Evropsko gledališče je spregledana veja krščanstva. Spregledana zato, ker gledališča niso zastavljena in vodena kot verske skupnosti, ampak kot podjetja. Spregledana tudi zato, ker gledališki 'obredi' za 'občestvo' pogosto nimajo verskih vsebin ali pa so celo v nasprotju z njimi. Spregledana kljub temu, da tako neomajnih, samopožrtvovalnih, zagrizenih in zaslepljenih 'duhovnikov' nima nobena druga verska skupnost, krščanska ali kakšna drugačna. In spregledana kljub temu, da jo vodi enako brezumje in se samopojasnjuje z enakim praznobesedičenjem kot vera …

Gledališče ima svojo sveto knjigo. Namesto številke, kot Biblija, ima na vsake tri besede vrinjeno neko neprevedljivo starogrško besedo. Za razliko od Biblije govori o nečem, kar se je res zgodilo. Sta pa bili obe mnogokrat prepisani in prevedeni brez nadzora nad verodostojnostjo, tako da je ta kljub temu vprašljiva. Kot noben krščanski verski spis ne more mimo tega, da bi navedel kaj iz Biblije, tudi noben gledališki spis ne more mimo tega, da bi navedel kaj iz Aristotelove Poetike …

Knjig, ki vsebujejo navedke iz Poetike, je na svetu neprimerno več, kot bi se jih dalo stlačiti na stari in novi AGRFT skupaj. Presenetljivo za besedilo, ki je v izvirniku (torej brez opomb in podvajanja besed v drugem jeziku) tako kratko, da bi ga, če bi Aristotel hotel z njim na tej šoli diplomirati, zavrnili zaradi nezadostne dolžine …

Aristotel je zakon, pa čeprav nam je od predstav, katerih zakonitosti popisuje, ostalo komaj kaj več kot nič. Razvaline so gledališča, v katerih so se uprizarjale. Razvaline so 'ohranjene' predloge, kajti to, kar poznamo pod pojmom »grške drame«, so zgolj predloge posameznih dejanj različnih uprizoritev. Razvaline so stene in amfore, na katerih so upodobljeni prizori iz predstav. Razvaline so delčki zapiskov ljudi, ki so videli te predstave, prav tako prepisovani in prevajani preko meja zanesljivosti. Razvalina je tudi Poetika, ki je le del celotnega Aristotelovega zapisa o gledaliških predstavah tedanjega časa; del, ki ga je napisal o ne-tragedičnih predstavah oz. delih predstav, je izgubljen.

A tudi če bi imeli ohranjenih veliko več virov v dosti boljšem stanju, še vedno ostaja vprašanje: Zakaj naj bi bilo za nas in naše pojmovanje gledališča tako pomembno, kaj si je o gledališču svojega časa mislil nek Stari Grk? … To je podobno vprašanje kot v zvezi z Biblijo: Zakaj naj bi bilo za nas in naše dojemanje sveta tako pomembno, kaj so si o pasišču svojih koz mislili neki starodavni puščavski selivci? …

Ko se prebijemo mimo Aristotela in sedemo v sodobno gledališko dvorano k ogledu le nekaj let prej napisane predstave, ugotovimo, da so vrli gledališčniki obtičali ne le v neizgubljeni polovici Poetike, ampak tudi v prvih treh poglavjih omenjene Biblije. Poglejmo:

Imamo precej visok strop in tla – nebo in zemljo. 'Zemlja' je pusta in prazna, tema se razprostira nad globinami in duh (po telesih in starem lesu) veje nad ljudmi. Nato pride svetloba. Razpre se zavesa – svod, ki loči svet pod obokom od svetá nad obokom. Prikaže se oder – kopno. 'Zemlja' požene scenografijo – zelenje, rastlinje in drevje ali kar je potrebno za predstavo. Luči na 'nebesnem oboku' ločujejo dan od noči in so znamenja za čase, dneve in leta.

