Predstavljajte si, da ste otrok nasilnih staršev. Nekateri si niti ne rabite predstavljati, ker ste. In zdaj, ko ste v koži tega otroka, dobro premislite in ugotovite: ali bi raje živeli v deželi, kjer ste lastnina svojih staršev in je kristalno jasno, da vam ne bo pomagal živ krst, ali pa bi raje živeli tukaj, kjer obstaja cel kup ustanov, ki naj bi vam pomagale, a v najslabšem primeru moralno podprejo vaše starše, v malo boljšem vašo stisko načrtno prezrejo, v dobrem pa vas iz vašega pekla prestavijo v enega ali več drugih? Če imate srečo, je kateri od teh peklov vsaj znosen. Da naletite na eno ali več oseb, ki jim bo res mar za vas, pa je skoraj primerljivo z zadetkom na lotu.

Če vam je lažje, se lahko postavite tudi v kožo ženske nasilnega moškega (ali obratno), kurbe nasilnega zvodnika (ni obratnega), žrtve posilstva, (samo)razkritega homoseksualca iz nazadnjaškega okolja, novopečenega invalida, umirajoče osebe ali koga podobnega. Lahko se postavite zgolj v kožo njegovega družinskega člana. Vseeno je. V katerikoli teh vlog se znajdete, v 'našem' svetu uradno obstaja nekdo, ki naj bi vam pomagal.

Na prvem mestu je sorodnik, prijatelj, učitelj, sindikalni zaupnik, referent na Centru za socialno delo, policist, zdravnik ali kdorkoli že, na kogar se obrnete in mu zaupate svojo stisko ali pa vas sam najde v njej. Ta, ki je najpomembnejši za vaše doživljanje reševanja, vas bo morda poslušal in malo poklepetal z vami in storilci, nato pa ne bo napravil ničesar ali pa vas bo usmeril k (drugi) uradni osebi za vašo stisko.

Uradna oseba je uradna oseba. Zanjo ste službeni opravek (gl. mojo staro kolumno: Kako onesposobiti borce za boljši svet). Seveda je marsikatera teh oseb sočutna (a še zdaleč ne vse, ki bi morale biti). Je pa tudi obremenjena s prevelikim številom drugih ljudi v težavah in z vsemi možnimi in neverjetnimi pravilniki, ki jih mora upoštevati. Če je vaša težava 'blaga', bo kaj hitro izpadla iz njenega urnika, če je 'huda', pa bo vnesena v urnike celega kupa uradnih oseb. Tako razpršene ne bo nihče zares poznal, zato bodo zanjo imeli različne rešitve. V vaši odsotnosti bodo v nedogled razpravljali, kaj storiti z vami, in ko se bodo za silo zedinili, vas bodo poslali nazaj domov ali v kakšno ustanovo. Zdaj pa lahko začnete brati ta odstavek od začetka …

V tretjem svetu že od vsega začetka veste, da ste lastnina svojih staršev, in če so ti zmešani, morate s tem živeti, pobegniti daleč stran in upati, da bo tam bolje ali pa se takoj ubiti. Če ste poročeni z nasilnim moškim, bo do vas nasilen do svoje ali vaše smrti, torej vam preostane le, da trpite ali katerega od koncev pospešite. Če ste po spletu nesrečnih okoliščin postali neprostovoljna kurba, se lahko pustite jebati ali pa poskusite katerega od jebačev uporabiti kot pripomoček za beg. Če ste žrtev posilstva, lahko le upate, da tega ne bo nihče izvedel, kajti potem ste ga res najebali. Če ste kot homoseksualec razkriti, sta vam na voljo beg in smrt (s predhodnim mikastenjem ali brez njega). Če ste novopečeni invalid, vam bodo zelo verjetno pomagali svojci, kolikor vam bodo lahko. Če vam ne bodo in se ne morete pokončati, boste preostanek življenja pretrpeli v zavodu, kjer bo vsak dan hujši od najhujše nočne more. Če umirate, pa boste kmalu umrli.

V vsakem od naštetih primerov zelo dobro veste, kaj vas čaka. V vsakem, razen v zadnjih dveh, morate s stisko in trpljenjem opraviti sami. Tu in tam lahko naletite na koga, ki vam bo stal ob strani. Ampak to je dobitek, na katerega ne morete računati; ste zgolj veseli, če se vam zgodi.

Res so izhodi v tretjem svetu praviloma dosti bolj grozni kot izhodi v prvem. A ker upanja ni, gotovost pa je, je tu moč: ali boste stali ali boste padli – odločitev je vaša. V prvem svetu upanje je, ni pa gotovosti. Če se upanje izjalovi, usahne tudi vsa moč, ki bi jo potrebovali, da se poberete. Če uradne osebe svojega dela ne opravijo dobro, se žrtev ne more pobrati in ostane žrtev za vedno: nezaupljiva ne le do povzročiteljev trpljenja, ampak do ljudi nasploh. Kako naj zaupaš komurkoli v družbi, ki ti obljublja strokovno pomoč v težavah, potem pa svoje obljube ne izpolni ne na uradni ne na človeški ravni?

Je torej res tako čudno, da se žrtve tako krčevito oklepajo nasilnežev? Nanje se lahko vsaj zanesejo, da bodo še naprej takšni, kot so …