Gotovo bomo racionalizirali javni sektor in povečali njegovo učinkovitost. Tako pravi minister Mramor, povedano pa mora prebrati z lista, ki ga ima pred seboj. Reče torej, da bo javni sektor spremenil po zgledu kake avtomehanične delavnice, kjer je učinkovitost neposredno izmerljiva: avtomehanik mora popraviti dnevno toliko in toliko avtov ali pa ga racionalizirajo, kar pomeni, da izgubi službo. Potem minister doda: restriktivni bomo tudi pri plačah v javnem sektorju. Seveda: zmanjšali jim bomo plače, da bo ostalo več za kapitaliste, ali drugače rečeno: znižali bomo stroške dela, da bodo bogati še bogatejši, revni pa bodo še revnejši. Povedal ni torej ničesar, sploh pa ni povedal ničesar, česar ne bi Veliki Drugi (Bruselj) terjal od njega; toliko o novih obrazih in novih poteh in novih idejah in novi vladi in novem vsem. Torej gre za hlapčevsko držo v odnosu do gospodarja. In tako iz dneva v dan, medtem pa tu izgine 300 milijonov, tam ponikne pol milijarde, oni kapitalisti odnesejo sto milijonov ... Očitno je, da je zmožnost za učenje, ki po definiciji vodi k novemu in drugačnemu, v tej deželi pri tem politikih izjemno majhna ali pa je celo ni, ker se bojijo ugovarjati Drugemu ali pa mu kratko malo ne znajo. Pa pravijo, da danes ni več avtoritet! Kaj pa je kapitalizem, če ni ena sama gigantska Avtoriteta za neskončno množico majhnih Hlapcev?

Zmožnost za hitro učenje, ki so jo v Bruslju sicer v hipu prepoznali pri Violeti Bulc, je v tej luči dodatno zanimiva. Pravzaprav je izjemno zanimiva, če samo pomislite, kako dolgo že traja dolga depresija, kako dolgo že vlade rešujejo kapitalizem, pa ni videti, da bi ga rešile. Ob tem se mirno lahko sprašujemo, kako je z njihovo zmožnostjo za hitro učenje. Malo teorije nam pri odgovarjanju gotovo ne more škoditi, zato si jo privoščimo.

Lacan v svojem četrtem seminarju iz leta 1956/57, v katerem obdeluje objektne odnose, zelo natančno pokaže, da so človeška bitja pogosto zasužnjena. To preprosto pomeni, da so odvisna od delovanja nezavedne želje, ki je kajpak ne poznajo, in od jezika Drugega, ki ga tudi ne razumejo. Torej želijo, pa ne vedo natančno, kaj v resnici hočejo, in uporabljajo jezik, pa ne vedo natančno, kaj bi rada povedala in o čem zares govorijo; zlasti pa ne vedo, na koga se sploh naslavljajo, od koga bi kaj rada.

Pri tem se prav tako pogosto zanašajo na nekoga drugega (na starše, učitelje, šamane, jasnovidce in druge avtoritete, za katere domnevajo, da imajo zdrav ego, ki pozna realnost bolje kot drugi, na te, ki hodijo po žerjavici, ter na one, ki zrejo v vesolje in njegove skrivne kode. Govorimo o transferju.

S tem pridejo z dežja pod kap, kajti zapisano velja tudi za domnevne avtoritete, ki so prav tako odtujene od jezika, ki ga uporabljajo (minister mora na primer en sam stavek prebrati z lista), in ne poznajo lastne nezavedne želje. Poteka igra videzov, preslikav in zrcaljenja, sprenevedanja.

Po domače: ljudje verjamejo avtoritetam, te jim ponujajo meglo in iluzije, ljudje so nezadovoljni in odtujeni še naprej, zato še bolj pritiskajo na avtoritete, ki ponudijo še več megle.

Slovenske vlade delajo natanko to že dvajset let. Namesto da bi njihovi predstavniki spregovorili o resnici kapitalizma, v katerem živimo, skušajo ugoditi željam in pričakovanjem – samega kapitalizma in njegovih predstavnikov oziroma zastopnikov. Ljudje pa stojijo ob strani in tiho upajo, da se bo igra nekako izšla njim v korist. Pa se ne bo, ker se ne more.

