Pravijo, da je Alenka Bratušek na zaslišanju v Bruslju uresničila večino črnogledih napovedi. A to je sedaj mimo. Morda jih bo uresničila tudi Violeta Bulc. Če jih bo uresničila, bo katastrofa še večja, kot že je, če jih ne bo, bodo vsaj nekateri politiki in razlagalci političnega dogajanja pomirjeni. Pomirjeni bodo tudi navadni ljudje, ki se bodo lahko spet posvetili fuzbalu, vraževerju, čaranju in vremenu, o katerem bom še govoril, saj bo postajalo vse pomembnejši del naših življenj, le da se tega še ne zavedamo dovolj. Trenutno pa so mnogo pomembnejše napovedi Mednarodnega denarnega sklada, da ne bo vse raslo, kot bi radi, da obstaja verjetnost nove recesije, ki ne bo nič drugega kot dolga depresija, o kateri že nekaj časa govorim in pišem na teh straneh. Finančni trgi so se na njihove izjave že odzvali, kot pravijo nosilci in ljubitelji žargona. Odzvali so se s strahom in z nezaupanjem v prihodnost, kar je zelo pričakovano in klišejsko. V resnici pa se ne dogaja nič novega, le da tisti, ki zanikujejo realnost, le-to zanikujejo še naprej in preprosto nočejo spoznati, kaj se objektivno dogaja okoli njih. Zanikanje je pač v človeški naravi in če se mu ne upiramo, smo na dobri poti v pogubo.

Objektivno se dogaja veliko, pa če se tega zavedamo ali ne. Sedaj je pravi čas, da spregledamo, kajti prihodnost ne bo rožnata, pa če nam je to všeč ali ne. Zaslišanja za člane Junckerjeve komisije so namreč pokazala, da bodo v njej politiki, od katerih se ne pričakuje sposobnosti, inteligence, modrosti, preudarnosti, temveč se pričakuje le vdanost, pripadnost ideji Evropske unije in drugo, kar pomeni, da bodo imeli od njih navadni ljudje le še več istega, isto pa ne vodi v lepšo prihodnost, temveč vodi v prihodnost, ki nas bo s trdo roko postavila na tla.

Alenka Bratušek je pred bruseljskimi zasliševalci povedala, da ima tudi nežno žensko roko, s katero zna kdaj pa kdaj umiriti zadeve. Takih in podobnih stereotipov oziroma puhlic je navedla še veliko, ker je verjela, da bo všeč ljudem v dvorani. V resnici pa ne gre niti za všečnost niti za sposobnosti, temveč za nekaj drugega.

Gre za igro videzov, za spektakel, za iluzije, fikcije in simulakre. Drugače rečeno: zares pomembno je, koliko je kdo močan, kako močno ozadje ima, kdo naj komu kaže mišice in zakaj, kdo naj ustvarja vtis, videz, da je neodvisen od resničnih centrov politične moči, kot sta Berlin in Pariz.

Dejstva, v katere je verjela Alenka, pri tem sploh niso pomembna. Pravzaprav so zanemarljiva in nikogar ne zanimajo. In natanko tu je bistvo vsega.

Dejstva so namreč zgovorna, o čemer se res ni težko prepričati že z zdravim razumom. Težav z gospodarsko rastjo namreč nima le Evropa, ima jih tudi tretje najmočnejše gospodarstvo na svetu, Japonska, o čemer piše danes Michael Roberts. Morda pa so še pomembnejša tista dejstva, ki govorijo o podnebnih spremembah, ki jih sicer z lahkoto zanikamo, saj jih niti ne poznamo niti ne razumemo, z zdravim razumom pa jih še zaznati ne moremo.

Ljudje tako v glavnem poslušajo razprave o ogljikovem dioksidu in o tem, ali smo ljudje krivi za to, da ga je v zraku vse več, ali nismo. Kot bi poslušal lajno. Čas teče, zgodi se malo ali nič, meritve pa natančno kažejo, koliko plina je v zraku in kaj to pomeni za prihodnost človeštva.

Redki se zavedajo, da je mnogo nevarnejša od ogljikovega dioksida kombinacija segrevanja Arktike, taljenja arktičnega ledu, sproščanja metana in pozitivna povratna zanka med vsemi tremi procesi.

Dejstev, o katerih govorim, seveda ne opazimo tako, da stojimo januarja do kolen v snegu in pljuvamo po znanstvenikih, češ da nimajo pojma o segrevanju. Dejstva zaznajo le sofisticirane digitalne naprave, razložijo in pojasnijo pa jih le vrhunski naravoslovni znanstveniki. Brez njih teh dejstev za ljudi preprosto ne bi bilo.

Najbolj se tako segreva Arktika. Tam je temperatura v določenih obdobjih leta tudi deset do dvajset stopinj višja od dolgoletnega povprečja. Zares je vprašanje, če se ljudje tega sploh zavedajo, saj v glavnem ne živijo na Arktiki, do podatkov pa se bržčas niti ne nameravajo priklikati, ker imajo druge interese, kot se reče, interese, med katerimi je gotovo na prvem mestu fuzbal, sledi pa mu moda, da o čaranju niti ne govorim.

Zgodba, ki jo pripovedujem, ima zelo jasne koordinate. Tako kot je Alenka odšla v Bruselj tako rekoč na svojo roko, so tudi navadni smrtniki vse bolj atomi v globalnem prostoru. Vsakdo je v igri videzov in razkazovanja prepuščen samemu sebi, namesto solidarnosti, skupnih akcij in projektov pa imamo na voljo potrošništvo osamljenih kupcev, ki se zadevajo z dobrinami v upanju, da se bodo bolje počutili. In dokler je oktobra tako toplo, da se lahko kopajo in sončijo, so z lahkoto prepričani, da se jim godi dobro.

In ljudje, ki se jim godi dobro, so zelo sugestibilni, zato bodo še naprej verjeli v nekatere mite, ki jih naštevam.

Satelitski posnetki, ki kažejo količine metana v ozračju nad Arktiko, so ponaredki socialistov ali komunistov.

Globalnega segrevanja sploh ni, čaka nas ledena doba.

Nobenega dokaza ni, da človek pomembno vpliva na podnebne spremembe, ki so zgolj naravne.

In tudi če se bo kaj segrelo, bo za ljudi samo dobro, ker bodo privarčevali pri kurjavi.

Pisec teh vrstic pa trdi tole: če se bodo količine metana in ogljikovega dioksida v ozračju povečevale, kot je predvideno, je človeštvo pred katastrofo, ki jo imenujemo runaway greenhouse event. Po domače: človeštvo lahko do leta 2040 na lastni koži izkusi, kaj pomeni izginjati z obličja Zemlje.

Seveda mi je že vnaprej jasno, kakšni bodo odzivi ljudi. Ti so zelo predvidljivi in se vedejo kot avtomati, zato bodo večino zapisanega zanikali oziroma polili z gnojnico. Dolgčas.