Zadeve so resne. V resnici nihče ne ve, kako rešiti kapitalizem, ki očitno propada. Jemljejo ljudem, ker so preprosto obupani. Dohodki večine ljudi so zato nižji iz dneva v dan in še nižji bodo. Indeks bede (misery index) nam pove, da večina ljudi izgublja premoženje, zasluži manj, kot so zaslužili njihovi starši, in vse manj lahko upa, da bo kdaj bolje, da bodo dobili službo, če je nimajo, da bodo obdržali službo, če jo imajo. Resnični BDP (ne oni za medije in rajo), ki je kombinacija zaposlenosti ljudi in njihove produktivnosti, je daleč od tega, kar smo nekoč že imeli. Kapitalizem rešujejo z injekcijami denarja, ki so take velike, da si jih navadni človek ne more niti predstavljati, ker kratko malo ne vedo, kaj naj še naredijo, da bo kapitalizem spet rastel in cvetel. Železne zakonitosti kapitalizma nam povedo, da ne bo rastel in ne bo cvetel, ker se bo profitabilnost dvignila le, če bo prišlo do uničenja vrednosti, česar pa si ne želi nihče. Ali kot piše Michael Roberts za britanske vlagatelje: But British capital is reluctant to invest when it is still burdened with spare capacity in old technology and corporate debt. That needs to be liquidated first – in another slump. There is more agony to come yet. Čaka nas torej še več agonije. Pa še tole. Sam Carana (september 2014): Še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo v severnem Atlantiku in v severnem Pacifiku akumulirane toliko toplotne energije kot danes. Posledice so lahko katastrofalne: velikanske količine metana se bodo dvignile z oceanskega dna in temperatura ozračja se bo močno povečala.  

Prav zato potrebujemo veliko dobre teorije, da bomo lahko mislili realnost na nove načine; če tega ne bomo naredili, smo povsem izgubljeni. Ni naključje, da teorijo prav zato preganjajo, češ da je neuporabna. V resnici je ravno nasprotno: zares uporabna je šele dobra teorija, ki odpira nova obzorja, znotraj katerih lahko ljudje mislijo nove oblike skupnega življenja. Morda je danes ključna lekcija, ki se je morajo naučiti ljudje, tale: strast do učenja in novega je cilj po sebi. O tem bom govoril danes na predavanju iz cikla z naslovom Učitelji in učenci.

Strast do učenja je metafizična. Predstavlja zmožnost ljudi za težko in naporno delo, kar učenje tudi je. Učenje namreč ni igra in človek se ničesar zares novega in pomembnega ne nauči zlahka.

Vsakdanja ideologija, ki nas vse bolj pritiska k tlom, je paradoksna: ustvarja vtis, da je duhovna, v resnici pa je vulgarno materialistična. Nagovarja nas, naj bomo pri svojem vsakdanjem delovanju skrajno praktični in pragmatični, obenem pa nam pridiga o morali, vrednotah in etiki. Naše dejavnosti naj bodo strogo določene z instrumentalnimi zamislimi, da bomo imeli od njih koristi in da bodo vodile k uspehu, sočasno pa naj bi se duhovno razvijali in osebnostno preobražali.

Naša drža do sveta naj bo torej cinična, saj ne smemo preveč resno jemati, kar se dogaja, kajti ves čas moramo biti na voljo kapitalu. Biti moramo zadržani, obenem pa moramo nenehno odkrivati nove dejavnosti, biti moramo kreativni, skrbeti moramo zase in se nenehno prilagajati zahtevam kapitala. Morda je bistvena razsežnost vsakdanje ideologije prav egoistična skrb zase, zaradi katere ljudje vse bolj zgolj uporabljajo drug drugega za doseganje lastnih ciljev v življenju, obenem pa govorijo o pomembnosti timbildinga in skupnega delovanja, sinergijah in dodajanju vrednosti.

