označitev tega tipa politike dejansko bolj ustrezno ime neokonzervativizem), politika pa sta bila Thatcherjeva in Reagan.

Neoliberalizem je ideologija, ki poveličuje moč svobodnih trgov in poudarja, da bi morale države le-te čimbolj pustiti pri miru, pa bi živeli v najboljšem vseh možnih svetov. Opira pa se na libertarizem, ki človeka pojmuje zlasti kot nekoga, ki je self-made in ki za svojo uresničitev ali avtentičnost ter samoizpolnitev druge potrebuje le toliko, kolikor je nujno, da se njegov ego lahko dokončno uveljavi in drugim dokazuje svojo superiornost (prim. Charles Taylor, Nelagodna sodobnost /The Ethics of Authenticity (1995)/). Druge dojema bodisi kot konkurenco bodisi kot sredstva, ki jih potrebuje na poti k »uspehu«.

V 70-ih pa se je praktično v istem intelektualnem miljeju pojavila še ena ideja, ki je  libertarcem ugovarjala. Razvijal jo je John Rawls, ki je v svoji teoriji pravičnosti poudarjal, da je ideja o self-made posameznikih preprosto privlečena za lase. Filozof je namreč ugotavljal, da je tedaj, ko govorimo o dosežkih posameznikov, pogosto prisoten element sreče. Najpogosteje torej ravno ne drži, da je neki posameznik uspel izključno s svojim delom. Na poti do uspeha ga je namreč podpirala in mu pomagala cela vrsta drugih posameznikov, k doseženemu rezultatu pa je prispeval tudi niz bolj ali manj naključnih zunanjih dejavnikov. Kolikor je k uspehu prispevala dobra vzgoja in spodbudno okolje, pa izobrazba in seveda preskrbljenost z osnovnimi dobrinami – vse to je nekaj, kar je posameznik prejel kot dar, tako rekoč, in si za to ne more pripisati nikakršnih moralnih zaslug. Imel je pač srečo, da se je rodil v družini, kjer mu ni ničesar manjkalo, da je lahko razvijal svoje potenciale, pa da se je znašel v okolju, ki je cenilo njegove dosežke itd. Rawls s tem ugovarja meritokratskemu modelu pravičnosti, po katerem si vsak zasluži vse tisto, kar mu pač uspe pridobiti z lastnim delom. (Kapitalizem je za zagovornike meritokratskega modela potem eden najnaprednejših sistemov, saj naj bi vsakemu omogočal, da si pridobi takšen družbeni položaj in toliko dobrin, kot si jih pač lahko glede na svoje sposobnosti, talente ... Tista druga temnejša stran takšnega razmisleka pa je kajpada tale: tisti, ki jim v življenju ne uspeva, so si pač sami krivi, saj se niso dovolj potrudili. V kapitalizmu naj bi namreč vsak lahko uspel, saj naj bi bil to sistem, ki deluje po načelu »Veliko truda – uspeh zagotovljen«. Rawls je bil v svojem razmišljanju mnogo treznejši in je vedel, da stvari pač ne delujejo tako, kot bi to radi prikazali utopični meritokrati.)

Rawlsovo misel sedaj lahko nadaljujemo in se povrnemo k začetnemu vprašanju: Zakaj moramo reči, da imamo dolžnost biti solidarni? Če se je zdel eden ključnih pomislekov utemeljen na zamisli, da je vsak človek sam svoj in so torej tudi vezi z drugimi prepuščene izključno njegovim lastnim odločitvam (kar bi lahko pomenilo tudi to, da se nekdo lahko odloči, da se z drugimi sploh ne bo srečeval in ga torej nič ne bi obvezalo, da kadarkoli stori kaj za dobro drugih), potem sedaj že lahko rečemo, da je takšen pogled na človeka ne samo moralno sporen (saj ga skrči na sebičnega posameznika), temveč je tudi zgrešen z vidika tega, kar bi lahko imenovali logika človeških odnosov. To, da drugim ne dolgujemo ničesar drugega, kot da jih pustimo pri miru, oni pa imajo enak dolg do nas, se na prvi pogled morda res zdi kot osvobajajoča misel. Vsak naj lepo poskrbi zase, pa bomo vsi srečni? Zakaj to ne bi moglo delovati? Ali še pomembnejše vprašanje: Zakaj je takšen pogled tudi zgrešen oz. napačen?

