Jemala ne bo le vlada, jemala bo tudi narava. Vlada že jemlje, jemlje tudi narava. Škoda bo velika, stroški bodo visoki. Beda ljudi se bo povečevala. Število pravljic o rasti tudi. Odstotek bogatih bo še naprej užival v nekem drugem svetu, dokler se ljudje ne bodo končno prebudili iz sna in bodo nehali zmanjševati lastno stisko z iluzijami. Ali kot je rekla Naomi Klein na predstavitvi svoje knjige z naslovom This Changes Everything: Capitalism vs. the Climate (2014): če bomo nadaljevali s tem, kar imenujemo business as usual, se bo spremenilo vse. Res je, le da nam spremembe ne bodo niti malo všeč, kajti še več istega pomeni tudi vse večja tveganja.

Cerarjeva vlada doslej ni ponudila nobenega novega obraza, ponuja pa tudi še več istega, saj drugega kratko malo ne zna. Še več rezov torej, še več klestenja in še več jemanja ljudem, ki še naprej spijo. Torej natanko še več tega, kar imenujemo business as usual.

V knjigi z naslovom Climate Change Denial (2011), ki sta jo spisala Haydn Washington in John Cook, sledimo izvrstni analizi običajnega in pričakovanega človeškega vedenja, ko se sooča s katastrofami oziroma z vsem tistim, česar se ljudje bojijo, kar jih spravlja v stisko. 

Običajno človeško vedenje pa ne pride do izraza le ob naravnih katastrofah, ki se množijo kot kobilice, temveč tudi ob obljubah vlade, da bo klestila in jemala.

Ljudje uporabljajo obrambni mehanizem zanikanja tudi takrat, ko so zmedeni. In delovanje trenutne slovenske vlade jih ne spravlja le v stisko, temveč ustvarja tudi zmedo.

Obljubljali so namreč nove obraze in ljudje so jim verjeli. Novih obrazov ni. Ljudje so verjeli, da bodo z novimi obrazi prišle tudi nove ideje, a jih ni niti na obzorju. Torej so zmedeni. Pričakovali so nekaj novega, dobivajo še več istega. Nekateri obrazi so sicer novi, toda iz njihovih ust prihajajo stare ideje. Ustvarjajo vtis, da so prijazni, a to je res zgolj nepotreben in nekoristen vtis. Govorijo in obljubljajo, a vsi vemo, da se zgolj sprenevedajo. Skrbijo zase, ljudem pa govorijo, da so v foteljih zgolj zaradi njih in zanje. Ne vedo, kaj je blagostanje ljudi, in ga nenehno uničujejo. Zanje jim ni mar, ker so vdani kapitalu. Prodali so dušo, zato nenehno govorijo o duhovnosti, da bi prikrili dejstvo, da so v resnici prazni in votli. Govorijo o morali, a ne vedo, kaj je resnično moralno in pogumno. Niso pogumni, saj so zgolj preračunljivi. Hodijo na tečaje retorike, a niso nikoli prebrali Aristotelove Retorike. Morda jo je kdo celo prebral, a se iz nje očitno ni ničesar naučil.

Zanikanje klimatskih sprememb je katastrofalno, saj se ekstremni vremenski pojavi zgodijo že vsakih nekaj tednov, če se omejim zgolj na to državo, toda morebitno zanikanje tega, kar dela neoliberalna vlada, utegne biti še bolj katastrofalno. Zagovor kapitalizma je namreč zagovor nepravičnosti, amoralnosti in iracionalnosti poblaznele mašine.

Washington in Cook opozorita tudi na zanimiv pojav, ki zaostruje zapisano. Klimatske spremembe so vse bolj dramatične, objektivnih dokazov zanje je vse več, vremenski pojavi povzročajo ogromno škode, toda zanikanje ljudi se povečuje.

Pojava ni težko pojasniti. Zanikanje se stopnjuje v psihotični mehanizem, ki ga imenujemo utajitev. Ljudje se lahko vedejo tudi tako, da sami sebi in drug drugemu dobesedno tajijo realnost. Torej se ne obnašajo, kot da ne obstaja, čeprav nezavedno vedo, da obstaja, temveč se obnašajo, kot da v resnici ne obstaja. Ljudje lahko iskreno in prepričano verjamejo, da določen del realnosti kratko malo ne obstaja.

