Hitler je prišel iz zapora konec leta 1924. Devet let pozneje je bil ministrski predsednik in predsednik države. Izvoljen na poštenih, demokratičnih volitvah z velikansko večino. Samo leta 1933 so prodali milijon izvodov njegove knjige, v kateri opisuje svoj boj. Je torej tam zunaj kdo, ki je dobil na zadnjih slovenskih volitvah upoštevanje vreden odstotek glasov volivcev? Zadnjih lokalnih volitev se namreč zopet ni udeležila večina ljudi. Okroglo milijon ljudi preprosto ni odšlo na volitve, čeprav imajo volilno pravico. Njihovi sotrpini so vendarle izvolili celo množico županov, ki so bolj ali manj neodvisni, vsaj tako se imenujejo, ali pa pripadajo strankam, ki se zato lahko hvalijo, kdo je zmagal, kdo jih je zbral največ, kdo je najmočnejši, kdo je največji, komu najbolj zaupajo, komu najbolj stoji (ups).

Nekateri župani so vsekakor pošteni, nekateri pa so tako rekoč ves čas po sodiščih, pa se jim ne skrivi las na glavi. Tako je v tej deželi. Župan je lahko tudi obsojen na sodišču, pa je še vedno župan, kot da se ni zgodilo nič. Še več. Tak župan je celo prepričan, da so vsi okoli njega nori in da mu hočejo zgolj škoditi. Seveda imajo vsi po vrsti en sam interes: pomagati drugim ljudem in se jim približati. Kandidati za župana so celo ljudje, ki so bili pravnomočni obsojeni na sodišču, pa še vedno trdijo, da so nedolžni in da so blizu ljudem. Resnično je treba razmisliti o osebnostih teh ljudi, pa tudi o osebnosti tistih, ki jih volijo.

Študenti psihologije se med drugim učijo tudi o osebnosti. Učijo se, kako se razvija, kaj vse se mora zgoditi, da sploh dozori, da človek ne postane in ostane nevrotik, duhovni revež, polomljena kreatura. Zlasti se učijo, da osebnost ne more biti odvisna od kupa kamenja na nebu, od naključne konstelacije zvezd, od polne Lune, gibanja morskih tokov in drugih naravnih pojavov. Osebnost, zlasti zrela osebnost, je mnogo bolj odvisna od sebe, od modrosti, ki jo premore, in od notranjega miru, ki se ga nauči. Študenti psihologije se končno naučijo, da je za zrelo osebnost pomembno oziroma značilno tole.

Vsakdo se kajpak lahko sam prepriča, koliko zrelih osebnosti je med slovenskimi politiki.

Kakšna je torej zrela osebnost, saj bi smeli upravičeno pričakovati, da bodo na primer v vladi ali na županskih stolih prav take osebnosti?

Prvič. Zrela osebnost se je sposobna in zmožna držati obljub, obvez, kar tudi pomeni, da je zmožna biti dolgo časa predana nečemu. Zanjo je značilno to, kar je vse življenje poudarjal Freud: zmožna je odlagati zadovoljstvo in vztrajati pri tem, kar je prav, čeprav včasih pri tem ne čuti zadovoljstva. Zrela osebnost se torej ne prepušča avtomatično zadovoljstvu in ugodju, češ da je življenje kratko in da je treba uživati, kolikor je le mogoče.

Drugič. Zrela osebnost ni mehkužec brez hrbtenice. Ne zlomi se že ob prvi kritiki, ne pade v depresijo, če se kdo ne strinja z njo, in nima paranoidnih občutkov. Prav tako ne išče nenehno potrditve in ne išče družbe, v kateri se vsi vselej strinjajo z njo. Zrela osebnost ni preplašena, zato ne vidi povsod okoli sebe zarotnikov, ki ji hočejo škoditi, nauči pa se tudi, da je v življenju pogosto tako, da se drugi ljudje ne strinjajo s tem, kar dela, niti tedaj, ko dela prav. Zrela osebnost ve, kaj je prav in kaj ni. Vztraja pri tem, kar je prav, in je pripravljena plačati za svojo držo določeno ceno. Ne menja vrednot, kot menja srajce, ne spreminja svoje identitete, ker je to modno, ker to delajo tudi vsi drugi. Zrela osebnost prav gotovo ni konformist, zato se ne sklicuje na druge in ji moda ne pomeni ničesar, saj se veliko bolj kot na okus drugih zanaša na lastnega.

Tretjič. Zrela osebnost je skromna. Ne razsipava, ne baha se, ne verjame, da je smisel življenja v kopičenju materialnih in drugih dobrin. Zrela osebnost ne prisega na kapitalistično logiko več. Očitno je, da se taki logiki upira, kar pomeni, da ne misli zgolj nase, da ne verjame kapitalističnemu žargonu o egoizmu ljudi, njihovi sebičnosti, sebičnih genih in drugih zadevah s tega področja. Zrela osebnost torej misli tudi na druge ljudi, ne zgolj nase, zato tudi ni arogantna.

Četrtič. Zrela osebnost se odloča na podlagi vrednot. Njene odločitve podpirajo principi, zato se vede do življenja proaktivno. Obvladuje se, obvladuje svoje odzive na okolje in druge ljudi, zato ni impulzivna, razdražljiva, živčna.

Zrela osebnost ni zaskrbljena, vendar skrbi zase in za druge ljudi. Ni napeta, vendar napetost dobro prenaša. Ne vznemirja se, ve pa, kaj pomeni, ko so vznemirjeni ljudje okoli nje, zato jih zna pomiriti. Ne prisega na zunanjo lepoto, saj ji zadošča notranja, duhovna. V kapitalizmu služni denar, vendar ga ne kopiči, ker pozna njegovo vrednost.

Petič. Zrela osebnost izraža hvaležnost. Hvaležna je, da obstaja, da živi, da lahko daje drugim ljudem, da jih spodbuja, nagrajuje, potrjuje. Nezrela osebnost, prav nasprotno, ni hvaležna in nenehno pričakuje od drugih, da bo kaj dobila.

Nezrela osebnost je sebična in ne zna skrbeti zase, saj ne razume razlike med sebičnostjo in skrbjo zase. Do sebe ima prevelike in nerealne zahteve, zato se nerealno vede tudi do drugih ljudi.

Šestič. Zrela osebnost ni želeče bitje, temveč je to, kar imenuje Lacan subjekt želje. Zaveda se svojih fantazem in jih presega, zato je vse bolj umirjena. Njen cilj v življenju je modrost, ne velik avto ali velika hiša. Preden se odloči, skuša premisliti svoje poteze. Ne v luči trenutno veljavnega znanja, temveč v luži modrosti, ki je univerzalna in večna.

Odloča se skladno z modrostjo, ne z nadjazovskimi imperativi, ki so destruktivni.

Vidimo torej, da zrela osebnost ljudem ne ponuja žargona in puhlic v smislu energetska varnost je temelj naše energetske strategije. Prav tako ne govoriči v tri krasne, ker se ji zdi, da bo njeno govorjenje komu všeč: gospodarsko rast smo zagnali in lahko se veselimo lepše skupne prihodnosti.

Zrela osebnost zna prevzeti pobudo, zna misliti, hoče misliti in tudi glasno razmišlja. Ne ponuja svojih mnenj, temveč razmišlja, kar je čisto nekaj drugega. Ne ponavlja fraz in naučenih stavkov, temveč misli. In se ne boji, če se kdo ne strinja s tem, kar pove.