Gospodarstva ne gre obremenjevati, pravijo zastopniki kapitala. Vlada se jim pridruži in reče: Bomo pač obremenili navadne ljudi oziroma delavce; te je vselej mogoče obremeniti, saj prenesejo vse in se prej ali slej navadijo na vse. Tako preprosto je vse skupaj. Hvalnice kapitalizmu in nenehni rasti je prav zato dobro nenehno soočati z empiričnimi dejstvi. Petdeset odstotkov najrevnejših ljudi na tem svetu, kar je polovica vsega človeštva, nima v rokah enega odstotka vsega premoženja, kot bi se lahko kdo potolažil, temveč ga ima v rokah manj kot en odstotek. Taka so najnovejša dejstva. Banke kopičijo v rokah gigantske, milijardne profite, čeprav ne ustvarjajo ničesar. In nisem še slišal, da bi se kak bankir zahvalil davkoplačevalcem za njihov denar, s katerim rešujejo banke, ali delil dobičke z njimi. To se v kapitalizmu kratko malo ne more zgoditi. Se pa nenehno povečujejo razlike med revnimi in bogatimi; zlasti tam, kjer je največ revnih. Koristno je zato pogledati, kaj pomeni milozvočni izraz hitro rastoči trgi.

Knjiga Arundhati Roy z naslovom Capitalism: A Ghost Story, ki je izšla pred kratkim, je nepogrešljivo branje za vsako dušo, ki še ima interes videti svet v pravi luči, in še ima pogum za soočenje s pravimi dejstvi sveta, ne s ponarejenimi, z olepšanimi in zavitimi v meglo. Kdor nima takega interesa in kdor je ostal brez poguma, je seveda tako ali tako izgubljen v svetu iluzij, iz katerega morda niti ne želi.

Indija torej. Za mnoge obljubljena dežela nirvane, mistike, filozofije, plesa, poduhovljenosti, miru, duhovnega zorenja in možnosti za vpogled v notranjost duše. Za kapitaliste pa kajpak obljuba profitov, tega preprostega in zelo otipljivega materiala, ki ga je mogoče koristno uporabiti, če ga najprej odvzameš delavcem, ki ustvarjajo vrednost. Delavcem, ki delajo za evro na dan v nemogočih razmerah, ki so daleč od kakršne koli kakovosti življenja.

Uvod v razumevanje izraza hitro rastoči trgi je torej povsem jasen: beda delavcev in kmetov.

Ko preberete knjigo, v kateri zaman iščete odtenke sive, erotiko, poceni emocije, romantično ljubezen ali lahko branje za na plažo, končno razumete, kaj še je Indija.

To je velikanska dežela umazanije, slumov, v katerih ni nobenih milijonarjev, zastrupljenih rek, uničenih gozdov, posekanih do golega, smeti in brezmejnega števila ljudi, ki nimajo v rokah čisto nobenega premoženja. Sočasno je dežela, v kateri ima zgolj sto ljudi v rokah več premoženja, kot je četrtina bruto družbenega proizvoda, ki ga ustvari dobra milijarda ljudi.

Še enkrat: dobra milijarda ustvari, nekaj sto ljudi pobere (skoraj) vse.

Zgodba Arundhati Roy ni lahko branje in ni branje za nežne duše, ki povsod vidijo prijazne kapitaliste in kapitalizem s prijaznim obrazom, v katerem dobri kapitalisti vlagajo denar, pri tem pa poslušajo glas srca in skušajo prisluhniti ubogim dušam, ki nimajo take sreče, da bi sploh vedele, kaj je kapital. Njena zgodba je namreč resnična, realna in zelo otipljiva. Avtorica ne prodaja megle in ne sadi rožic. Nima nobenega interesa. Le zakaj bi ga imela? Človek mora biti namreč nekoliko premaknjen, da v globalnem kapitalističnem svetu sploh upa pomisliti na prijazne kapitaliste in na demokracijo.

