Pridevnik »državni« ima dandanes za marsikoga negativni prizven. Državni uslužbenci veljajo za lenuhe in parazite družbe, državna podjetja imajo nesposobna vodstva, so neučinkovita in kot taka proračunsko breme. Ne trdim, da v določenih, celo premnogih primerih navedeno ne drži; a hkrati menim, da se s pretirano personifikacijo države večina državljanov izogiba svoje družbene odgovornosti.

Lastne države smo si želeli in to z veliko večino potrdili na plebiscitu. Državo smo dobili, torej je naša, saj smo vendar glasovali za to, da bomo na svojem. Da, bila je naša, a v evforiji samostojnosti, neodvisnosti, svobode, vsesplošnega razvoja in drugih obče blagodejnih stanj in dogajanj nismo opazili, da so nam jo – ukradli. In to sploh ne tujci, pač pa – v imenu nacionalnega interesa! - domači skorumpirani politiki, birokrati, tajkuni, kartelni pajdaši in podobni zvitorepci. Država je kar naenkrat postala podivjana zver, ki na nas renči, če nismo tiho, ko istočasno krade iz našega krožnika. O njej govorimo – seveda kadar je ni zraven – vse najslabše. Je torej še naša?

Če mi nekdo nekaj izmakne, ukrade – je to še moje? Najbrž je, najbrž imam pravico, to stvar dobiti nazaj! Toda s to državo je čudna reč. Do nje imam pravico, nekatere pravice mi celo sama dodeljuje; a hkrati imam do nje tudi dolžnosti. Ne le, da moram plačevati davke in se obremenjevati z raznorazno birokracijo (četudi je država zelo pametna in ve o meni več kot jaz sam), ne, državo moram tudi varovati, paziti da mi je ne ukradejo! Pa so jo. In kaj zdaj?

Odgovornost do države je blazno naporna reč. Zahteva stalno pridobivanje nekih podatkov, in to iz več različnih virov, ter veliko razmišljanja, razčlenjevanja, menjavanja perspektiv. Podatki so dostikrat suhoparni, pogosto jih najdemo na dolgočasnih črno-belih straneh časopisov velikih formatov, kjer je najmanj slik. In često je govora o nekih vsotah, ki so za malega človeka nepredstavljive.

Vzemimo za primer vsoto 3 mio evrov. To je npr. znesek domnevno nezakonito pridobljenega denarja v eni od znanih afer, ki ga glavni vpleteni razlaga kot transakcijo znotraj svoje družine. Podobno visok je bil dolg, ki ga je skesano moral poravnati otrok iz ene naših znanih poslovno-političnih rodbin. Kaj pa tak znesek predstavlja za povprečnega državljana? Ob letni plači 15.000 evrov bi moral za tak denar delati natanko 200 let. Tajkunsko luknjo v bankah smo lani zakrpali s 3,5 milijarde evrov našega, torej tudi mojega denarja; za ta znesek bi lahko okrog 70.000 ljudi delalo polno delovno dobo.

Državna pošast je šla v svoji pretkanosti in preračunljivosti celo tako daleč, da je začela ščuvati državljane proti sami sebi. Uslužbenci države so po njenem zaradi dolgoletne prekomerne lagodnosti krivi za rdeče številke, v katerih se je znašla. Tu nastopi izredno pomemben populistični mehanizem posploševanja in enostranskega pogleda. Ubogi plebs prepričujejo, da je javnih delavcev preveč in da imajo previsoke plače, četudi je resnica ravno obratna: javni sektor pri nas je številčno skromnejši kot v večini razvitejših držav, plače pa niso previsoke, pač pa imajo prenizke tisti, ki jih je v to dogmo najlaže prepričati! Pa zadeva še vedno ni tako enostavna.

Nedavno je naš edini poslovni dnevnik objavil zanimiv grafikon. Na njem so izmenično razvrščeni stolpci v dveh barvah: eni za gospodarstvo, drugi za javni sektor. Posamezen stolpec pomeni določen razred glede na višino plače, višina stolpca pa število zaposlenih v tem razredu. Če s krivuljama povežemo vrhove stolpcev ene in druge barve, opazimo, da sta si krivulji nasprotni. V gospodarstvu je veliko število zaposlenih z nižjimi plačami, v javnem sektorju pa z višjimi plačami. Krivulji se srečata pri približno 1900 evrih. Skoraj polovica zaposlenih v javnem sektorju ima plačo višjo od tega zneska. Toda v tej skupini ni medicinskih sester, policistov, gasilcev in čistilk, ki čistijo šole in bolnišnice. Kateri del javnega sektorja je torej najdražji in kje si lahko privoščimo reze brez oškodovanja varnosti, zdravja …?

Potem ko je politična tatinska združba državo ukradla, kani zdaj svoj plen še prodati in se s tem oprati krivde neodgovornega in kratkoročno okoriščevalskega upravljanja. Prepričali so nas v svetost evropske naddržavnosti in pomilovalno dobrodušnost tujih kapitalistov, ki bodo nesebično zasejali naš razcvet. Hkrati so pojem »samozadostnost«, ki je seveda zelo tesen sorodnik »samooskrbe« označili za arhaičen in ga skoraj izenačili z izolativnostjo. Mimogrede: naša prehranska samooskrba znaša okrog 30 odstotkov; če se komu zamerimo in nam zapre meje, bomo pocrkali od lakote.

Ko kmet proda zadnjo njivo, postane odvisen od hrane, ki jo kupi na trgu. Če je ves denar porabil za vračilo dolgov, prej ali slej od gladu shira in umre.

Tako so nas torej okradli, zadolžili in na koncu še razprodali. Redkokateri okradeni dobi ukradeno stvar nazaj. Večinoma mu je zadoščeno že, če je tat ulovljen in kaznovan. Pa četudi brez sodišča.