Najbrž ni naključje, da se sodobno gledališče nagiba k različici, po kateri občinstvo šele zdaj vstopi v dvorano, kajti po Bibliji je bog šele po namestitvi in vključitvi reflektorjev ustvaril vsa živa bitja, ki se gibljejo in mrgolijo v vodah (torej pod odrom), in vse krilate ptice po njihovih vrstah (temu najbrž služijo gugalnice in zidarski odri, po katerih se vesijo igralci). Živali dandanes ni več tako vsakdanje zlorabljati za gledališke nastope, zato pa živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah nadomeščajo plezoči, plazeči in po tleh zvirajoči se igralci. Človeka po božji podobi bržkone nadomeščajo glavni negativci, ki se praviloma ne plazijo, razen če skušajo s tem kaj doseči, temveč stojé ali sedé gospodujejo ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji …

Kot v Bibliji tudi v skoraj vseh gledaliških predstavah sledi zaplet, ko nekdo sprejme skrajno neumno odločitev, pogosto povezano z lažjo ali prikrivanjem. Čudno je, da se (do tega trenutka) še nihče ni obregnil čez sploh in oh krščanskega boga, ki je človeka mirnodušno nalagál: »Z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2:17) Že bajke, mnogo starejše od Biblije, nas učijo, da imajo takšne prepovedi prepogosto prav nasproten učinek. Če je bog ustvaril človeka po svoji podobi, kot pravi ta bajka, je to moral vedeti. To pomeni, da je posledice predvidel in jih načrtoval, sicer bi tisto drevo posadil nekam drugam ali pa ga, še bolje, sploh ne bi posadil. Pravi negativec je torej bog, ne kača …

Če pretresemo dobršen del svetovne dramatike, ugotovimo, da je ta vzorec posvojila: najbolj ne trpijo največji negativci, ampak žrtve njihovih odločitev. Negativci – torej tepci, ki so zasnovali nepravičen ustroj družbe in spacali raznorazne pogubonosne pravilnike – ostanejo ne le nedotaknjeni, ampak tudi neovrednoteni … To naj bi bilo poučno in očiščevalno, vendar nimam pojma, zakaj.

Tako v Bibliji kot v gledališču je po takšnem začetku večji del dogajanja namenjen obračunavanju med ljudmi in kačami, pri čemer so krivda in vrline precej enakomerno razporejene, vloge pa zamenljive …

Kdor se podrobneje seznani z delom v gledališču – z nastajanjem repertoarja in vajami za predstave, z načinom razmišljanja dramatikov, igralcev, režiserjev in drugih, ki imajo opravka z besedili – ugotovi, da so se tem ljudem očesa in umi ustavili tudi na uvodu v Janezov evangelij (Jn 1:1-18). To zmedeno besedičenje o besedi si lahko razlagamo, kakor si ga hočemo, čeprav se mi zdi bolje, da si ga sploh ne, kajti brezumnemu ni mogoče priti na kraj z umom. Gledališčniki pa ga jemljejo smrtno resno, čeprav ga razumejo ravno tako dobro kot kdorkoli drug, torej nikakor. Zanje je beseda bog – ne vsaka beseda, ampak zgolj premi govor v gledaliških predlogah. Glede na ravnanje z njimi didaskalijam vsekakor ni priznana njihova besedna narava … Za premi govor pa velja, da vse nastane po njem in brez njega ne nastane nič. V njem je življenje igralcev. Pojava, obleka, ozadje in gibanje so le okraski. Kot duhovniki odlomke iz Biblije, tudi gledališčniki jemljejo izreke iz sobesedila, jih režejo, ponavljajo, premeščajo in polagajo v usta drugim likom, a kar povedo, povedo brezprizivno tako, kot je zapisano.

A zakaj so besede dramatikov in posledično igralcev tako nedoumljive kot Janezov evangelij (in preostanek knjige, iz katere je vzet)? Morda zato ker je beseda na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ne spozna. Njeni je ne sprejmejo. Tistim pa, ki jo sprejmejo (torej igralcem), da moč, da postanejo Božji otroci … In se potem tako tudi obnašajo …

Jasno je, da so nekateri poklici bolj častitljivi kot drugi: zdravniki, ki rešujejo življenja; policaji, ki jih tvegajo; vojaki, ki jih žrtvujejo (svoja in tuja); sodniki, ki odločajo o usodi nekaterih, učitelji in vladarji, ki odločajo o usodi vseh … Biti zdravnik, policaj, vojak, sodnik, učitelj in vladar ni poklic, ampak poslanstvo (ne glede na to, da se večina teh ljudi vede, kot da je privilegij). A zakaj bi morali sem uvrščati igralce in druge nastopače, vključno z duhovniki? Ker oni ne morejo živeti brez našega ploskanja, menijo, da mi ne moremo živeti, ne da bi jim ploskali …

Priznam, da bi bilo moje življenje brez umetnosti neprimerno bolj siromašno. Ampak umetniki, ki so me obogatili, so prebrali več kot dve knjigi, in nobene niso jemali smrtno resno – niti tistih ne, ki so jih sami napisali … Umetniki, ki so me obogatili, so vedeli, da umetnost ni služenje družbenim pravilom, temveč njihovo vrednotenje in ustvarjanje …