Iz preprostega razloga. Vzemimo za primer otroka, dojenčka, starega nekaj ur. Ali bi dojenček preživel, če bi se vsi ljudje okrog njega ravnali po načelu »vsak zase«? Odgovor je jasen. Vsak odrasel človek je bil nekoč dojenček in je bil kot takšen popolnoma odvisen od skrbi in pomoči drugih. Kako pa je v kasnejšem življenju? Človek, ki ga nikoli nihče ne bi opazil in s katerim nihče ne bi govoril, bi (kot simbolno bitje) kratkomalo prenehal obstajati. Prav gotovo ne bi uspel izoblikovati nobene identitete ali tega, čemur psihologi rečejo osebnost. To, da se je nekdo znašel na nekem družbenem kraju (denimo, da je postal uspešen poslovnež) ni samo rezultat srečnih okoliščin, temveč tudi dela in prizadevanj čisto konkretnih ljudi v njegovi okolici. Če za trenutek pustimo ob strani dejstvo, da samo svojo eksistenco dolguje drugim in si torej za to, da se je sploh znašel na svetu, ne more pripisati nobene moralne zasluge ... Drugi ljudje (pa ne samo tisti, ki jih je srečal ali jih še srečuje v svojem življenju) so zanj naredili že nepreštevno mnogo stvari, ki so sedaj tvarina njegove eksistence. To velja za čisto vsakega od nas. Vsakdo od nas svojo dobrobit v veliki meri dolguje drugim – naše sedanje dobro je rezultat dela, pa tudi garanja, celo žrtvovanja množice ljudi, večina od njih nam bo ostala za vedno neznana. Kot je večkrat poudarjal zgodovinar Howard Zinn: zgodovina je v resnici tisto, kar naredi množica anonimnih ljudi. Za večino teh namreč ne bomo nikoli izvedeli. (Preprost primer. Besedilo, ki ga pišem na računalnik. Kaj vse se je moralo zgoditi, da je takšno početje sploh možno? Koliko idej, koliko ur intelektualnega in fizičnega dela drugih je del mojega pisanja? Tega pravzaprav ne vem in najbrž je tudi čisto nemogoče izvedeti.)

Tukaj se ponuja možnost za ponovni razmislek o medčloveških odnosih in dolžnostih, ki izvirajo iz teh. O naravi teh nas je poučil zlasti Nietzsche v svojem spisu H genealogiji morale. Njemu tako dolgujemo vpogled v to, kako je v naši civilizaciji zakoreninjen nek popolnoma neproduktiven in celo samouničujoč odnos, ki medsebojne odnose pojmuje po modelu odnosa med upnikom in dolžnikom. Neki specifični preobrat tega, kar je bilo sprva del pogodbenih razmerij, je prinesel tudi nova razmerja moči (prim. H genealogiji morale, 2. razprava) in nastala je ideja neskončnega dolga ali dolga, ki ga ni moč odplačati. Če je bil v tradicionalnih družbah takšen dolg zlasti v človekovem odnosu do boga, pa se je v današnjem času pojavil v nekem novem razmerju: boga, v odnosu do katerega so imeli ljudje neodplačljivi dolg, so nadomestile finančne inštitucije. Nemara bi Nietzsche prav v tem videl nihilizem sodobnega sveta. V svetu, kjer se o dolžnostih v medsebojnih odnosih več ne govori oz. je to postalo prepovedano ali pa vsaj passé (saj naj bi te ljudi preveč omejevale), pa je obenem čisto naravno govoriti o tem, da imamo kot državljani dolžnosti do mednarodnih trgov in denarnih skladov (in mnogi izmed nas postanejo popolnoma otrpli in nemočni, kadar jim nekdo zažuga, češ da teh dolžnosti ne izpolnjujejo dovolj vestno in pridno).

