Nič kolikokrat sem v življenju že slišala, da je filozofija pač neka stvar, ki razpreda o drevesih in stolih. Pravijo, da je naporna in dolgovezna, se preveč sprašuje in dlakocepi tam, kjer ni treba, sanjari namesto, da bi se ukvarjala z realnostjo in da krade čas bogu ter vsem drugim. Nazadnje, kar je dandanes videti zelo pomembno, ne ustvarja dodane vrednosti.

Za filozofe nekateri pravijo, da so nebodigatreba, sanjači, razpravljači, nastopači, tisti, ki niso vedeli, kaj bi z življenjem, in niso imeli nobenega uporabnega znanja, zato so se odločili, da bodo hodili po svetu in filozofirali. Takšni ljudje prav tako verjamejo, da filozofi bogu kradejo čas, druge nadlegujejo z več kot eno povedjo ter živijo na račun tistih, ki trdo delajo in ustvarjajo dodano vrednost. Predstavljajo si jih kot zmešane in zmedene, s skuštranimi lasmi, kot da jih je ravnokar zadela strela.

Če bi ljudje povezali filozofijo z razmišljanjem, ne bi več mogli smiselno verjeti v zgoraj našteta prepričanja. Razmišljanje ima svojo notranjo logiko, svoje zakonitosti, svoj ritem in valovanje. Če ima razmišljanje svojo notranjo logiko, potem nismo mi tisti, ki vplivamo na smer, kamor jadramo, ampak je razmišljanje proces, ki mu moramo brezpogojno slediti, saj daje veter v naša jadra in nas lahko tudi kam pripelje npr. v neznane kraje. Uf, kako filozofsko, bi morebiti kdo rekel! In imel bi prav.

Četudi se velikokrat zdi, da je filozofiranje, t.j. razmišljanje, nekaj, kar ničemur ne koristi oziroma je popolnoma nepotrebno, pa ima lahko razmišljanje izredno resne učinke in zato zelo konkretne posledice v empiričnem svetu.

In filozofi? So predvsem človeška bitja, ki se zavedajo, da lahko razmišljajo in to tudi počno. Tega pa ne počnejo, ker ne bi imeli česa početi, temveč ker je to imanentna lastnost vsakega človeškega bitja na tem svetu in je dolžnost, ki je od boga. Ni pomembno, kaj razmišljajo in koliko razmišljajo, če pri tem le uporabljajo um in so mu zvesti. So radovedni in se znajo navdušiti. So skromni, saj se zavedajo, da ideje niso njihove, saj so v bogu. Razmišljanje jim je v užitek in ker razmišljajo so popotniki, nomadi, večni raziskovalci in tudi znanstveniki. Filozofi so umetniki.

Ljudje mogoče ne vedo ali pa ne želijo vedeti, da prav razmišljanje omogoča ljudem, kot so bili matematiki, fiziki, kemiki in nevrologi, da jih lahko imenujemo tudi za filozofe. Naštete panoge veljajo za znanstvene, katerim pa v splošnem ljudje podeljujejo mnogo več veljave in koristi kot filozofiji. Od kod torej prepričanje ljudi, da je filozofija ločena od znanosti?

Darwin, ki je bil naravoslovec je bil zagotovo tudi filozof, saj je moral veliko razmišljati, če je hotel kaj razumeti, ko se je na svojih potovanjih srečeval s popolnoma novimi spoznanji. Ta so kasneje oblikovala teorijo o izvoru vrst, ki je spreobrnila dotedanja prepričanja o nastanku človeka ter s tem razburila cerkvene oblasti, ki so temeljile na verjetjih. Zagotovo je bil filozof tudi Galileo Galilei, saj je razmišljal, imel je idejo, oziroma je ideja imela njega in zaradi njega svet nikoli ni bil več isti kot je bil. Na koncu je pristal pred sodiščem, saj so njegova odkritja ogrožala naravo tedanjega verjetja. Einstein je prav tako veliko razmišljal in zato je prišel do formule, ki so jo uporabili za izdelavo atomske bombe. Nihče ne more trditi, da njegovo razmišljanje ni bilo produktivno, čeprav je vodilo v katastrofo, saj so atomsko bombo uporabili na ljudeh. Einstein je obžaloval ta dogodek.