Metafizika je vse bolj prezirana in zaničevanja vredna, čeprav je ključna naravna zmožnost človeških bitij. To je namreč naravna zmožnost človeka, da se dvigne nad neposredno, empirično naravo. Ne gre torej za iskanje naravnih ritmov življenja, ki naj bi bili najbolj zdravi, temveč gre za strast, za vedenje in delovanje človeka, ki se zanje sploh ne zmeni.

Jacques Lacan je vsekakor prepričljivo zavrnil zagovornike oportunizma in instrumentalnega uma, ko je pokazal na vlogo nezavedne želje in človekovo zmožnost, da ji sledi. Bolj etično je slediti svoji želji kot željam skupin in pričakovanim normam, pravi Lacan sredi petdesetih let dvajsetega stoletja, v času torej, ko se ameriški ego psihologi in humanistični psihologi trudijo dokazati, da je za vsakega človeka pomembno prilaganje družbenemu življenju in krepitev lastnega naravnega ega, da bi bil pri tem čim bolj realističen in normalen.

Govorim o zvestobi singularni želji, ki je ne moremo misliti z besednjakom ego psihologije, kajti ideja singularnosti je povsem neprimerljiva s konceptom normalnega, prilagojenega, instrumentalnega ali pragmatičnega vedenja človeških bitij.

Zlasti je neprimerljiva z vedenjem ljudi, ki se na prelomu dvajsetega stoletja že precej časa potapljajo v to, kar je napovedal Gustave Le Bon v knjigi z naslovom Psychologie des foules (1895): pomembne so podobe.

Slavni raziskovalec človeškega se ni motil: danes so podobe pomembnejše od besed. Z razvijanjem kapitalizma se vse bolj razvijajo tudi spektakelske kulture vsakdanjega življenja ljudi, v katerih imajo pomembno vlogo preusmerjanje pozornosti namesto njihovega opolnomočenja (empowerment), performansi namesto emancipacije, razvijanja zavesti o sebi, izobraževanja in sofisticiranosti, množični spektakli in dvigovanje morale namesto razvijanje zgodovinske zavesti o lastnem družbenem življenju.

Ideologija vsakdanjega življenja zato ne osvobaja ljudi, temveč jih spreminja v srečne sužnje; srečni so kajpak le nekateri, saj ima polovica odraslih ljudi v rokah zgolj 1 % vsega premoženja, medtem ko ima 1 % najbogatejših v rokah že skoraj polovico premoženja vseh ljudi.

Metafizična zmožnost človeških bitij je zmožnost za dvig nad neposredno empirijo. Osvobajanje zato pomeni odcepljanje od lastne odvisnosti, ki je v kapitalizmu vse večja. Razvijanje terapevtske kulture, potrošniške kulture in kulture strahu ne more prispevati k osvobajanju, zato je teoretska misel danes pomembnejša kot kadarkoli prej.

Izginjanje metafizike zato pomeni zaton pristno človeškega, zaton avtentične zmožnosti ljudi, da ne živijo v vulgarnosti lastne empirije, temveč se dvigujejo nad njo kot duhovna, simbolna bitja. Egalitarnost je namreč metafizična, ne vulgarno empirična. Ljudje smo drugačni drug od drugega, toda zmožnost za metafiziko je pri vseh enaka. Vsakdo se zato lahko dviguje nad empirijo in se uči.

Uči se, da bratstvo, enakost, demokracija ne padejo z neba, jih ne zagotavlja država in jih ne ponuja ljudem oblast. Za vse to se je treba bojevati. Skupaj, ne vsak zase. Ali ni očitno, kako zelo vulgaren je kapitalizem, ki poudarja ravno nasprotno? Poudarja namreč tekmovanje vsakogar z vsakim, egoizem, cinizem, zavidanje, vse tisto, kar je sicer tudi zelo človeško, vendar je tudi pritlehno, vulgarno in vredno metafizične odtujitve.