Najhujše šele prihaja. Novi-stari politični obrazi še bolj kot prejšnji hlapčujejo kapitalu, zato pozivajo k enotnosti naroda. Torej: narod naj se enotno podreja kapitalu in naj trdoživo oziroma samozavestno odide v klavnico. Cerar nas je namreč te dni spomnil, da smo neizmerno solidarni, pogumni in ustvarjalni. Potem je še rekel, da je med nami premalo spodbujanja in premalo medsebojnega spoštovanja. V isti sapi je predlagal, da bi nam v javnem sektorju vzeli še tisto, kar imamo, govor pa podčrtal z izjavo, da je med nami preveč apatije in premalo poguma ter da se moramo spomniti, kako smo se zadev v preteklosti lotevali na pravi način, enotno in povezano. Imam predlog: Cerarja enotno, solidarno, povezano, pogumno, na pravi način, brez apatije, trdoživo in samozavestno, z veliko mero ustvarjalnosti in spoštovanja pospremimo na smetišče zgodovine.

Posledice njegovega vladanja so namreč že sedaj povsem jasne; kdor da glavo na tnalo, mu jo je treba samo še odsekati. Varčevanje se tako nadaljuje, državljanom je treba vzeti še malo manj kot milijardo. Morala je splavala po vodi: Cerar je pred časom govoril eno, sedaj dela drugo; Erjavec je bil navidezno bojevit, sedaj popušča; Mramor ne upa govoriti naravnost, zato uporablja puhlice: racionalizirali bomo javni sektor in ustvarili tako strukturo, ki bo maksimalno podpirala gospodarsko rast. V resnici ga bodo obglavili in razsuli do konca, saj tako hoče kapital, ki pravi: napredovati morate pri gospodarskih reformah, in sicer tako, da boste uvedli višje davke, zmanjšali plače in odprli vrata korporacijam, ali pa vas bomo k temu preprosto prisilili. Taki so današnji politiki: kar ukaže kapital, to naredijo. Kdor misli, da so razsvetljeni, moralni in pogumni, se pač moti in je nepopravljivo naiven.

Banke bodo zopet pod stresom. Še bolj bodo pod stresom, ki ga sicer imenujejo tihi ubijalec, državljani. Ne le zaradi metana v zraku in podnebnih sprememb, stoletnih poplav, ki se dogajajo že na vsakih nekaj let, ter žleda in suš in tornadov in neurij, ne le zaradi klestenja in jemanja, za kar bo poskrbel Miro Cerar, ki sicer nenehno govori o morali, pogumu, vrednotah in etiki, temveč tudi zaradi bank, ki so vreča brez dna, kamor mečejo državljani milijarde in še jih bodo. Politiki, ekonomisti, spin doktorji, piarovci in drugi pa jih bodo tolažili, češ da ni tako hudo, kot morda mislijo. V resnici je veliko huje.

Tekmovalnost med ljudmi bo vse večja. Delovnih mest ne bo vse več, temveč jih bo vse manj. Delo bo vse cenejše, zato bodo delavci plačani vse manj, in ne vse več. Najpomembnejši zakon moderne politične ekonomije je namreč zakon profitabilnosti, o čemer v teh krajih ne boste slišali ničesar, če ne boste ravno po naključju naleteli na kakega od resničnih poznavalcev Marxa, ki pa jih je zgolj peščica.

Zaradi tega zakona je kapitalizem v nasprotju s samim seboj, kar pomeni, da je notranje razklan in da ima resne težave sam s seboj. Nenehno hoče rasti in rasti, se širiti in ustvarjati novo vrednost, toda vrednost lahko ustvarjajo le delavci. V svetu, ki mora nenehno rasti in se širiti, v svetu brez meja torej, delavci ustvarjajo vrednost, vendar imajo od svojega dela vse manj in manj, poleg tega pa jim vlade še dodatno jemljejo. To preprosto pomeni, da delavcev ne goljufajo le kapitalisti, ki pač jemljejo presežno vrednost in jo dajejo sebi v žepe, temveč jim kradejo tudi vlade oziroma države.

