Družboslovni raziskovalci, akademiki in drugi nas nenehno prepričujejo, da živimo v družbah znanja, informacijskih družbah, družbah, v katerih ima Znanost izjemno velik pomen in je zelo cenjena. Prav tako nas politiki in ekonomisti iz dneva v dan nagovarjajo, naj študiramo in se izobražujemo in dodajamo vrednost in beremo knjige in raziskujemo, češ da je naša prihodnost, v kateri bo vse raslo, odvisna od znanja. Pridružujejo se jim učitelji in v en glas poudarjajo pomen vseživljenjskega izobraževanja. Vse to pa je del velike prevare, za katero bomo plačali visoko ceno. Prav te dni namreč beremo, da so vodilni zastopniki kapitalizma spet zaskrbljeni, ker rast nikakor noče biti taka, kot bi radi. Michael Roberts: There is a real risk that the Eurozone economy will stop growing at all and enter a deflationary spiral. Po domače: obstaja realno tveganje, da evropska gospodarstva prenehajo rasti. Predstavniki Mednarodnega denarnega sklada: obstaja realna možnost nove recesije v Evropi (prav tam).  Pa še tole: nemško gospodarstvo potrebuje v septembru 2014 majhen čudež, da se izogne recesiji v tretjem kvartalu (cit. po Roberts, prav tam). O tem sem pisal na začetku tega koledarskega leta, pa so me polivali z gnojnico! Itak.

V resnici namreč ne živimo v družbah znanja, temveč živimo v družbah, v katerih obstajajo izjemno močni ODPORI pred znanjem oziroma vednostjo. Živimo namreč v družbah ignorance, zanikanja, vraževerja. Ali kot je rekel Šifra agentu Smithu: ignorance is bliss. Bliss je blaženost in je sreča. Včasih se zgodi celo, da človek, ki živi v blaženosti in sreči, ki jo prinaša nevednost, živi dlje kot njegovi vrstniki. Raziskave prav tako potrjujejo, da ljudje, ki se skrivajo v svetu iluzij in prevar, samoprevar in brezbrižnosti, vsaj sem in tja doživijo manj stresa kot njihovi sotrpini, ki jih zanima resnica sveta.

Preprosto ni res, da povprečnega človeka v življenju zanima vednost. V resnici ga žene strast, da ne ve, da ne spozna, da ne razume, da se ne približa mejam lastnega sveta in da ne naredi refleksije, ki bi mu omogočila spoznati resnico lastnih prevar, iluzij, fikcij in fantazem.

Pomislite le na klimatske spremembe. Še danes je neverjetno število ljudi, ki preprosto ne verjamejo morju raziskav, matematičnim modelom, podatkom, ki jih je tako rekoč neskončno veliko, znanstveniki pa jih pridobivajo z najbolj naprednimi sateliti, računalniki in drugimi napravami, kar jih je. Tudi objektivna dejstva o spreminjanju vremena nenehno potrjujejo spoznanja znanstvenikov; pravzaprav potrjujejo, da so še preveč konservativna, toda ljudje trmasto vztrajajo kot osli, da je vse skupaj zgolj prevara, laž, izmišljotina ali celo zarota. V najboljšem primeru so pripravljeni verjeti, da so spremembe pač del naravnih ciklusov, ki se ponavljajo že milijone let, in da se zaradi tega ne bi smel nihče vznemirjati. Torej so prepričani, da človeštvo s kurjenjem fosilnih goriv ne spušča omembe vrednih količin plinov v zrak, nekateri pa celo zatrjujejo, da je to dobro, saj rastline kopičijo ogljik iz zraka, kar pomeni, da bodo še bolj rasle.

Vse bo torej raslo, še celo rože in trave in drevesa in grmovje.