V kapitalizmu ni demokracije. Obstaja le v zamišljenih svetovih in v pravljicah. V realnem vsakdanjem življenju ne obstaja, ker ne more obstajati. Milijoni indijskih kmetov in delavcev zato živijo v taki bedi, da si nežne duše ne morejo niti predstavljati, da je kaj takega sploh mogoče.

Taki ljudje si res ne morejo predstavljati, medtem ko srkajo pijačo, gledajo fuzbal ali tečejo po progi, dolgi tisoč kilometrov, da bi presegli meje mogočega, kaj pomeni živeti z evrom na dan. In z njim ne živi le peščica ljudi – z evrom na dan samo v Indiji živi nekaj sto milijonov ljudi.

Bolje bi bilo reči, da životarijo, kajti to ni življenje, ki bi ga človek sploh hotel živeti. To je življenje, ki ga nočeš živeti, čeprav ga moraš, ker nimaš čisto nobene druge možnosti. Tu ne pomaga ne individualna terapija, ne družinsko svetovanje, ne partnerska srečanja z mediatorjem, ne pomaga coaching in ne pomaga obiskovanje tečajev za dvig čustvenega kvocienta.

V Indiji je ogromno kmetov že naredilo samomor, piše Arundhati Roy, ker so preprosto obupali v spopadih s korporacijami, ki so enostavno premočne, da bi lahko z njimi tekmovali v proizvodnji hrane. Z neskončnimi dolgovi za vratom kratko malo niso mogli preživeti. In niso. To je bilo jasno vnaprej.

Resnično, podnaslov knjige je izjemno zgovoren. V globalnem kapitalističnem svetu je vse več duhov, je vse več ljudi, ki niso nič drugega kot prikazni, duhovi, ki blodijo po svetu brez cilja, brez smotra, brez namena, brez želja in brez vsega. Ljudje-duhovi nekaj časa še živijo, potem pa izginejo z obličja Zemlje, ne da bi kdo sploh vedel, da so kdaj obstajali in kaj se dogaja.

Kapitalizem spreminja milijone in milijone ljudi v duhove, zombije brez volje in brez vsega, ki preprosto ne morejo živeti in tudi ne živijo, le da še ne vedo, da so že zdavnaj mrtvi. Duhovi so žrtve novih vrst rasizma, novih oblik izkoriščanja in novih oblik ekonomskega apartheida, o katerih spin doktorji in piarovci ne bodo črhnili niti ene same besede, kar od njih tudi pričakujemo, saj so prodane duše.

Zahteve globalnega kapitala so za večino ljudi v Indiji preprosto premočne, oziroma so take, da se lahko ob njih počutijo le kot povsem pogrešljiva bitja. To ni metafora, kajti pogrešljiva bitja ali duhovi živijo na smeteh in od smeti, kar pomeni, da spijo na smeteh, da se hranijo s smetmi, z ostanki in so sami ostanek, nekaj pogrešljivega, nekaj, kar pač zmečemo na smeti, ki naj čim prej izginejo izpred naših oči, saj jih nočemo gledati.

Knjiga Arundhati Roy se bere kot poročilo iz vojne, s prvih bojnih črt, kjer umirajo ljudje kot topovska hrana, kot pogrešljivi material, kot nekaj, kar nikomur ne koristi, kot nekaj, česar noče nihče niti videti. Saj kapitalizem je vojna, le da prodane duše vsak dan polnijo mainstream medije s puhlicami o lastnem uspehu, o bajnih zaslužkih in o izobilju, ki so ga ustvarili z lastnimi rokami, pri tem pa poudarjajo, da so moralni, pridni, pošteni in dobri gospodarji, ki jim ni vseeno za sočloveka.

Hvalijo se, ker ničesar ne razumejo. Arundhati Roy razume, da je kapitalizem mašina, da je kapitalistična tekma vojna, v kateri izgubljajo navadni ljudje vse, kar imajo. Ne izgubljajo, ker bi bili kapitalisti zlobni, ne izgubljajo, ker bi bil kapitalizem zloben in moralno izprijen, temveč izgubljajo, ker je kapitalizem vojna, v kateri ne moreš zmagati, če proti tebi nastopajo milijardne korporacije, podkupljene vlade in druge prodane duše.