To kar se je zgodilo z našo nekdanjo prvo ministrico, je velik madež za slovenski narod, za državo Slovenijo in za slovensko politično srenjo. To je odraz stanja v naši državi, v kateri se dogajajo nezakonita dejanja, ki imajo vse znake kaznivih dejanj: in kar je najhuje, da se vsa ta početja preganjajo po uradni dolžnosti. Vendar pa v naši lepi in skorumpirani deželici ni organa, ki bi pravočasno postopal v skladu z Zakonom o kazenskem postopku. Očitno je, da je naša demokratično izvoljena elita nad pravom, ki je za njih le nekakšen akt pravnih norm, ki ga lahko razumejo vsak po svoje. Narcisoidni advokati brskajo po pravnih aktih in v njih iščejo rešitve za storilce kaznivih dejanj, za obtožene in zapornike, ki se izmišljajo vse mogoče, da ne bi prestopili praga zapora. Nič niso pomembne odločbe in vsi ostali z zakonom določeni akti, ki jih spišejo in izdajo legitimni organi države. Pri vsem tem iskanju pravice je najbolj pomembno, da je veliko »cvenka« s pomočjo katerega se odvijajo pomembne zgodbe, ki imajo v ozadju načrtovane cilje in veliko vsebin, s katerimi se zavaja zbegano ljudstvo. Iz teh zgodb imajo največjo korist medijski mogotci.

Bratuškova je žrtveno jagnje slovenske norosti, je pa tudi šolski primer, kako se lahko manipulira z ljudstvom in kako nas ocenjuje Evropa. Za njih smo drugorazredni narod s komunistično preteklostjo, narod, ki še vedno časti rdečo zvezdo in še vedno verjame v socialistične vrednote.

Mar vas take reakcije in vprašanja evropskih poslancev ne spominja na čase pred več kot sedemdesetimi leti? Mene že.

Načrtovalci »afere Bratušek« se krohotajo, ker so dosegli svoj cilj. Z umazanimi metodami so aktivirali vse potenciale v domovini in Evropi, ki so se dali zmesti in tiste, ki so v zgodbi videli svoje koristi. S pomočjo »narodnih sovražnikov« so v evropskem parlamentu skovali pogoje, ki so povzročili takšno razmerje. Res je, da odgovori kandidatke niso bili briljantni, bolj briljantna so bila vprašanja, ki so mejila že na dlakocepstvo in sovraštvo. Med vrsticami so se skrivale besede, ki so oznanjale, da smo drugorazredni narod.

To je tisto, ki me pri vsej tej gonji najbolj moti.

Očitno je bilo, da se evropski poslanci do vseh kandidatov niso enako obnašali. Pri marsikaterem se je na obrazu in v glasu čutila jeza, sovraštvo in tudi igrana hudobija, ki je bila izpeljana načrtno in pod taktirko sil, ki nas ne marajo. Vse kar, se je dogajalo za kulisami, nam še ni znano, bo pa prišel čas, ko se bo o tem pisalo.

Afero Bratušek so zakuhali naši ljudje, naši predstavniki, ki smo jih izvolili in jim dali možnost, da se na demokratičen način odločajo tudi v našem imenu. Junckerjev namen ni bil, da nam podtakne črnega račka. Da se je odločil za njeno imenovanje, je verjetno imel tehtne razloge in prepričan sem, da je v njej videl potenciale za vodenje resorja. To niti ni toliko pomembno, bolj pomembne so naše reakcije. Zaradi lastnih razprtij, škodoželjnosti in še marsičesa negativnega smo pljunili v lastno skledo in na testu kadrovanja zapravili ugled.

V lastni državi smo ustvarili pogoje za vik in krik. Državljani, politiki, in vsi, kar nas leze in piše, smo se na vse načine trudili, da nekdanja »šefica« ne zmaga. Nekateri so to izkoristili za izsiljevanje, drugi za metanje polen pod noge novemu predsedniku vlade, da ne govorim o nečednih potezah nekaterih strank, ki so podpornice in zagovornice fašizma. Novinarji in komentatorji pa so spletali zgodbe in se na vse načine pomagali, da je zmagala lažna demokratična volja.

Tudi Evropa ni boljša od nas, razlika je le v tem, da so oni naši vladarji in da smo mi za njih drugorazredna sodrga.