Ni paradoks: pot skromnosti je idealistična, pravijo ljudje, zato je logično, da želijo rast in da bi bilo vsega še več. Je paradoks: številni ljudje so v teh krajih še vedno trdno prepričani, da je za vse zlo tega sveta kriv denar, obenem pa si želijo, da bi ga imeli čim več. Tako razmišljanje je tudi ubogo v duhu, saj je denar zgolj potiskan košček papirja, ki sam po sebi nima nobene posebne vrednosti. Bolj zanimivo je zato vprašanje, zakaj ga ljudje kot družbena bitja kljub temu grabijo in kopičijo. Zakaj ga torej hočejo imeti, obenem pa trdijo, da je vir zla? Zlasti pa je pomembno vprašanje, v kakšnem svetu ga želijo imeti, v katerem svetu nastajajo povezave med denarjem in željami ljudi. In zakaj ljudje svojih želja ne zadovoljujejo s čim drugim? Zakaj verjamejo, da jih lahko zadovoljujejo ravno z denarjem? Zakaj ne odpravijo tega vira zla, če jih tako zelo moti? Freud je že zdavnaj ponudil odgovor: nikakor ni nujno, da ljudje želijo dobro. Morda je še največ idealizma v trditvi, da so vsi ljudje dobri in da bi radi delali dobro. Želja ljudi torej ni nujno delati dobro. Ljudje pogosto zgolj stojijo zraven, ko kdo trpi, ali pa si želijo, da bi trpel še bolj.  

V luči zapisanih vprašanj je vsekakor izjemno zanimiv podatek, da je ameriška Federal reserve Bank te dni ustavila tiskanje denarja ozirom QE program, kot ga ljubkovalno imenujejo, medtem ko so na Japonskem naznanili ravno nasproten proces: svoj QE program bodo še razširili. Razmišljanje, ki je zadaj, je zelo preprosto: Američani verjamejo, da je njihovo gospodarstvo dovolj močno, da stoji na lastnih nogah, medtem ko Japonci niso prepričani, da je z njihovim gospodarstvom enako. V vsakem primeru vidimo, kako je z gospodarstvi v kapitalizmu: nenehno jih mora podpirati in reševati sicer osovražena država. To je počela tudi rajnka Jugoslavija, pa jo še danes vsi polivajo z gnojnico. Ko se bo torej država umaknila, bo železni zakon kapitalizma, zakon profitabilnosti, hitro poskrbel za padanje profitov, in dolga depresija bo zares dolga. In kaj ima z vsem tem Kučan? Ničesar, čisto ničesar.

V kapitalizmu nujno obstaja denar, ki je univerzalno menjalno sredstvo. Njegovo vlogo lahko igrajo tudi kamenčki, kar pomeni, da bi ljudje v takem primeru pač zbirali kamenčke. Za univerzalno menjalno sredstvo je mogoče dobiti karkoli. Zlo zato ne tiči v menjalnem sredstvu, pač pa v želji ljudi, da bi dobili karkoli. Brez psihoanalize ne moremo razumeti, zakaj bi ljudje želeli dobiti in imeti karkoli. In brez Marxa ne moremo razumeti, zakaj eni imajo karkoli, večina pa nima ničesar.

Podatek, da ameriškega predsednika trenutno podpira le peščica volivcev, kajpak ni presenečenje, je pa dodatno zgovoren. Ugotavljanje, da dolge depresije ni niti približno konec, je za marsikoga travmatično, zato bi najraje postali in ostali gluhi na to uho, vendar zanikanje realnosti ne koristi niti temu, ki jo zanika, niti vsem drugim, ki morajo nato prenašati njegovo poudarjanje, da je v resnici vse v redu. Oboje je pomembno za vsako resno razmišljanje o kontradikcijah kapitalističnih družbenih občestev. In sami živimo v enem izmed njih. Zakaj je torej zapisano tako zelo pomembno?

Pomembno je zlasti v luči nasprotujočih si podatkov, mnenj, razlag in zamisli o naravi družbenega življenja. Ne le v Ameriki in na Japonskem, temveč tudi v mali Sloveniji.

Podatki, ki so kajpak skrbno izbrani, cenzurirani, selekcionirani in obdelani, domnevno dokazujejo, da ameriško gospodarstvo raste, da nezaposlenost nenehno pada in da se obetajo lepši časi. V tej luči je zato skoraj neverjeten podatek, da si je ameriško gospodarstvo zares opomoglo, da so korporativni profiti zopet visoki, da imajo banke velike dobičke, da so ljudje na glavnih svetovnih borzah radostni – in da imajo od vsega tega koristi ljudje, ki tvorijo kakih pet odstotkov vseh prebivalcev. Ostalih 95 % od vsega tega nima dobesedno ničesar.

