Ko sem živel v študentskem domu, sem se spraševal, zakaj kak bivši študent nikoli ne pride obujati spominov na čase, ko je tam živel; da bi – po možnosti s steklenico v roki – potrkal na vrata in vprašal, če si lahko ogleda svojo bivšo sobo, kjer je preživel toliko odbitih trenutkov. Odgovor mi je bil jasen tisti hip, ko sem študentski dom zapustil; v Bloku IV v Rožni dolini ni bilo ničesar, kar bi si želel še kdaj videti ali podoživeti. Zakaj? Verjetno iz istega razloga, ki pri bolnikih, norcih, zapornikih in taboriščnikih ne budi hrepenenja po tem, da bi še kdaj vdihnili postan zrak sobic, kjer so pustili najbolj nora leta svojih življenj …

Študentski sindrom bi bilo bolj pravilno imenovati postdružinski sindrom. Gre za stanje duha, ki prevzame človeške bube (vmesne člene med otroki in odraslimi), kadar staršev, učiteljev in njihovih znancev ni na spregled. V krajših izbruhih in kadar so pogoji ugodni (odsotnost pravkar omenjenih odraslih), se pojavlja vse tja od začetkov pubertete.

Ko človeška buba postane študent, pogoji kar naenkrat postanejo nadvse ugodni. Študentski sindrom izbruhne z vso silo in traja približno tako dolgo kot študentski status. Bolezenski znaki so izraziti in ves čas prisotni. Proti koncu študija so komaj opazno blažji kot na začetku, po koncu pa pričnejo kar hitro bledeti. Pri večini bivših študentov v nekaj letih povsem izzvenijo. Le peščica se jih v razvoju ustavi in v stanju bube preživijo vso odraslo dobo, dokler jim zdravje dopušča.

In kakšni so bolezenski znaki?

Na prvem mestu je omamljanje. V predštudentskem času se človeške bube s čiki v ustih, steklenicami v rokah in tabletami v žepih predvsem igrajo odrasle, torej prevzemajo njihove najbolj bedaste navade. Ko postanejo študentje, pa je omamljanje že njihova navada, ki jo skušajo nenavajenim vsiliti kot osnovo lepega vedenja.

Študentsko omamljanje ni zgolj omamljanje, ampak je način življenja – cilj vseh dejavnosti. Študentje se skušajo omamiti do konca: preko območja veselosti in razigranosti, preko območja bebavosti in podivjanosti na območje brez razuma, z luknjami v zavesti in telesom, ki se je še zmožno premikati.

Zakaj to počnejo? Zaradi samih mamil verjetno ne, kajti študentje uporabljajo najcenejša mamila, ki imajo vsa po vrsti – preverjeno – obupen okus. Prav tako ne zaradi učinka na telo, ki je izključno slabost. V določeni meri to počnejo zaradi učinka na duha, v upanju, da jih bo omamljenost naredila bolj odprte in pogumne, čeprav se vedno znova izkaže, da zgolj okrepi čustva, ki jih v tistem času čutijo, kakršnakoli že so. Po mojem mnenju se študentje omamljajo predvsem zaradi slovesa: zaradi zgodb, ki jih lahko pripovedujejo o sebi, in zgodb, ki jih drugi pripovedujejo o njih.

Pravzaprav zaradi slovesa počnejo tudi vse ostalo, kar sodi k študentskemu sindromu: zganjajo kraval, izzivajo nevarnost in povzročajo škodo.