Descartes je bil neizpodbitno filozof. Med drugimi je napisal tudi kratko razpravo z naslovom Meditacije. Cerkvi je prisolil zaušnico, ko je spoznal, da človeško bitje ne potrebuje dušnih pastirjev in Cerkve, da bi bilo sposobno misliti boga in sebe v njem. Potem so ga ubili. Tudi za Luthra lahko rečemo, da je bil predan umu in je zato bil filozof. Veliko je razmišljal o podkupljivi in oblastni Cerkvi, ki je ljudem prodajala odpustke za njihove grehe. Zaradi njegove naravnanosti k filozofiji, se je dokopal do spoznanj, ki so sprožila dolgoletne spore. V začetku 16. stoletja, ko je ustvarjal, so se sprožili procesi, ki so vodili v razvoj kapitalizma in malce kasneje tudi v razvoj porabništva.

Marx še danes buri duhove, čeprav se še redko kdo resnično ukvarja s tem, kar je povedal. Rajši ga kritizirajo, češ da je bil idealist in poskušajo ugotoviti, kje se je zmotil, namesto, da bi poskušali misliti, kar je povedal. Tudi Freud razmišlja. Razmišljal je o naravi duševnega aparata. Razmišljanja so ga vodila iz duše posameznikov v svet kulture in druge panoge, ki so neposredno produkt človeškega obstoja. Tudi o njem ljudje verjamejo marsikaj, ne da bi vsaj malo razmislili in zato bili podvrženi zakonitostim razmišljanja. Amerika je na veliko pograbila njegova spoznanja o človeški naravi, jih nekoliko priredila zato, da so služila predvsem potrebam kapitalizma. Pred začetkom druge svetovne se je moral umakniti v izgnanstvo zaradi vzpona nacizma.

Da je nacistični stroj lahko nemoteno deloval, je bil potreben izjemno velik miselni napor mnogih gospodov, ki so morali svoje misli uporabljati za to, da so preprečevali misli mnogih ljudi. Kot lahko vidimo, je prav za vse, česar se človek loti, za vsako idejo, ki jo ima, potrebno razmišljati. Ponovno: zakaj imajo ljudje toliko proti filozofiji?

In če vas zgodovina ne prepriča, da je filozofiranje/razmišljanje kratko malo nujnost, naj se v nadaljevanju malo pozabavam s sedanjostjo.

Danes se rado verjame, da oblast deluje v skladu z vednostjo, znanjem in razmišljanjem, zato se mnogi oblastniki sklicujejo na vojsko strokovnjakov, statistikov in znanstvena dognanja. Obcestni panoji nemalokrat vsebujejo stavke, ki so jih izrekli nekoč ljudje, kot so Sokrat, Platon in drugi. Kapitalizem in z njo tudi psihologija ter vsa mašinerija, ki nas pelje v pogubo, temeljita na spoznanjih o svetu in človeku v njem. Težava je le v tem, da potrebuje ljudi, ki čim manj razmišljajo. 

Svet ni danost, čeprav se ljudje vedejo kot da je, kot da zgodovina sploh ne obstaja. Obstaja in k njej so veliko prispevali tudi filozofi oziroma ljudje, ki so bili pripravljeni razmišljati in tudi so. Nastajale so nove ideje, iz idej spoznanja, iz spoznanj delovanje in orodja, ki so omogočila, da mi ob pisanju besedil sveti luč ali da lahko preprosto odprem pipo, ko sem žejna in mi ni treba iti z vrčem do potoka, ko sem najbolj v elementu pisanja. Ali se sploh zavedam, kaj vse je bilo potrebno, koliko neumornega truda in koliko življenj je bilo potrebnih, da lahko nekatere stvari poenostavim in počnem to, kar me veseli? Resnično, ljudje se danes vedejo, kot da je vse padlo iz neba, kot da človek obstaja od danes in je edini v njem ob enem pa se cinično norčujejo in delajo grimase, ko je govora o filozofiji, zgodovini, spoznanjih in poskusih resnega razmišljanja.

Da smo lahko priča tehnološkemu napredku npr., se je moralo v zgodovini zgoditi mnogo premikov, ki so bili miselne narave. Nič od tega se ne bi zgodilo, če ne bi bilo idej, neutrudnih razmišljanj, torej filozofiranja. Ali smo kasneje sadove razmišljanj uporabljali za dejanja zla ali dejanja dobrega, je drugo vprašanje. Zagotovo je res, da dolgujemo užitke in zadovoljstvo ob glasbi, slikah, plesu, fotografiji, filmu in vseh drugih majhnih in velikih prijetnih stvareh, ki nam lajšajo življenje, prav filozofiji in sposobnosti, da ljudje lahko in znamo razmišljati, misliti to, kar se ponuja našim očem in čutilom, kot tega ne zmorejo živali. Tudi za ljubezen, kot tudi za kapitalizem, je potreben um. Šele zaradi uma in posledično razmišljanja nam ljubezen in kapitalizem sploh lahko kaj pomenita. Sposobnost človeka, da ustvarja pomen v svetu, ga razlikuje od pižmovke, ki je zgolj dana v svet. In celo najbolj zadrgnjen človek bi imel resne težave, če bi to hotel zanikati. Celo za tako zanikanje potrebujemo imeti odnos do pomena, torej do razmišljanja in nekaj umske spretnosti. A kljub vsem tem lepim napredkom se vedno bolj zdi, da človeško bitje tone v stres.