Vir zla – zopet – ni denar. Vir zla je tako delovanje sistema, da večina ljudi nima ničesar, peščica pa ima v rokah skoraj ves denar in skoraj vse premoženje.

Povprečni dohodki ameriških družin so tako danes nižji, kot so bili leta 2007, ko se je dolga depresija začela. Enako je z njihovim premoženjem.

V Sloveniji ni nič drugače in še slabše bo, ko bo vlada dodatno oklestila javni sektor. Zadolženost države nenehno narašča in bo naraščala tudi v prihodnosti. Delodajalci pa se bodo ves čas obračali na državo s prošnjo, naj jim vendarle pomaga in naj končno zažene gospodarstvo, ki se samo od sebe očitno ni zmožno zagnati, čeprav njegovi zastopniki nenehno poudarjajo prav moč volje in interesov, s katerimi se posamezniki domnevno dvigujejo proti nebesom ali pa bi se vsaj lahko dvigovali.

Slika bi morala biti jasna vsakomur: kapitalizem si je zares delno opomogel in nekateri ljudje živijo bolje, kot so živeli pred krizo. A zgodbo je treba povedati do konca: bolje gre pripadnikom družbenih elit, drugim pa ne, kajti država je s pomočjo denarja slednjih reševala te, ki že tako ali tako imajo.

V globalnem svetu, ki je narobe postavljeni svet, kajpak nihče ni otok. Vsakdo je odvisen od drugih, kar pomeni, da mala Slovenija ne more reševati sebe in se vesti, kot da je preostanek sveta ne zanima. Odvisna je od njega, zato tudi vlada ne more storiti veliko, če se tam zunaj ne strinjajo z njo, kar pomeni, da ne bo pomagalo nobeno priseganje na vrednote, moralo in etiko.

Tam zunaj je kajpak Bruselj, toda še bolj je tam kapitalizem, ki ga nenehno podpira in rešuje pred propadom država. V Sloveniji razmišljanje pripadnikov elit še ni tako razvito, da bi to povsem razumeli, zato nenehno prisegajo na privatne lastnike kapitala, kot da lahko kaj storijo v globalnem svetu, v katerem vladajo železni zakoni kapitalizma, obenem pa verjamejo, da jih bo država reševala, ko se bodo znašli pred breznom.

Razmišljanje o resnični naravi sveta oziroma realnosti je v Sloveniji zelo nerazvito. Pripadniki intelektualnega občestva v glavnem skrbijo zase in se obnašajo kot lakaji samega kapitalizma, ki ga sicer tu in tam celo kritizirajo, ker verjamejo, da se to od njih pričakuje, kapitalizem pa je prek svojih zastopnikov tudi zadovoljen, saj mora biti odprt do novega.

Pravo razmišljanje pa je daleč od tega. Njegova narava je namreč taka.

Ko se človek resno loti razmišljanja o svetu, najprej ugotovi, in tu se povsem strinjam s tem, kar pravi Jacques Rancière, da je razmišljanje nujno razmišljanje o tem, kar je misljivo, o tem torej, kar je mogoče misliti. Toda to je šele pol zgodbe o naravi razmišljanja, kajti če bi se zadržali zgolj pri tem, bi večno vrteli eno in isto.

Razmišljanje pomeni nadaljevanje. Pomeni preobrazbo, transformacijo tega, kar je sicer misljivo, in sicer tako, kot pravi Rancière: z odpiranjem, z izrekanjem dobrodošlice temu, kar je sicer nemisljivo.

Tu ne gre za individualne fantazije ali srečna naključja, temveč za sistematično spreminjanje zaznavanje sveta, čustev in občutkov, ki so povezani z njim, same misli. Vsega tega pa bo vse manj, kajti Kapital terja tudi od držav, da se uklonijo in pristanejo na razmišljanje, ki je naklonjeno Kapitalu.

Lepota sveta bo zato vse bolj izginjala, kajti lepo je šele tisti, kar ugaja brez konceptov, kot je pokazal Kant. Kar ugaja brez konceptov, pa ugaja natanko zaradi odprtosti do nemisljivega. Koncepti šele sledijo, če ljudje mislijo.

V odnosu do Kapitala ni treba misliti. Preprosto rečeno: v odnosu do Kapitala se ljudje spreminjajo v živali, ki zaznavajo realnost kot enotno, monotono, sklenjeno celoto brez plasti. To ni odprta realnost, temveč je v najboljšem primeru zlata kletka za te, ki imajo dovolj denarja, in zgolj železna ali morda plastična kletka za vse ostale.