Ljudje se vedno znova sprašujejo, kakšna je prava vzgoja otrok. Sprašujejo se starši, sprašujejo se vzgojitelji, pa učitelji, menedžerji in politiki. Verjamem, da se sprašuje celo papež. Naslednji teden imam zopet na Bledu predavanji na to temo. To se ponavlja iz leta v leto. Toda spraševanje je povsem odveč, dragi moji, kajti že zdavnaj smo prišli do pravih odgovorov na vprašanja o vzgoji mladih ljudi. Tu ni več nobene skrivnosti, vse je jasno, vse je na dlani. Spoznanja je treba zgolj prenesti v prakso; poudarek je na besedici zgolj. Nobeno spraševanje ni več potrebno, nobenega filozofiranja in nobenih kritičnih misli o vzgoji današnje mladine ne potrebujemo več, kajti zavese so padle, maske so snete in reflektorji so usmerjeni natanko na nas. Vzgoja je povsem zavožena in to je očitno vsakomur, to ve že dalj časa vsakdo. Mladi so povsem izgubili kompas, če so ga sploh kdaj imeli, stari pa so tako ali tako že pred časom izpustili vajeti iz svojih rok, ker so preveč pohlepni, narcistični in sebični, zapeljani od spektakelskega kapitalizma. Ali kot je zapisal Kant v Kritiki praktičnega uma: ko začnemo govoriti o pravi trajni koristi nečesa, je ta vedno znova zavita v nepredirno temo in terja veliko modrosti, da vse skupaj prilagodimo ciljem življenja. Prav zato je zdaj pravi čas, da se vnovič lotimo prave vzgoje, da zavihamo rokave in končno naredimo, kar je treba narediti. V nadaljevanju zato nesebično natančno popisujem edino pravo obliko vzgoje. Problem je le, da se navodil drži vse premalo ljudi, zato jih bo treba zamenjati z bolj kompetentnimi. Problem je torej v vzgojiteljih, ki vztrajno trmarijo in nočejo sprejeti spoznanj o pravi naravi vzgoje, kar pomeni, da ne bodo več dolgo imeli priložnosti, da še vzgajajo, kajti skrajni čas je, da se nekaj dokončno premakne v tej deželi, da nas politiki, kot je Alenka Bratušek, ne bodo več sramotili pred tujci in pred nami samimi. Torej.

Dragi starši! Naša mladina predstavlja temelj za preobrazbo ljudstva in za pot v lepšo bodočnost. Ljudje veliko pričakujejo od mladih, kajti oni so bodoči upravitelji skupne države. Torej ni nepomembno, kako jih izobražujemo, vzgajamo in usposabljamo. Natančno moramo določiti, katere vrednote in katere cilje morajo nujno sprejeti, da bodo lahko zadovoljili vse potrebe ljudstva, ki mu pripadajo. Vse to terja kakovostno ljudsko in družbeno odgovorno izobraževanje mladih; vsi, ki pri tem sodelujejo, morajo stopiti v službo tako določenih izobraževalnih in kulturnih ciljev, pri tem pa ne smejo varčevati z energijo. Zlasti to velja za učitelje in za vas, spoštovani straši.

Otroci v šoli sicer še lahko izbirajo, ali bodo obiskovali verski pouk ali ne, toda priporočljivo je, da ga obiskujejo vsi. Dečki, ki so telesno zmogljivejši in močnejši, pa bodo deležni posebnega izobraževanja, ki jih bo usposobilo za bodoče voditelje.  

Zlasti tisti otroci, ki jih bomo usposabljali za bodočo generacijo politikov oziroma voditeljev ljudstva, morajo sprejeti zamisel, da pri tem ne smejo nergati in nezdravo kritizirati zdajšnjih voditeljev. Biti morajo nesebični, naučiti pa se morajo tudi ubogati, kajti samo tako bodo lahko verjeli v lastne voditelje in jim zaupali; oboje tlakuje pot, po kateri se bodo sami povzpeli na položaje, kjer bodo postali pravi voditelji naroda.   

Samo tisti ljudje, ki so se naučili ubogati, lahko vodijo! Danes ni več mogoče verjeti, da lahko državo vodijo množice! Množice ne morejo obvladovati niti sebe, kaj šele, da bi vodile državo! Množice same po sebi pravzaprav niso nič. Prav zato ne potrebujemo ljudi, ki jih na volitvah izberejo množice, temveč potrebujemo ljudi, ki imajo voljo do vladanja.

Naša mladina se mora tega čim hitreje naučiti, potem pa ustrezno ravnati! Vključiti se mora v delo organizacij, ki jo bodo usposobile za voditelje tako, da bo znala voditi ljudi na najbolj plemenit in spoštovanja vreden način. To pomeni, da bodo znali mladi oboje: ubogati in če bo treba – voditi. Ne bodo se upogibali pred puhloglavimi množicami in ne bodo pokleknili pred njihovimi neuporabnimi glasovi. Namesto tega bodo zrli z vnemo in navdušenjem na zdajšnje voditelje naroda. Vi, starši, morate s svojo avtoriteto vplivati nanje tako, da boste še utrdili pomen družine in obenem ustvarjali domove, v katerih se bodo otroci naučili zdrave in naravne poslušnosti. To kajpak ne bo zadušilo njihove mladosti, temveč jih bo, prav nasprotno, usposobilo za nadzor nad svobodo in jim pomagalo razviti odnos do avtoritete, ki ga potrebujejo za razvijanje lastnih sposobnosti. 

Življenje prihaja iz Boga in se k njemu tudi vrača. Vsaka oblika življenja in vsi ljudje sledijo Božjim ukazom. Nobeno človeško bitje jih ne sme zavrniti. