Ko rečejo predstavniki zveze NATO, da mora mala Slovenija misliti tudi na velike obrambne izdatke, in ko pokroviteljsko dodajo, da zadnje čase premalo skrbi zanje, kar pomeni, da nedvomno premalo zapravlja za orožje in osemkolesnike in tanke in letala in bombe in druga sredstva za pobijanje ljudi, Cerar takoj pohiti in pohlevno izjavi, da se bo stanje popravilo v hipu, ko bo to mogoče, in da se zavedamo, da kolektivna varnost stane in da je treba zanjo skrbeti, ker je sovražnik povsod in komaj čaka na naše napake in preži na naše slabosti. Potem še klečeplazi in jeclja, da prav zdaj kljub najboljši volji res ni mogoče storiti več za sredstva za pobijanje ljudi, ker je znano, da smo v dolgi depresiji in da imamo težave in da bodo banke zagnale gospodarstvo in da potrebujemo le še nekaj časa, ko bo vse čisto drugače in bo tudi denarja za pobijanje dovolj. Ko državljani Slovenije istega dne rečejo, da imajo dovolj jemanja in rezanja in zategovanja pasu in odtekanja milijard v davčne oaze, se Cerar samozavestno obrne nanje in jim v slogu velikega državotvornega govorca predlaga duhovno prenovo, potem pa še doda, da jim tudi morala, vrednote in etika ne bi škodili. Tako je v tej zadušljivi in depresivni in pohlevni državi, ki se ne premakne nikamor.

Staje duha je res katastrofalno, čeprav intelektualci in akademiki in piarovci in poslovne boginje nenehno poudarjajo, da nam gre dobro, da je vse v redu, da lahko uspemo, če le hočemo in če imamo notranjo motivacijo, da je bilo tudi včasih enako in da je bilo v Jugi še slabše in da je sploh vse na tem kapitalističnem svetu rožnato in lepo in ptički pojejo in travica raste in dežek pada … no, zadnje časa ga je malce preveč, in so povsod poplave, ampak to ne spremeni zapisanega. Konformizem je povsod, vljudnost in priklanjanje gospodarjem, zlasti onim iz Bruslja, je norma, politiki so povsem odtujeni od ljudstva, vlada nima pojma, kaj počne in kaj naj bi sploh delala, zato preprosto nadaljuje, kjer je začel Janša, potem po so nadaljevali vsi po vrsti, do nesrečne Alenke Bratušek, ki je sedaj človeško prizadeta, ker so jo vsi pustili na cedilu in je trpela njena družina. Ne zgodi se absolutno ničesar novega, žargona je, kolikor hočete, vrtijo eno in isto ploščo, ki zveni še slabše kot lajna, aroganca oblastnikov je vidna z Lune, brezbrižnost ljudi je spektakularna, še dobro, da imamo fuzbalerje.

Ekonomisti na polno prodajajo meglo in ne vedo niti tega, kako nastaja denar, ministri se rojevajo iz vrst upokojencev,  ki bi morali po definiciji uživati zasluženi pokoj, JJ je še vedno v zaporu, denar odteka v davčne oaze, vlada jemlje še materam samohranilkam in invalidom in upokojencem, ker je obupana in ne ve, kje bi še vzela, da bi dala onim revežem, ki imajo vsega preveč, ljudstvo pa tiho prenaša vse skupaj in gleda fuzbal ter navija za naše.

Psihologija oblastnikov nam pove, da so kot osebnosti zares problematični, saj so očitno deformirani ali poškodovani. Ne premorejo empatije, pa tudi kognitivno so njihove zmožnosti za malo kompleksnejše razmišljanje okrnjene. Testi to nenehno potrjujejo.

Kako je potem mogoče, da so na oblasti? Za odgovor potrebujemo nov in močan koncept. Zagotovil ga je Freud: množična psihologija in analiza jaza.

V Sloveniji se ljudje med seboj nezavedno identificirajo in sporazumejo, da je najbolje, če so na oblasti nesposobni ljudje, kajti potem lahko sedijo sočasno na dveh stolih. Nič se namreč ne spremeni, kar prinaša posredne psihične koristi, obenem pa je mogoče neprestano pljuvati po nesposobnih oblastnikih in ustvarjati vtis, da bodo boljši časi šele prišli. To je tako kot v pravljici: ko se bo našel junak, bo čisto sam razrešil probleme in potem bo res vse v redu.

Slovenci hočejo pravljičnega junaka, obenem pa naredijo vse, da ga ne bi bilo, kajti sprememb si v resnici sploh ne želijo. Racionalizirajo svoja življenja in intelektualizirajo družbeno življenje, zato nenehno drug drugemu pripovedujejo pravljice, da je slabo in da je v življenju pač treba trpeti, zato je skupni imenovalec njihovih življenj svetobolje.

V takem družbenem polju je trpljenje zaželeno, obenem pa je zelo veliko manevrskega prostora za jamranje in pridušanje. Vsega tega je ravno dovolj, da se večina nikamor ne premakne, da ničesar ne naredi, da skrbi zgolj zase in je povsem brezbrižna do države in družbe.

Ljudje tako izbirajo samo take oblastnike, ki so povsem nekompetentni, da lahko sami obračajo barko tja, kamor nezavedno želijo. Barka ne gre nikamor, a prav to želijo.

Veliki imperialistični spopadi potekajo drugje, med ZDA in Rusijo, med ZDA in Kitajsko, med EU in ZDA, med EU in Rusijo, med Japonsko in Kitajsko … Ljudje jih spremljajo ali pa jih še raje ne spremljajo, obenem pa si mislijo, da je lepo živeti, ker je sredi novembra zunaj petnajst stopinj in več nad ničlo in se lahko naokrog sprehajajo v kratkih rokavih in posedajo zunaj, pijejo kavico in se radostijo življenja.

Vsi problemi so daleč. Podnebnih sprememb sploh ni in če se Zemlja po naravni poti vendarle segreva, je še bolje, ker bomo porabili manj za kurjavo, toplota pa nam bo celo dobro dela. Vojaški spopadi so v Siriji, ki je tam daleč, dogajanje v Ukrajini nas ne zanima prav dosti, denar pa bo že nekako začel pritekati, saj smo sanirali banke. Kje je torej problem?

In potem se v Jani sprašujejo, zakaj se ne upiramo! Saj se ni čemu upirati, če odštejemo poplave, pa še te bodo minile, ko posije ljubo sončece in se bo voda umaknila!