Ljudje potrebujejo duhovne voditelje. Večina aktualnih duhovnih voditeljev je neuporabnih, ker niso voditelji, temveč hočejo biti oblastniki. Torej so nevarni, zato jim ljudje ne bi smeli slediti. Na žalost jim sledijo, ker ne prepoznavajo simbolnih krajev, kjer stojijo. In še slabše je, ker sledijo nasvetom ekonomistov, bančnikov in Cerarja. Pot vodi naravnost navzdol, zato ima Cerar v nekem bizarnem smislu celo prav, čeprav tega ne ve in ne razume: potrebujemo duhovno prenovo, za katero je pričeval Jezus. Toda biti moramo zelo jasni in natančni: njegovo delovanje je bilo socialistično, revolucionarno in communal, komunistično. Kdor njegovega delovanja ne razume v tem smislu, ne razume ničesar, kajti Jezus nima niti najmanjše zveze z degenerirano, hierarhično urejeno in reakcionarno katoliško korporacijo. Celo Frančišek počasi spoznava, da je to res.

Spoznava, da potrebuje temeljito očiščenje. In če bi do očiščenja zares prišlo, bi se vsaj nekaj zadev na tem svetu dramatično in v kratkem času spremenilo na bolje.

Kadar omenim Jugo, takoj planejo name in mi očitajo nostalgijo. Ko jim rečem, da so privatni lastniki kapitala pogosto še slabši od državnih, me polivajo v gnojnico. Očitno malo berejo ali pa berejo napačne knjige. Če bi brali prave, bi morda ugotovili, da globalni kapital bolj utrjuje vlogo države, kot si je Tito sploh lahko predstavljal.

Države imajo izjemno pomembno vlogo pri razvijanju in napredovanju globalnega kapitalizma. Že vsakdanji razum ve, da je več kot očitno, da morajo nenehno reševati kapitalizem, da ne zaide v slepo ulico. Sodobne države, na primer Rusija, ZDA in Kitajska, vsemu svetu dnevno dokazujejo, kako močne osebnosti, kakršen je Putin, neposredno sodelujejo pri usmerjanju kapitala, da se mu ne bi zgodilo kaj hudega; da ne govorim o tako močni strukturi, kot je CK KP Kitajske, ki se ga boji celo ameriški predsednik. Države so sicer podrejene kapitalizmu kot sistemu, toda obenem so tudi močni vzvodi za njegovo preživetje, ker se njihovi predstavniki prav kot močne osebnosti v celoti strinjajo z delovanjem kapitalizma.

V mali Sloveniji zato nastaja vtis, da bodo oblastniki, bančniki, predstavniki zavarovalnic in drugih finančnih ustanov prispevali k reševanju kapitalizma. Tako verjamejo tudi ekonomisti. Ljudje verjetno ne vedo, kaj kapital sploh je in kako deluje globalni kapitalizem, ki za svoje preživetje potrebuje države in državne lakaje v podobi močnih osebnosti. Preprosto rečeno: kapitalizem deluje tako, da povsod po svetu išče poceni delovno silo, jo izkorišča, kopiči kapital in finance, oboje centralizira, kar pomeni, da se nalaga v ogromnih skladih in korporacijah, obenem pa nagrajuje močne osebnosti, da se ponujajo ljudem kot duhovni voditelji, da ne bi kdo posumil, za kakšno prevaro gre. To zlasti nima nobene zveze z demokracijo, nobene zveze z vrednotami, nobene zveze z moralo in čisto nobene zveze z duhovno preobrazbo, ki jo svetuje Cerar.

V tej luči je vsekakor dobro in koristno prebrati knjigo z naslovom In the Vale of tears: on Marxism and Theology, ki jo je spisal Roland Boer. Knjiga je sicer peti del projekta s skupnim naslovom The Criticism of Heaven and Earth, kar pomeni, da je še bolje prebrati kar vseh pet knjig.

Ko preberete knjigo, imate dober občutek, da ste že od nekdaj pravilno verjeli v moč vere, prepričanj, verjetij. Saj to ni nič novega. Psihologi nenehno potrjujejo, kako močno vplivajo na življenja ljudi njihova prepričanja, nezavedna verjetja, placebo, vera in podobno.

Boer zato predlaga, da resno vnovič premislimo, kaj vse to pomeni za družbeno življenje ljudi v 21. stoletju. Resnično. Lahko se sprašujemo, kakšno vlogo ima to danes, ko je povsod okoli kriza. Kakšni so torej materialni učinki dejstva, da ljudje verjamejo, da molijo, da so prepričani v to in ono, da so torej duhovna bitja?

Da bi odgovorili na vprašanje, se je najbolje obrniti kar na samega Jezusa Kristusa.

Jezus Kristus, ali na kratko JK, nikakor ni bil človek, ki se ne bi upal zoperstaviti duhovnim voditeljem svojega časa. Postavil se jim je po robu, ker so bili oblastniki, ne pa duhovni voditelji. Razlika med enimi in drugimi je namreč velika in pomembna: oblastniki so zaprti in zapirajo, duhovni voditelji so odprti do samega odpiranja, ki je nujno v neskončnem bogu.

JK ni zanikal življenja, ni storil samomora in ni se nesmiselno žrtvoval za grešne ljudi. Daleč od tega. Bil je upornik, ki je hotel afirmirati, potrjevati življenje v egalitarnem svetem duhu in ga tudi je. Tako je njegovo poslanstvo, katerega cilj je krst ljudi v duhu, kot je rekel Janez Krstnik. In ne govori o odpovedovanju grešnemu telesu; to so si izmislili interpreti, da bi laže nadzorovali ljudi. Prav nasprotno govori: telo je v duhu in se lahko krsti v egalitarnem duhu; pravzaprav se mora, saj duh, v katerem je, najpogosteje sploh ni egalitaren.

JK hoče, prav zato, svobodnega, egalitarnega človeka duha, ki zna misliti s svojo glavo in jo tudi uporablja. Govori o pogumnem človeku, ki se upira, ko je upiranje potrebno, ki ve, kdaj je potrebno, ker razmišlja. Iz njegovega empiričnega delovanja jasno sledi, da je vernik človek, ki hodi po njegovi poti zgolj tako, da jo vselej znova izkrči sam. Torej ne sledi pastirjem in jih ne uboga. Ima svojo pot, hodi po njej in, nekoliko paradoksno, sledi pastirjem le, če tudi ti hodijo po svoji poteh, ki jih ne vsiljujejo nikomur.

Duhovni voditelj nikomur ne vsiljuje svoje poti, saj ve, da si lahko vsakdo izkrči svojo. Tudi ponuja je ne; računa zgolj na srečevanja, računa na pogumne posameznike, da si bodo sploh hoteli izkrčiti svoje poti, da ne bodo hodili po glavni ulici in da ne bodo del tega, kar imenujemo mainstrem.

Pavel v pismu Galačanom jasno zapiše: Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik. (Gal 1,10) Njegov služabnik je lahko le, ker ga je prepoznal v sebi (ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina …, ibid., 1,15), kar pomeni, da ne potrebuje nobenega zunanjega voditelja, kajti prepoznava ga v sebi.

Zadeva je sedaj povsem jasna in preprosta: vsak človek je vselej v bogu in v sebi lahko prepoznava JK-ja, ko pride čas za to.

Pravi duhovni voditelj je torej tisti, ki prepoznava Jezusa v sebi. Torej prepoznava upornika, ki hodi po svoji poti, ki je pot Življenja in Resnice; natanko take so Jezusove besede. Kdor hodi po taki poti, je že duhovni voditelj. V tem je samo jedro Jezusovega poslanstva.