“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.” (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov)

Vsak politik in ekonomist, ne glede na svoj položaj in odgovornost, ki iz tega položaja izhaja, bi moral dobro poznati 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov. Preden bi nastopil svoje delo, bodisi v podjetju, v lokalni skupnosti, v parlamentu, bodisi kot voditelj države ali evropski komisar, bi moral brez napake zrecitirati ta člen in ga ponoviti pred vsakim sestankom, konferenco ali srečanjem. To bi bila molitev, mantra ali prisega slehernega politika in ekonomista.

Resničnost je na žalost drugačna. Večina politikov in ekonomistov verjetno komajda ve za Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki je bila sprejeta 10. decembra 1948. Naša prejšnja država, Jugoslavija, je deklaracijo podpisala 16. 12. 1966 in jo uveljavila 23. 3. 1976, Slovenija kot samostojna država, pa jo je uveljavila 1. 7. 1992. Čeprav deklaracija ni neposredno pravno zavezujoča, “pa je osnova za vse mednarodnopravno zavezujoče instrumente o človekovih pravicah”. (Ministrstvo za zunanje zadeve)

Splošna deklaracija človekovih pravic torej ni pravno zavezujoča, a dejansko je še mnogo več kot to; predstavlja nič manj kot etičen zakon. Čeprav etičnega zakona praviloma ne moremo zapisati, pa je Splošna deklaracija človekovih pravic dokument, v katerem so prvič v zgodovini človeštva ubesedena univerzalna etična načela, ki veljajo za vse ljudi in za vse čase. Čeprav se bo s časom oblika besedila verjetno še spremenila, pa vendarle lahko rečemo, da gre za univerzalna temeljna načela delovanja človeške družbe.

Splošna deklaracija človekovih pravic je velikanski dosežek človeštva. Ljudje, ki so jo oblikovali, so črpali iz najžlahtnejših virov človeške filozofske in religiozne misli. Ker so deklaracijo podpisale praktično vse svetovne države, ji to daje še poseben pomen in težo.

Prav zato nas ta deklaracija zavezuje bolj kot vsak drug pravno zavezujoč zakon, direktiva ali pravilnik. Etičen zakon ne potrebuje sodišč, zaporov in odvetnikov. Zavezuje nas kot človeška bitja. 

Torej gospodje politiki in ekonomisti, poznate 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic? Delujete v skladu z njim? Ali pa sistematično kršite ta člen in s tem celo vrsto zavezujočih pravnih dokumentov, ki izhajajo iz te deklaracije? Morda pa so vam mnogo bliže interesi bank, korporacij in najbogatejših ljudi, medtem ko vam je za potrebe navadnih ljudi kaj malo mar?

Po zadnjih podatkih Statističnega urada RS je bila leta 2013 “stopnja tveganja revščine v Sloveniji 14,5-odstotna. To pomeni, da je v Sloveniji živelo pod pragom tveganja revščine 14,5 % ali približno 291.000 oseb.” 

To ni nič drugega kot sistematično krčenje človekovih pravic.