Ko torej govorimo o dolžnostih do drugih in tem, kar drugim dolgujemo (saj vsak od nas uživa sadove dela prednikov – in sodobnikov) nikakor ni nujno, da te razumemo tako, kot je bilo opisano maloprej. Če se še malo zadržimo ob Nietzschejevem razmisleku, lahko uvidimo, da je filozof razmerje, kjer se dolžnik (pa naj bo to krščanski vernik ali pa vernik v religiji, imenovani kapitalizem) izčrpava v obupnem poskusu odplačati dolg, upnik pa deluje kot sadistična instanca, ki jamči zlasti za to, da ta dolg nikoli ne bo poravnan, razumel kot uničujoče in nekaj, kar je treba čimprej opustiti. Idejo dolžnosti in dolga lahko namreč razumemo čisto drugače. Na primer tako, kot je bilo prikazano v filmu Daj naprej (Pay it forward) iz leta 2000. Gre za preprosto idejo. Če hočemo spremeniti svet na bolje, včasih zadošča že eno samo dejanje. Deček v filmu se odloči, da bo naredil nekaj dobrega trem naključno izbranim ljudem. Vsakdo, ki je deležen njegove usluge, pa dobi nalogo. Enako mora narediti za tri druge ljudi in tako dalje. To je logika daru, ki nima nobene zveze z neodplačljivim dolgom, iz katerega se napajajo sodobna gospostvena razmerja, ki so mnoge ljudi pahnila v materialno in duhovno bedo. Logika daru je tale: ko nekaj prejmeš kot dar, moraš dati nekaj naprej (prav tako kot dar). Če je nekdo nekaj dobrega storil tebi, potem imaš dolžnost, da storiš nekaj dobrega za drugega tudi sam.

Dejanje daru je onkraj preračunljivosti (znotraj prostorov, ki jih naddoloča logika kapitalistične menjave, obdarovanje ni mogoče – pozabimo torej na to, da nam korporacija ob neki priložnosti nekaj podari: dar je tukaj že vkalkuliran v preračunavanje prihodnjih prirastkov k profitom te korporacije). Darilo pa mora krožiti – to je edina zapoved in iz nje izvira dolžnost solidarnosti. Brez spoštovanja le-te človeška občestva preprosto niso možna.

Sedaj pa je najbrž že jasno, kako ozek pa tudi popolnoma stupiden je tisti pogled, ki je povsem osredotočen na posameznika, njegove zasluge in interese, njegov ego pa vidi sebe kot središče sveta. Takšen pogled, čeprav stupiden, ni zato nič manj trdovraten.

Kdor torej v današnjem času vztraja v drži solidarnosti, ker to prepoznava kot dolžnost (in to ne le tako, da občasno da nekaj denarja ali drugih dobrin pomoči potrebnim [kar je sicer hvalevredno, a medčloveška solidarnost se ne bi smela ustaviti tukaj]; kot je namreč vedel že Oscar Wilde, je včasih neprimerno bolj zahtevno biti solidaren z drugim ne v nesreči, temveč v razmišljanju, torej pridružiti se drugemu, ko razmišlja), je upornik nekega novega časa in s svojim delovanjem že prispeva k ustvarjanju pogojev za boljši (bolj pravičen) svet.

Poanta zapisanega je torej tale: ko se bo za delovanje iz dolžnosti biti solidaren odločilo dovolj ljudi, bo to imelo empirične učinke, zaradi česar se bo svet nujno začel spreminjati na bolje. (In obrnjeno: dokler bodo ljudje množično verjeli neoliberalni ideologiji, ki v jedro človeka postavi sebičnost, bo takšna sprememba povsem nemogoča.)