»Bistvo filozofije bruto družbene sreče sta mir in sreča naših ljudi ter varnost in suverenost naše države.« 

»Molim tudi, da bom kljub temu, da sem samo kralj majhne himalajske države, v času svojega življenja veliko pripomogel k spodbujanju večjega blagostanja in sreče vseh ljudi na tem svetu – vseh čutečih bitij.« Njegovo veličanstvo Jigme Khesar Namgyel Wangchuck

Včasih si moramo zastaviti povsem enostavna vprašanja? Na primer: v kakšni družbi in v kakšnem okolju želimo živeti? Želimo živeti v onesnaženem, nezdravem okolju, v družbi konfliktov, vojn, tekmovanja vseh z vsemi, v družbi hude revščine in velikega bogastva na drugi strani; ali pa v družbi miru, sodelovanja, medsebojne delitve, sreče in blagostanja?

Vendar ne moremo vzeti malo tega in malo onega, kot bi radi naši politiki. Če med sabo tekmujemo na ekonomskem področju (čemur popularno rečemo konkurenčnost), potem ne moremo živeti v miru in blagostanju. Tekmovanje na ekonomskem področju vedno pripelje do velikih družbenih razlik, kar brez konca in kraja sproža konflikte in vojne.

Če spodbujamo neprestano gospodarsko rast, potem ne moremo pričakovati čistega okolja, mirnih skupnosti in prijateljstva med narodi. Če se drug z drugim borimo za svetovne dobrine, bomo tudi na drugih področjih sprti, sovražni, ločeni z visokimi zidovi. Lahko torej razmišljamo o drugačni ekonomiji, ekonomijo, ki nas bo »vodila« v boljši, bolj srečen svet?

Misliti ekonomijo v okviru sreče in blaginje ni nekaj nemogočega. A zamenjati moramo perspektivo, namesto k neprestani rasti, se moramo usmeriti k sreči – k skupni oziroma »bruto družbeni sreči« (gross national happiness; GNH). Rast bruto družbene sreče ni problematična: ne uničuje okolja, ne uničuje družbenih skupnosti, ne sproža vojn.

Koncept »bruto družbene sreče« je leta 1972 skoval četrti butanski kralj, čeprav je v kraljevini Butan že dolgo prisoten. Zakonik iz leta 1729, ki izhaja iz časa združitve Butana, vsebuje določilo, da »če vlada ne more ustvariti sreče (dekid) za svoje ljudi, potem nima nobenega smisla, da obstaja.« Leta 1972 je butanski kralj razglasil, da je kazalnik bruto družbene sreče pomembnejši od bruto družbenega proizvoda (BDP). Država je odtlej svojo politiko in razvojne načrte orientirala v smeri bruto družbene sreče. V 9. členu butanske ustave je zapisano, da »mora država spodbujati tiste pogoje, ki bodo omogočili doseganje bruto družbene sreče.« (A Short Guide to Gross National Happiness Index)

Po številnih zahodnih kriterijih je Butan, majhna kraljevina, ukleščena med Indijo in Kitajsko, z nekaj več kot 700.000 prebivalci, zaostala država, vendar nam je ta država lahko za zgled resničnega družbenega napredka. Država si ne prizadeva samo za srečnost ljudi, temveč tudi za ohranitev svojega okolja, saj je prvo povezano z drugim. V butanski ustavi je celo zapisano, da mora biti v državi ves čas vsaj 60 % površine pokrite z gozdom; trenutno pa Butan dosega kar 72 % poraščenost z gozdom, ena tretjina njenega ozemlja pa je zaščitena. (Bhutan Foundation)

Koncept bruto družbene sreče temelji na predpostavki, da se človeška družba razvija takrat, kadar se prepletata in dopolnjujeta tako materialni kot duhovni razvoj; kar izhaja iz budistične tradicije. Štirje stebri takšnega razvoja so: spodbujanje pravičnosti in trajnostnega družbenoekonomskega razvoja; zaščita in spodbujanje kulturnih vrednot; zaščita naravnega okolja in vzpostavitev dobrega vladanja. Pri bruto družbeni sreči gre za kombinacijo merjenja blaginje in sreče. Subjektivno zaznavanje blaginje je celo pomembnejše od preprostega računanja celotne proizvodnje in potrošnje.

V časih, v katerih se nahajamo, se moramo končno odločiti kaj si želimo? Si želimo neprestan gospodarski razvoj, ki prinaša velikanske družbene in ekonomske razlike, uničeno okolje ter široko družbeno nezadovoljstvo? Ali pa si želimo družbeno blaginjo, ki materialni razvoj združuje z (duhovnimi) vrednotami, kakršne so pravičnost, razumevanje, ljubezen do drugega, zmernost, sočutje, solidarnost?

Če prav razmislimo je princip medsebojne delitve dobrin tisti, ki združuje trajnostno naravnan materialni razvoj družbe s človekovimi univerzalnimi (duhovnimi) vrednotami. In to je pot do visoke bruto nacionalne in globalne sreče.

Naslov: Bhutan: a Kingdom of Happiness