Odlomek pesmi Mali bogovi skupine Martin Krpan:

“Napihnjeni se odbijajo visoko v nebesa.
Zaradi pritiska si mašijo ušesa.
Z dolgimi prsti in majhnimi očmi
mali bogovi vidijo le, kar se jim zdi.”

Še ne dolgo nazaj, ko sem pogosto obiskoval Belgijo, sem imel med drugim priložnost spoznati aktivno sindikalistko, ki deluje v sindikatu enega izmed večjih podjetij. Ni me očaral le njen intelektualni naboj, podprt z visokim strokovnim znanjem, očaralo me je tudi njeno srčno razumevanje socializma, delovanja skupnosti in predvsem razumevanje odgovornosti do družbe. To ni bil tisti Egoistični socializem, ki ga poznamo pri nas in sem ga že opisal v prispevku Neznosna lahkost pezdetizma. To je bil humanizem, podprt z visoko integriteto znanja, sposobnosti in odgovornosti.

Seveda me je zanimalo, na kakšen način brzdajo kapitalizem. Odgovor je bil izredno preprost: »zato imamo sindikate.« Iz nadaljnjega razgovora mi je bil kmalu jasen tudi njihov način delovanja. Sindikat je izjemno dobro organiziran in podprt z visoko izobraženo bazo, ki si s preventivnim delovanjem zagotavlja odlične pogajalske predispozicije. Če poenostavim: sindikalisti niso le navadni delavci, temveč tudi visoko izobražena odgovorna vodilna struktura, ki v primeru ogrožanja pravic delavcev reagira, še preden se anomalije začnejo dogajati. Seveda pa se hkrati zavedajo tudi odgovornosti do samega podjetja, kar pomeni, da so v pogajanjih konstruktiven partner, ki rešuje probleme s tem, da nudi rešitve in ne le prazen populizem. Bistvo je predvsem v pravočasni reakciji, saj je po toči zvoniti prepozno. Po pogovoru sem z grenkim priokusom spoznal, da je začuda sindikalizem na tem »bolj kapitalističnem« koncu Evrope veliko bolj razvit in posledično učinkovit v ščitenju pravic delavcev in predvsem delovnih mest kot v Sloveniji, ki je grajena na temeljih »socializma«. Zanimiv paradoks, mar ne?

Pred kratkim smo imeli v oddaji Studio City možnost spremljati besedni duel med Samom Hribarjem Miličem in Branimirjem Štrukljem. Ne razumite me napak, ne zagovarjam Miliča, saj je tudi on del »večnikov« in je vsekakor soodgovoren za stanje v državi. V oči je bodel predvsem populistično aroganten pristop Branimirja Štruklja. Ne samo, da gre za demagogijo brez kančka samorefleksije, gre za nevarno zavajanje javnosti, ki zakriva realno stanje neučinkovitosti javnega sektorja in s tem onemogoča njegovo regeneracijo in več kot nujne reforme.

In morda je končno primerno izpostaviti vprašanje, kakšna je sploh še vloga sindikatov v Sloveniji? Je njihovo nedelovanje oziroma zapoznela reakcija na probleme rezultat samoumevnosti, nestrokovnosti in »večnikov«, kot sta denimo zgoraj omenjeni Branimir Štrukelj, Dušan Semolič in ostali? Ali ni čas, da se tudi ta institucija, ki je ključna za vzdrževanje in skrb pravic delavcev, zazre sama vase in končno regenerira? Če smo pošteni, si priznajmo da so sindikati le še podaljšana roka političnega vpliva, ki si ga različne opcije podajajo glede na trenutne potrebe.

Fatamorgana ali učinkovit javni sektor

Zopet se bom vrnil k odlični misli Stephena Grozsa, ki bi laho postala rdeča nit reformiranja javnega sektorja: »Sprememba zahteva izgubo. V bistvu vse spremembe zahtevajo izgubo nečesa in tudi življenje samo je sprememba – vedno se nečemu odpovemo zaradi nečesa novega. In bistvo je, da izgubimo sami sebe s tem, ko skušamo zanikati spremembe, ko skušamo zanikati, da življenje vključuje izgubo.«

Kruto spoznanje, da za trenutno stanje v Sloveniji ni odgovoren nek kapitalistično-korporacijski monstrum, ki kot hijena preži na slabotne, temeveč preprosto mi sami, je nadvse boleče, zato bi bilo prav, da si končno nalijemo čistega vina. Korenite spremembe so več kot nujne.