Filozofiranje ima lahko učinke na konkretnega človeka. Če se filozofiranja loti resno, so učinki še toliko močnejši, saj drugače kratko malo ne more biti.

Morda bodo videti učinki filozofiranja trivialni, a zaradi njih je lahko življenje popolnoma drugačno. Ko človek filozofira/razmišlja, ustvarja nove ideje, katerim lahko sledijo spoznanja, spoznanju delovanje, kar ima v svetu in v medsebojnih odnosih lahko empirične posledice. Ko filozofiraš spoznavaš svet in sebe v njem. Odkrivaš in spoznavaš nenavadno naravo človeškega bitja in sveta. Spoznavaš mehanizme, ki delujejo nate kot na človeško bitje in na svet. Spoznavaš nujnosti, ki si jim podvržen ali se tega zavedaš ali ne. Spoznavaš svojo usodo, ki je daleč od tega, kar ti zna povedati jasnovidec. Zaradi tega lahko postajaš boljši človek. Postajaš bolj občutljiv, čuječ in odprt. Ker bolje razumeš svet in sebe v njem, ti je lažje živeti oziroma ti je življenje bolj znosno. Ker filozofiraš postajaš manj tesnoben in tako tudi bolj pogumen. Ko pa si pogumen, se tudi lažje upreš, na primer oblastnim odnosom. Ko pa se opiraš oblastnim odnosom in ob tem razmišljaš na glas, deluješ etično. Ta drža se kaže v odnosu do sveta in drugih ljudi in prav zaradi te drže je lahko svet okoli nas boljši.

Ko filozofiraš in postajaš boljši človek, to občutijo tudi ljudje, ki jih srečuješ v življenju. Ko sem bila z družino na morju, sem bila priča neizmernemu psihološkemu nasilju. Pa vendar dvomim, da sami to opazijo, saj so v to potopljeni. Sicer to čutijo in so zato nesrečni, a v nekem smislu jim to čisto ustreza. Nečakinja se je name naslovila z vprašanji o spolnosti. Ker sem zaradi filozofiranja in prebiranja knjig manj tesnoben človek, sem ji lahko odgovarjala brez zadrege in ji poskušala povedati, da je to nekaj prijetnega. Bila je vesela, saj mi je rekla, da sem edini odrasli človek, s katerim se o tem lahko pogovarja, saj se boji o tem povprašati starše ali koga drugega, ker naj bi postali izjemno čudni. Glede na to, da imajo ženske v življenju mnogo težav s spolnostjo in občutki krivde, upam, da sem ji s tem sproščenim pogovorom olajšala vsaj delček njenega raziskovanja spolnosti, ki je že tako preveč obremenjeno in težavno. Verjamem, da takšno ravnanje izvira prav iz dejstva, da poskušam in želim filozofirati ter brati knjige, ki mi omogočajo lažje razumeti človeka in svet.

Cinično je reči, da filozofiranje preprosto ni potrebno. Če sem že kaj poskušala povedati, je to, da ima filozofija lahko zelo praktično in uporabno vrednost v svetu. Le da mnogi tega kratko malo ne znajo misliti. Če se filozofiranja lotiš zares, te ta nujno sili v to, da postajaš boljši človek. Ko pa si boljši človek, to empirično občutijo tudi ljudje okoli tebe.

Torej kot lahko vidimo, filozofiranje zagotovo ni »k'r neki« in ima lahko občasno dramatične, revolucionarne posledice v empiričnem svetu.

Stvari se ne zgodijo kar tako same od sebe in tudi ideje ne visijo v praznem prostoru. Do njih je potrebno priti. In kako? S filozofiranjem o svetu in človeku v njem.

Na koncu bi želela poudariti, da sta k naslovu tega dela prispevala naslova dveh del Andreja J. Juga (Oda pravi ženski ter Oda pravemu moškemu) ter predavanja Dušana Rutarja skupaj z njegovo izvrstno knjigo Psihologija v kapitalizmu.