Vsak konec septembra in začetek oktobra se študentje zgrnejo nad univerzitetna mesta kot jata vampirjev in pričnejo stalnim prebivalcem piti kri. Ob vseh (razen ob dopoldanskih) urah dneva in noči nas napadajo: sprehodniško prepevanje, ognjevite, a brezplodne razprave pred vhodnimi vrati blokov in ljubezenski prepiri (ali prijateljsko preprečevanje samomora zaradi njih), kjer pač nanese. Za spremljavo so: glasba na polni jakosti na telefonih in avtoradiih, pritiskanje na plin in cviljenje z zavorami ter brcanje v prinožno zvočne kante za smeti. Če bi na več naključnih krajih namestili naprave za merjenje hrupa in jih pustili teči vse noči, bi točno vedeli ne le, kdaj so študentje v mestu in kdaj doma, ampak tudi, kje in ob katerih urah se dogaja vse, kar je za študente pomembno, a ni študij. Na šolah in v knjižnicah so razmeroma tiho, med poukom pa (vsaj pri nas) komaj kateri pisne. Škoda, kajti tudi z odgovarjanjem profesorjem bi lahko utrjevali svoj sloves, če jim je to že tako pomembno, pa bi od tega vsaj bila korist: študent in profesor bi morala misliti, kdo tretji pa bi mogoče začel.

Tretji znak študentskega sindroma je izzivanje nevarnosti. Kaže se predvsem kot dirkanje in izvajanje zapletenih vaj s prevoznimi sredstvi vseh vrst in oblik. Ker je tudi to namenjeno slavi, potrebuje občinstvo, zato je povprečno število študentov v vozečem avtu nekajkrat višje, kot kadar se vozijo navadni ljudje.

Namerno uničevanje smo že omenili pri kantah za smeti, vendar se tu ne konča. Študentske sobe in stanovanja so razbitine, ki jih krasijo: veliki in mastni kosmi smeti, z ogorki prežgano pohištvo, sadni olupki za omarami, polita in pokozlana posteljnina, neodmašeni odtoki, neoprana posoda, neodnesene vreče za smeti, pozabljena odprta okna, razbita okna in ogledala … Nikakor ne razumem ljudi, ki oddajajo stanovanja študentom. Očitno sami nikoli niso bili študentje, sicer bi vedeli bolje, študentje pa bi bili prisiljeni spati pod mostovi, ki so dovolj trdni, da jih ne bi mogli kar tako uničiti.

Po drugi strani pa je zanimivo, da študentje, ki bolehajo za študentskim sindromom, vse to jemljejo kot povsem naravno stanje stvari. To velja tudi za tiste, ki nikoli predtem in nikoli potem niso živeli na tak način in ki teh vedenjskih vzorcev niso pobrali doma. Očitno človek-študent v druščini študentov pade v spremenjeno stanje zavesti …

Sodeč po zgodovinskih virih je tako že vse od pojava univerz. Cambridge je npr. nastal pred 800 leti, ker so imeli prebivalci Oxforda dovolj 200-letnega razgrajanja študentov in so jim napovedali vojno, zato se je nekaj učiteljev pred nasiljem umaknilo v Cambridge in začelo znova.

Gradnja univerzitetnih središč, kjer so študentje kot v bolnišnicah, norišnicah, zaporih in taboriščih ločeni od okoliških prebivalcev, je dobra rešitev za slednje, ni pa rešitev za same študente. Kadar so skupaj, potegne zgled najslabših med njimi, ne najboljših.

Druga rešitev se zdi omejitev vpisa na tiste res brihtne in nadarjene glavce. Vendar oxfordski primer nakazuje, da to prav nič ne pomaga; brihtne in nadarjene glavce niso nič manj dovzetne za študentski sindrom kot neumne in nespretne …

Tretja rešitev pa je ta, ki smo jo hoteli uvesti v Sloveniji, a nas je prehitela kriza: postaviti fakulteto v vsako vas. No, ne dobesedno, kajti na vasi bi tudi ducat študentov ob sodelovanju z lokalnimi kerlci predstavljal nadlogo, s katero se ne bi mogli kosati niti letošnji polži. V mesta pa bi vsekakor sodile. Pri nas imamo 40 naselij z več kot 5.000 prebivalci. Če bi vsako gostilo 1-2 fakulteti in bilo brez študentskih domov, študentje morda ne bi tako pogosto zboleli za študentsko boleznijo, če bi, pa morda ne bi okužili levjega deleža ostalih.

Morda pa ne pomaga prav nič.