Gospodarstvo se s »čiščenjem« ukvarja že od samega začetka krize in uspelo je predvsem inovativnim fleksibilnim podjetjem, ki razumejo dani trenutek in se znajo uspešno spopasti z novimi izzivi, ostali so žal postali del zgodovine. In ta zdrava podjetja tako ali drugače ta trenutek držijo Slovenijo nad gladino greznice lastne neumnosti.

Kaj pa javni sektor? Se tudi javni sektor inovativno, odgovorno in predvsem fleksibilno prilagaja danim razmeram? Ne! Naj ne bo pomote, v mislih nimam nižanja že tako mizernih plač policistov, medicinskih sester ter ostalih, ki se dnevno žrtvujejo za skupno dobro. V mislih imam tiste »Male bogove«, ki so tako ali drugače prisesani na »dojko večnosti«.

Zanimivo je opazovati, kako se vedno, ko želi nekdo racionalizirati ta ogromen sistem, v ospredje postavi ravno prej omenjene »podhranjene« heroje. Kot da so oni edini del tega sistema?? Na ta način se predvsem spretno odvrača pozornost od resničnih problemov! Gre preprosto za populistično izrabljanje trpečih, zato da se lahko drugim ohranijo privilegiji.

Ali se res nikomur ne zdi nenavadno, da se v javnem sektorju še vedno ni zgodil notranji konflikt (konstruktiven, da ne bo pomote) ali po domače katarza? Saj veste, to je tisti naravni proces, ki nima veliko skupnega z “izmi”, temveč bolj z osnovo.

Si predstavljate,da bi podhranjeni členi javnega sektorja stopili skupaj ter zahtevali racionalizacijo sistema lokalne samouprave (konkretno zmanjšanje občin, združevanje) in preusmerili privarčevan finančni tok iz tega naslova v svoje sektorje? Fatamorgana? Stroka je že povedala svoje, vendar jo pri nas redki poslušajo. Prav tako bi vsakemu odgovornemu in drznemu politiku, ki bi se lotil tega temeljnega organizacijskega vprašanja, takoj “letela glava”. Bi mu vseeno odletela, če bi imel odločno podporo znotraj javnega sektorja? Ne! Seveda je nehigienično vse metati v isti koš, vseeno pa je dejstvo, da je reforma sistema lokalne samouprave več kot nujna! Tisti, ki bo segel v to sršenje gnezdo, bo vsekakor heroj!

Pojdimo dalje! Ste v zadnjem času zasledili empirično evalvacijo učinkov neštetih javnih agencij, ustanov in posledično ukinjanje le-teh v primeru neučinkovitosti, nepotrebnosti? Kdo bo preprečil anomalije iz naslova javnega naročanja in porabe na splošno? Kdo si upa dregniti v zdravstveni lobi? Kdaj nazadnje so pedagogi skupno dvignili glas iz naslova vsebinskih reform izobraževalnega sistema? Dvignejo ga le, ko se dotaknete plač in privilegijev, saj je vsebina bolj stranskega pomena. Iz tega vedenja je razvidna marsikatera lastnost, ki si jo lastijo tudi ostali Mali Bogovi. Žal je glas spoštovanega Dušana Merca le osamljen glas vpijočega v puščavi. Ko bo podoben glas poslan družbi s strani vseh udeležencev, bo le-ta postal grom in takrat se bodo začele spremembe.

Javni sektor je dinozaver, ki ga je povozil čas in se ni uspel prilagoditi. Sedaj v svoji vlogi Malega Boga zaradi svoje nezmožnosti regeneracije počasi ubija še vse tisto, kar je zdravo, in to je nedvomno eden večjih problemov naše majhne skupnosti. Rešitev ne bo prišla od zunaj! Rešitev je v lastni katarzi, ki jo morajo izvesti deležniki znotraj sistema samega, za kar pa je potrebna visoka mera znanja, odgovornosti in predvsem samorefleksije. In če se vam zdi, da je utopično pričakovati popolnoma naraven proces, kot je regeneracija znotraj sistema, potem so naše težave še veliko globlje kot si predstavljamo.

Lahko le ponovim misel iz prispevka “Bilo je nekoč v Sloveniji”:

“Pot do uspeha je bila posuta s trni, vendar, kot so dokazali že mogi pred njimi, lahko družba le s trdim delom, pragmatično vizijo in močno voljo doseže nemogoče! Na ta način so se postopoma vrnili v stanje, kjer so delavec, učitelj, zdravnik, pravnik, znanstvenik, športnik, umetnik ter politik zopet postali ugledni stebri družbe.”

Nedvomno je prišel čas za borce, čas pogumnih ljudi z visoko integriteto, znanjem in sposobnostmi. Čas katarze!