Ljudje v glavnem ne vedo, da uravnavajo njihova življenja empirične zakonitosti. Ne uravnavajo jih kozmične energije, ne uravnavajo jih bogovi, ki prebivajo na Olimpu, in tudi Alah nima z njimi nobene resne zveze, ne uravnajo jih psihološke zmožnosti ljudi, kot so volja, zmožnost za empatijo ali zmožnost za samoreguliranje stresa. Dobro jih je zato misliti in raziskovati, kajti če jih ne, smo zelo hitro uboge kreature, ki delajo na sebi, navidezno osebnostno rastejo, se duhovno preoblikujejo in iščejo bistvo znotraj sebe, nekje med vranico in zadnjično odprtino, svet pa se nemoteno vrti naprej. Vrti se natanko tako, kot predvidevajo železne zakonitosti sveta, kar pomeni, da so pripadniki elit še naprej pripadniki elit, raja pa je še naprej raja.

Železni mehanizmi kapitalizma, ki temelji na zakonu profitabilnosti, so kajpak železni, saj drugačni niti ne morejo biti. Torej bodo železni še naprej. Spremenilo jih ne bo niti zaklinjanje vrednot, niti priseganje, da bomo še več delali in zniževali stroške, da bo vse raslo, niti zatrjevanje, da se dolga depresija enkrat vendarle mora končati in bo zasvetila lučka na koncu tunela. Naj ponovim: železnih zakonov, tak je na primer drugi zakon termodinamike, ne moremo spreminjati. V kapitalizmu bodo bogati zato še bolj bogati, revni bodo še bolj revni, pa če se vsi psihologi, psihoterapevti, družinski terapevti, svetovalciin dostojanstveniki, teologi, astrologi, pisci horoskopov, jasnovidci, daljnovidci, prerokovalci tega sveta postavijo na glavo. Pa vendar obstaja možnost, da železne zakone kapitalizma spremenimo. Ne s psihološkim delom na sebi ali z zazrtostjo v svoje bistvo, temveč z razmišljanjem in etičnim delovanjem. Osupljivo. Na gravitacijo ne moremo vplivati, na kapitalizem pač lahko.

Zgornji odstotek najbogatejših ljudi na tem svetu bo imel kmalu v rokah polovico vsega premoženja vseh ljudi (cf. Michael Roberts). To preprosto pomeni, da bogati bogatijo tudi v tistem trenutku, ko Pahor in Cerar in vsi drugi zagotavljajo ljudstvu, da so za bolj pravičen svet, za blagostanje ljudi in za enake možnosti za vse. Ko to govorijo, jih empirične zakonitosti sveta postavljajo na laž, kar pomeni, da pripovedujejo pravljice. Pa jih pripovedujejo še kar naprej in jih bodo še pripovedovali. Ljudstvo jih bo kajpak poslušalo in med samim poslušanjem izgubljalo premoženje, ki ga še ima v svojih rokah.

Dejstvo je, da velika večina ljudi na tem svetu nima v lasti dobesedno ničesar, če odštejemo obleke, ki jih imajo na sebi, kak lonec, da si skuhajo, in še kakšno malenkost. Kdor ima v lasti hišo, na primer sredi Londona, ki jo je morda podedoval, je že skoraj bogat. Pomenljivo je tudi, da imajo zelo veliko milijonarjev države, kot so Kitajska, Brazilija in Mehika, še bolj pomenljivo pa je, da ne naraščajo le razlike v dohodkih, temveč se povečujejo razlike v premoženju, kar je nekaj drugega. Torej lahko izobražujete ljudi in jih usposabljate, da bodo duhovno rasli, se zaposlili in tako prišli do denarja, medtem pa bo nekdo preprosto podedoval od svojih staršev milijone ali celo milijarde ter vse skupaj prehitel po desni.

