Že mnogokrat sem doživel, a me kljub temu vsakič znova pretrese, ko naletim na popolno nerazumevanje osnovnih načel prava in računovodstva. Ko vidim, da več kot plebiscitarna večina ljudi, mladih in starih, izobraženih in neukih, nima pojma, za kaj pri teh dveh rečeh sploh gre, se sprašujem, kdo je z drugega planeta. Ko pa vidim, da večina izklopi možgane takoj, ko jim nekdo poskusi razjasniti kak preprost vidik na primeru, ki jih živo zadeva, in še naprej laj(n)ajo svoje, mi je jasno, da jim ni pomoči.

Če bi zadevo še razumel glede prava, o katerem v učnih načrtih ni ne duha ne sluha in na katerega so učitelji (vsaj po obnašanju sodeč) cepljeni, je pa nikakor ne morem glede razumevanja denarnih prihodkov, odhodkov in cen. Gre vendar za osnove računanja, za seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje racionalnih števil, za manjši in lažji del matematike, ki smo se jo vsi učili vsaj 8 let …

A glede na to, da se je prav toliko ljudi še več časa mučilo s pisanjem in branjem, pa niso sposobni niti uporabiti navodil za uporabo, kaj šele prebrati knjige za odrasle in od nje kaj imeti, bi se moral počasi zamisliti nad svojim čudenjem … Navsezadnje nimam pojma, koliko vas, ki to berete, skuša razbrati to, kar sem napisal, koliko pa si vas zadevo sproti prevaja v svoj spis, ki z mojim nima skoraj nič skupnega …

Kaj menijo ljudje: čemu služi pravo? Najbrž se vsi strinjamo, da se da po njegovi zaslugi zapreti zločince. O tem, ali njihova tiha grožnja odvrača ljudi od zločinskih dejanj, bi se že vnela burna razprava. Če kdo vztrajno zagovarja pravice – naj bo ljudi, otrok ali živali – tvega, da bo dobil kakšno na gobec (zato sem jih raje omenil pisno). Če pa bi v družbi izjavil, da nam uredbe pravzaprav olajšujejo sobivanje, bi ostali spremenili temo, se začeli vesti, kot da me ni, ali – če bi vztrajal – poklicali rešilca …

Za večino ljudi so zakoni, akti, predpisi, pravila, navodila in kar je še tega zgolj dežurni krivci za to, da je vse skupaj v obupnem stanju. Ljudje dojemajo urejeno in usklajeno delovanje ustanov in posameznikov kot naravno danost. Zla, neurejenosti in nedoslednosti, ki so jih pravilniki preprečili, ni nihče doživel. Nihče ni npr. izračunal, koliko in kakšne prometne nesreče bi se dogajale, če bi bili prometni predpisi bolj 'svobodni'. Pa tudi če bi, bi to malokoga zanimalo …

Krivci za to, da je vse skupaj v obupnem stanju, niso pravila, ampak ljudje, ki jih kršimo, in to vsi – od prvega do zadnjega: od tajkuna do tistega, ki odvrže smet na cesto … Zaradi vedenja vseh nas, od prvega do zadnjega, je teh pravil vedno več in so vedno bolj zapletena. Vsi mi, od prvega do zadnjega, v njih namreč iščemo luknje ali pa se vedemo, kot da jih ni; tisti, ki pridejo do vzvodov moči, pa jih povrhu še prilagajajo v svoj prid. Tako nanese, da ima vsaka država točno takšno pravo, kot si ga večina njenih prebivalcev zasluži … A kljub temu bi bilo brez njega dosti slabše povsod, razen morda v Severni Koreji …

Matematika je dosti bolj enostavna. Nemogoče jo je spreminjati in prilagajati. Lahko si izmisliš izvedene inštrumente in ustvarjaš bogastvo iz ničesar, a matematika tistim, ki so željni razumevanja, vedno pokaže pravo vrednost …

O pravih vrednostih izdelkov in storitev sem že govoril (vir 1, vir 2). Lahko bi govoril še tisočkrat, jaz in mnogi drugi, pa bi bilo kljub temu malokomu jasno, da vrednost izdelka ni zgolj vrednost izdelave, vrednost storitve pa zgolj vrednost zanjo porabljenega časa. Ljudje, sploh tisti, ki vrednosti merijo z vidika svoje neto plače, so za tovrstna spoznanja povsem nedojemljivi …

Vsakemu osnovnošolcu (in verjetno tudi vam, ki to berete) je jasno, da če je a > b, je b – a < 0. Kljub temu pa neverjetno dosti ljudi meni, da lahko namesto 'a' vstavijo 'poraba', namesto 'b' pa 'zaslužek', pa bo b – a ≥ 0, in bodo že nekako prišli skozi … Še huje je, da si te enačbe tako po svoje ne razlagajo le 'mali' ljudje, ampak tudi v računstvu izjemno podkovane druščine gospodarstvenikov in vladarjev …

Kot za pravne razmere velja tudi za denarne, da smo vsi skupaj krivci za stanje, v katerem smo: od tepcev, ki so izdali poroštvo za gradnjo TEŠ 6 do tepcev, ki so najeli 6-mesečni kredit za nakup nečesa ne preveč nujnega, kar bi lahko kupili čez pol leta z denarjem, ki bi ga medtem dali na stran.

Najbrž je med vami kakšen dušebrižnik, ki bi me zdaj hotel prepričati, da mnogi ljudje pač ne zmorejo hraniti denarja, ker si ne morejo pomagati ne le, da ga ne bi sproti porabili, ampak da si ga ne bi še sposodili. Ni potrebe – vem, da so.

Vem pa tudi, da pravo vsem dovoljuje sodelovati pri upravljanju skupnega dobrega, ee, države. Torej lahko sodelujejo tudi ljudje, ki ne razumejo prava in računovodstva. Če jim tisti, ki ju razumejo, tega ne bi dovolili, bi imeli ugrabljeno državo. Stanje stvari bi bilo dosti manj obupno, kot je zdaj, bila pa bi tudi diktatura. In na svetu še ni bilo diktature, ki ne bi uničila vsega, kar je na začetku hotela zgraditi …

Rešitev je torej točno ta, ki jo že imamo – družba, ki ustreza zrelosti in ravnanju večine vključenih posameznikov – po mnenju teh istih posameznikov »obupno stanje stvari« …