V tej deželi se ne splača biti le velik, ampak tudi majhen zločinec. Če kaniš kot polnoletni barabin pretepati pedre, se ti splača narediti veliko lumparijo, ko si še mladoleten. Vzeli ti bodo DNK, prstne odtise in zbrali druge podatke o tebi, ki jih po preteku zakonskega roka seveda ne bodo uničili, ker jim lahko pridejo prav. Za čas zakonskega roka se moraš potuhniti in 'odrasti', nato pa lahko mirno premlatiš pedra, posiliš lezbijko ali napraviš kaj podobnega. Če ne boš pustil drugih sledov razen tistih, ki jih policija ne sme več hraniti, te bodo na njihovi podlagi verjetno ujeli in morda zaprli, a te bodo zaradi procesne napake (hrambe podatkov, ki jih ne bi smeli več hraniti) izpustili in ti izplačali odškodnino. Če za delanje velikih pizdarij nisi imel jajc pred polnoletnostjo, ampak šele kasneje, boš pač najebal, kajti takrat so možnosti za procesne napake manjše.

Ali pa tudi ne, glede na to, kako neobvladljivo mnogo aktov, uredb in zakonov imamo, kako zapleteni so in kako drug drugega izpodbijajo. Ker se vse te zadeve napišejo, preden se začnejo uporabljati, nujno prihaja tudi do neskladja z odzivanjem, sklepanjem, občevanjem in delovnimi postopki, do kakršnih prihaja pri uporabi. Možnost, da nekdo od množice strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tvojim zločinom, naredi napako, je tako rekoč zagotovljena. Možnost, da je tvoj odvetnik dovolj dober in spodbujen, da ti s pomočjo te napake zagotovil svobodo, pa je odvisna malo od sreče, predvsem pa od globine tvoje denarnice. Ko delaš zločine, se ti torej splača mednje vključiti tudi velik rop ali poslovno goljufijo …

Občutek neposvečenih ljudi, da je sodstvo izjemno neučinkovito, ne gre samo na rovaš novinarjev. Ti res poročajo zgolj o postopkih, ki se vlečejo kot kurja čreva in v nedogled kolobarijo med nižjimi in višjimi sodišči, medtem in na koncu pa žrtve potegnejo dosti krajšo kot storilci. A novinarji obravnav ne izbirajo po neučinkovitosti, temveč po odmevnosti. In izkaže se, da so vsi postopki, ki vključujejo politične in gospodarske veljake ali krvoločne morilce, z zornega kota javnosti neučinkoviti. Vsekakor se v zasebnosti sodnih dvoran odvrti tudi nekaj neodmevnih postopkov, ki vključujejo bolj vsakdanje ljudi in so učinkoviti, a to slike ne popravi.

Če sodstvo ni učinkovito, ga je treba popraviti. O tem že leta govorijo vsi, ki imajo z njim opravka, a vse, kar naredijo, je, da vsake toliko sprejmejo nekaj novih aktov, uredb in zakonov, ki vse skupaj še bolj zapletejo.

Na prvem mestu je ugotavljanje krivde. Res je vljudno, da so storilce v zadnjih
desetletjih zaščitili, tako da se med preiskavo ne sme več kar tako kršiti njihovih človekovih pravic. Vendar, a se trajna hramba podatkov o tvojih preteklih zločinih res lahko šteje kot kršitev kakršnihkoli pravic?

Če je krivda nedvomno ugotovljena, je res vseeno, kako so bili pridobljeni neizpodbitni dokazi zanjo. Storilci ne bi smeli biti oproščeni zaradi napak v postopku. Neprimerno bolje in pravičneje za vse vpletene bi bilo, če bi dobili odškodnino zanje, strokovnjaki, ki so napravili napake, pa bi bili za to kaznovani. Zdaj so storilci oproščeni, za napake pa ne odgovarja nihče.

Le kaj bi bilo, če bi nekdo naredil napako v postopku proti zločincu tipa Metod Trobec (ki je slučajno imel odličnega odvetnika)? Bi ga izpustili? Bi ga izpustili, če bi zadavil in skuril samo eno žensko? Ali dve? Koliko žensk bi moral ubiti, da ga kljub napaki v postopku ne bi izpustili? Ali drugače: koliko pedrov bi morali tisti tipi pretepsti, da bi ostali v zaporu, čeprav je bil eden od njih lump že kot mladoletnik?