Železne zakonitosti kapitalizma so neosebne in amoralne. To preprosto pomeni, da ne obstajajo tolsti, pohlepni, zlobni in moralno pokvarjeni bankirji, lastniki kapitala in zastopniki korporacij. Med njimi sicer je tudi kakšen, ki ustreza opisu, toda v glavnem so to lepi ljudje, zdravi, atletsko grajeni, lepo oblečeni in v vseh pogledih fit ljudje, ki znajo komunicirati, so vešči govorci, so za timbilding in imajo visok čustveni količnik, karkoli že to pomeni. Ker morajo biti taki. Zato se nenehno usposabljajo na tečajih; na primer od desetega leta naprej.

Razlike pa se povečujejo. Naj bodo tolsti ali ne, izobraženi ali ne, fit ali ne, železnih zakonitosti trga to ne spremeni niti za kocino. V kapitalizmu je namreč pomembno zgolj eno: ljudje se mu morajo prilagajati. Kdor mu je bolj prilagojen, kar pomeni, da je rojen v empiričnih okoliščinah, znotraj katerih se sploh lahko prilagaja, ima več možnosti, da bo postal bogat in da bo nakopičil premoženje.

Na kratko: kapitalizem potrebuje konformistične, podredljive, ubogljive ljudi. Prilagojene ljudi, ki ne mislijo. V kapitalizmu namreč ne misliš ali pa si do večera izločen iz igre. Ne slepite se, ne bodite naivni. To je igra videzov, sofistike, hipokrizije, hlinjene prijaznosti, ne pa kritične misli, moralnih in pogumnih dejanj, etike, pravičnosti, solidarnosti in medsebojne pomoči.

Pahor zato lepo govori, ker mora lepo govoriti; Cerar daje vtis vljudnega človeka, ker ga mora dajati. Nobeden od njiju ne sme kritično misliti, tudi če bi kateri znal. Imperativi so povsod. So del samega kapitalizma. Ljudje tega nikakor nočejo dojeti.

Danes živijo bolj poslušno kot nekoč, zato delajo kot nori, delajo še na sebi, tekajo po livadah, se nenehno usposabljajo in imajo ves čas občutke krivde, da še niso naredili dovolj. Poleg tega se bojijo, da jih bodo prehiteli tisti, s katerimi tekmujejo, zato tekmujejo še bolj noro in še bolj na poskok. Svet je blazen, kapitalizem je blazen, vse mora drveti, nič se ne sme ustaviti niti za sekundo. Kdor ne zdrži, pač ne zdrži, nadomestijo ga drugi. V kapitalizmu človek ne bo nikoli pred kapitalom in je povsem pogrešljiv.

Železna zakonitost kapitala je jasna: kapital je vselej pred ljudmi. Zakona profitabilnosti ni mogoče kar ukiniti. Nič osebnega, stari, tako pač je. Če ne bom uspel, boš uspel ti in me prehitel, tega pa nočem. Ne smem hoteti.

Kapitalizem zaradi svojih železnih zakonitosti, ne zaradi pokvarjenih kapitalistov, ponižuje in izkorišča ljudi, to pa dela na vse bolj prijazen način. To pomeni, da že imamo kapitalizem s prijaznim obrazom, za katerim pa so železne zakonitosti.

Obstaja še drugi način delovanja kapitalizma s prijaznim obrazom, ki je morda še bolj obscen in pokvarjen. Ljudje se prilagajajo kapitalizmu, ali pa se vsaj trudijo, da bi mu bili čim bolj prilagojeni, obenem pa uničujejo drug drugega, ker pač morajo tekmovati in se izločati iz igre. Vse to delajo na brutalne načine, ki so prepredeni z ljubeznijo, ker so se tega naučili. To je šele bizarno, saj so ljudje iskreno prepričani, da se obnašajo normalno, da je vse v redu, da so dobri in pošteni ljudje.

Povprečen zastopnik kapitalizma zato ne mislil, da primanjkuje vrednot, če pa se že strinja, da jih primanjkuje, trdi, da jih ima on sam povsem dovolj – pomanjkanje je torej vselej mogoče prepoznati pri drugih ljudeh, ne pri sebi.

Priporočam: The Homesman (Tommy Lee Jones, 2014).