Pri tem je izjemno pomembna zmedenost. Zanjo skrbijo korporacije, mediji in vlade. Ljudem nenehno obljubljajo lepšo prihodnost, ljudje so zmedeni, ker je ni od nikoder, to pa so najboljši pogoji za zanikanje in utajitev.

Scenarij je takle. Ljudje verjamejo vladi, spin doktorjem in piarovcem, politikom in znanstvenikom oziroma prodanim dušam, da bo vendarle vse v redu. Včerajšnji dež je le naravni pojav med drugimi naravnimi pojavi, poplave iz prejšnjega meseca so nadležne, a so spet zgolj naravni pojav, enako velja za zimski žled, ki je stal pol milijarde evrov, pa za lanske rekordne poletne temperature. Vse je naravno, vse je del normalnih procesov, zato se ni treba vznemirjati.

Enako velja za vladno klestenje. Ker smo v preteklosti preveč zapravljali, zlasti so zapravljali delavci, moramo sedaj varčevati. Kaj tu ni jasno! Saj vsakdo varčuje, če zaide v dolgove. Zahajanje v dolgove je normalno, a pretiravati ni dobro. Red mora biti, pa čeprav je slab! In vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi Auschwitz je bil.

Sedaj varčujemo, da nam bo v prihodnosti šlo bolje. Odpirala se bodo nova delovna mesta, prišli bodo tuji vlagatelji in vse bo raslo.

Ljudje seveda verjamejo, saj so navajeni verjeti. Navajeni so ubogati. In navajeni so, da ne mislijo. Torej verjamejo in so depresivni. A jutri bo boljše. Saj so vendar obljubili, da bo! Torej zategnimo pas in vse bo v redu. Tako otroci verjamejo staršem.

Verjamejo pa tudi v vile in škrate. Verjeti je tako udobno. Tako lepo je biti pogreznjen v iluzije in tako čudovito je živeti v domišljijskem svetu, v katerem drevesa govorijo, živali so nam naklonjene in nam pomagajo, dobra bitja nas obdarujejo, angeli varuhi skrbijo za nas, da se nam ne zgodi kaj hudega, dobre sile na koncu premagajo zle, mi pa smo srečni.

V domišljijskem svetu ni prostora za znanost, ki je brutalna s svojo natančnostjo, surova z vztrajanjem pri objektivnih zakonih sveta, zoprna s sklicevanjem na podatke. Ne maramo je, ker nam ne dovoli sanjati. Ne dovoli nam verjeti, saj nenehno poudarja znanje, podatke, dejstva.

Ljudje so zmedeni, ker verjamejo tudi napovedim, da bodo vremenske spremembe izginile kar same od sebe ali pa bodo za to poskrbeli Oni. Kar zmanjšali bodo izpuste toplogrednih plinov in poskrbeli za izkoriščanje obnovljivih virov energije in spet bo vse v redu. Od ljudi se pričakuje le malo potrpljenja.

In ljudje so navajeni trpeti. Navajeni so biti pridni in ubogljivi, navajeni so tudi na potrpežljivost. Če ne gre drugače, ga dajo malo, še raje pa veliko, na zob, dvakrat zakolnejo, se malo zravsajo v vaški gostilni, koga ustrelijo, koga z macolo po glavi, kdo naredi samomor, nekaj se jih zaleti z avtom drug v drugega, moški pretepajo žene ali pa so do njih povsem brezbrižni, ženske se v pomanjkanju orgazmov zmedeno bašejo s hrano, obenem pa so nenehno na dietah in hujšajo, skušajo biti lepe, a jih nihče ne opazi, zato so še bolj depresivne in osamljene, deca visi v kibernetičnih svetovih in se pretvarja, da so družabna kibernetična omrežja dober nadomestek za pristne medsebojne odnose, dušebrižniki vse skupaj tolažijo z nasveti, z učenjem komunikacijskih veščin in poglabljanja vase ter z naravnavanjem čaker in uravnavanjem energijskih tokov, zvečer pa je itak na televizij še več fuzbala, še več Kmetije in Gostilne in Prašičje farme, da bomo laže zaspali. Če pa ne bomo, bomo vzeli kako tableto in spet bo vse v redu. Še dobro, da imamo farmacevtske korporacije.

Lahko noč.