Lacan je zelo jasen: ljudje ostajajo sužnji želje Drugega in ne spoznajo resnice lastne želje in resnice lastnega življenja. Kdor pa ne pozna resnice, ne more vplivati na življenje, da bi bilo boljše. Lahko je le slabše.

Tudi če bi bili predstavniki oblasti zdravi posamezniki z močnimi in realističnimi ego strukturami v sebi, ne bi bilo nič drugače, kajti ego je po definiciji komaj za silo prilagojen družbenim normam, ki pa so lahko povsem zblojene.

In v kapitalizmu so nujno zblojene, kajti kapitalizem sploh ne more delovati, če ljudje ne verjamejo v iluzije in fikcije, vezane na njegovo domnevno prijazno naravo.

Še enkrat po domače: ljudje v kapitalizmu nujno živijo v zmotah gleda narave kapitalizma, da ta lahko deluje, kot pač deluje. Kapitalizem ne prenese resnice lastnega delovanja, zato se trudi vplivati na ljudi tako, da se prilagajajo njegovi želji – da ne bi spoznali resnice.

V kapitalizmu zato predstavniki oblasti, pa tudi navadni, vsakdanji ljudje prisegajo, nezavedno pač, na žargon, novorek in ceremonialne formalizme, ki podpirajo ter omogočajo delovanje vedno enakega besednjaka, od katerega so ljudje odvisni.

Govorim o odvisnosti, ki je enaka odvisnosti od droge, hrane, seksa ali iger na srečo. Ljudje zato nenehno govorijo o kapitalizmu s prijaznim obrazom, o tekmovalnosti, dodajanju vrednosti, profitih, podjetniških žilicah, denarju, borzah in seveda o zmanjševanju stroškov.

V odvisnosti je veliko patologije; odvisnost pač je patološka. Kaže se v rabi nekonceptualnih izrazov, ki ne pojasnijo ničesar, kaže se v obliki antiintelektualnega vedenja in govorjenja, kaže se v obliki sugestibilnosti in zlasti socialne sugestibilnosti, kakršna je na primer moda, kaže se v obliki vraževerja, kaže se v obliki konformizma, ubogljivosti, pridnosti in neskončnega prilagajanja.

Sedaj pride na vrsto najpomembnejše. Za nadaljnje življenje ljudi v tej deželi je izjemno pomembno, če ne kar usodno, da končno prepoznajo in razumejo Freudovo spoznanje o pravi naravi ega oziroma jaza.

Ego ali jaz ali to, kar imenuje Lacan moi, ne more videti in razumeti realnosti in resnice lastne identitete. To lahko spozna le, če se znebi odtujenosti in odvisnosti, tega pa ne more narediti sam. Dokler mu to ne uspe, so posledice katastrofalne.

Lacan jih razume takole: strokovnjaki pomagajo egu, da krepi lastni slabotni ego, to pa pomeni, da mu ponujajo svoje fantazme, svoje simptome in svoje obrambe, od katerih je še bolj odvisen, kot je bil pred tem. Tako okrepljeni ego je še bolj prilagojen kapitalističnemu načinu življenja, še laže ga prenaša in še bolj je toleranten do njega, kar v končni fazi pomeni, da je še šibkejši, kot je bil. Tak ego ni zmožen za moralno pogumno ali etično delovanje, saj se zgolj nemočno prilagaja vedno novim zahtevam, ki se pojavljajo v njegovem življenju, ne da bi sploh razumel, od kod prihajajo in čemu naj bi se jim prilagajal. Torej razume svet in sebe v njem še manj, kot je vse skupaj razumel prej.

Vse to se dogaja z velikimi obrati. Ljudje so zato vse bolj odtujeni, vse bolj nemočni in vse bolj neodporni, vse bolj spužvasti in vse bolj brez hrbtenice.

Natanko zato jim bodo še laže jemali, zato bodo lahko še bolj restriktivni, še bolj vneto bodo varčevali na njihovih plečih, še bolj bodo lahko hodili po njih, kot hodiš po predpražniku, ljudje pa jim bodo še hvaležni! Tako je to.

.