Če vsaj malo razmišljamo, takoj ugotovimo, za kakšno prevaro v resnici gre. Zlasti politiki nas s svojimi izjavami takoj prepričajo, kaj se dogaja. Pomislite le na njihove izjave, v katerih ne manjka izrazov, kot so: demokracija, rast, morala, etika, družbena pravičnost, socialna pravičnost, razvoj, vzdržnost, trajnostni razvoj, blaginja za vse, blagostanje, sreča, svoboda, svobodne odločitve, svobodni trgi.

Kdor bere besedila iz nacistične Nemčije, kdor je na primer kdaj bral Hitlerjeve govore, njegovo knjigo in govore nacističnih voditeljev, prav tako zlahka ugotovi, da so njihove najpogosteje uporabljene besede: svoboda, pravičnost, mir, sreča, narava, Bog, vera, razsvetljenstvo, živi odnosi med vlado in navadnimi ljudmi, spoštovanje volje ljudi, svetla prihodnost.

Osnovna potreba takratnih voditeljev je bila potreba po osvojitvi src navadnih ljudi, zlasti delavcev in kmetov, zato so nenehno govorili tudi o tem.

Natanko to se dogaja tudi danes: treba je osvojiti srca ljudi, ki se ne smejo vznemirjati, ne smejo biti pretirano skeptični, depresivni in nesrečni. Ne, ljudje morajo biti za vsako ceno srečni, saj so v takem stanju najboljši delavci in najboljši potrošniki, ki s svojimi zahtevami po trošenju poganjajo gospodarsko rast.

Ignoranca je torej del igre, je njena nujna sestavina.

Logika je zato zelo preprosta. Igra se ne sme spremeniti, kajti če bi se spremenila, bi sledila katastrofa. Katastrofe se sicer nenehno dogajajo (vojna v Siriji, vojna v Ukrajini, ebola, vremenske katastrofe), vendar je vse to le del igre.

V njej ni pomembno, ali je človek izobražen ali ni. Ni pomembno, ali študira, bere knjige in se zanima za znanost. Govorjenje o družbah znanja je zato le svojevrstna prevara, s katero naj se ljudje prepričajo, da je v svetu vse v redu, da ima vsakdo pravico do mnenj in da so mnenja enakovredna najbolj preverjenim znanstvenim izsledkom. Zlasti pa je pomembno govoriti o rasti celo tedaj, ko dokazano nič ne raste.

Stopnja nezaposlenosti med mladimi v Evropi je bistveno višja kot dvajset odstotkov, kar pomeni, da imajo mladi, pa naj še tako besno študirajo, silno malo možnosti, da dobijo zaposlitev.

In ljubitelji kapitalizma bodo naredili vse, da se kapitalizem izogne dolgi depresiji, čeprav jim to ne more uspeti in jim tudi zares ne uspeva, kar potrjujejo številke. In za navadne ljudi je nenavadno pomembno vedeti, kaj to vse sploh pomeni. Pomeni tole.

V družbah znanja in Znanosti in Tehnologij in želje po blaženi rasti, bodo uvajali nove strukturne reforme, kot jih imenujejo. Te zajemajo: dereguliranje trga dela (pomeni, da delodajalci delajo z delavci, kar pač hočejo), zmanjševanje pravic delavcev (pomeni, da z njimi še bolj delajo, kar hočejo), zmanjševanje stroškov dela (pomeni, da so delavci vredni toliko kot konjska figa na cesti), uvajanje novih tehnologij (pomeni, da delavcev sploh ne rabijo več), odstranjevanje vseh ovir, ki še blokirajo sile svobodnega trga, da absolutno prevladujejo nad ljudmi in njihovimi življenji.   

Vse torej pomeni: žrtvovali bomo ljudi, da bo stopnja profitabilnosti vsaj nekoliko zrasla. Ne pozabite na ta stavek, ko vam bodo v prihodnosti servirali podatke o rasti gospodarstva in BDP-ja in rožic in dreves in sploh vsega.

Toliko o želji, da bi bili ljudje pred Kapitalom.