Goljufanje je seveda nemoralno, kraja je zločin. Kapitalizem mora gnati delavce, da ustvarijo dovolj veliko vrednosti, kajti sicer ni dovolj dobičkov za kapitaliste oziroma privatne lastnike kapitala, za katere sicer pravijo, da so dobri gospodarji.

Dobri gospodarji so še vedno gospodarji, ki potrebujejo hlapce oziroma delavce, da ustvarjajo vrednost. Morala nima pri tem čisto nobene vloge, kajti kapitalizem je neosebna mašina, za katero morala preprosto ne velja. Morala in etika veljata le za ljudi, za to, kar imajo med seboj. A ker družba ne obstaja, kar pomeni, da je vsak človek zgolj atom, ki mora skrbeti zase ali pa umreti, tudi morale ni več.

Alain Badiou se v knjigi z naslovom L'éthique: Essai sur la conscience du Mal, ki je izšla že davnega leta 1993, neposredno navezuje na to, o čemer je predaval Noam Chomsky leta 1998, ko je govoril o prihodnosti kapitalizma, podnebnih spremembah in etiki. Časovna zanka ni naključna, saj govorita misleca o univerzalnem, ne le o partikularnem. Za tale zapis pa je pomembno, da govorita in razmišljata zlasti o tem, kako sodobne puhlice o morali, etiki in vrednotah pogosto niso nič drugega kot preobleka, kritje, maska za povprečnost, konformizem, pritoževanje, nerganje, godrnjanje, jamranje, stokanje in moraliziranje. Vse to je potrebno, da mašina z imenom kapitalizem nemoteno deluje. V resnici zaradi notranjih kontradikcij ne deluje nemoteno, vendar se ljudje lahko sprenevedajo. In se.

Pomembna razsežnost življenja v kapitalizmu je zato sprenevedanje, življenje v iluzijah, da je vse v redu.

Sprenevedanje ne pomaga k dobri volji in ne prispeva k boljšim medsebojnim odnosom. Z njim ni mogoče plačevati položnic, toda vztrajanje je kljub temu veliko. Poguma je malo, plače menedžerjev in bankirjev so velikanske, da o evropskih politikih in njihovih plačah niti ne govorim. Ljudem, ki imajo malo, bi vzeli še tisto, kar imajo, bogati bodo imeli še več.

Kdaj bodo delavci vzeli zadeve v svoje roke? Kdaj bodo končno spregovorili?

Ebola se širi. Karizmatični populisti se širijo. Nihče jim nič ne more. Vremenske katastrofe se širijo. Nihče jim nič ne more. Kapitalizem se širi. Nihče mu nič ne more. Ko gori gozd, naj bi požar pustili pri miru – tako trdijo ljudje, ki se imajo za varuhe narave. Podobno je v družbenih okoljih: najbolje je vse pustiti pri miru, pa naj se dogaja karkoli.

Pomembno je tudi presegati rekorde. Na primer preteči tisoč kilometrov. Ali pa skočiti na tla z višine petdesetih kilometrov. Dobro je tudi hoditi po žerjavici. Cilji ne smejo ostati le sanje.

Vmes pa bo še več poplav, še več požarov, še več suš, še več neurij, še več bo vprašanj, kaj bi lahko ljudje naredili, da se katastrofe ne bi ponavljale, še več bo jeze med ljudmi, ker se ne bo nič spremenilo na bolje.

Nadjaz je kajpak neusmiljen. Današnje vedenje ljudi je zaradi njega in njegovega priganjanja k užitku bolj konformistično, kot je bilo kadarkoli. Ljudje morajo presegati sebe, morajo biti še bolj nori, še bolj drzni, še bolj bizarni in celo absurdni. Treba je smučati z vrha najvišje gore sveta, treba je skakati z roba vesolja, treba je preteči tisoč kilometrov. Nadjaz terja tveganje, terja nove in nove izraze popolne podrejenosti kapitalu.

Ljudje mislijo, da so pogumni in samozavestni, v resnici pa so sužnji nadjaza. Ne morejo se mu upreti, pa tudi ne upajo se mu; Cerar ima v nekem ciničnem smislu celo prav.

Šele katastrofe bodo spodbudile ljudi k razmišljanju in upiranju. Ne bodo pomagali niti znanstveniki, niti pedagogi, niti motivatorji, niti šamani.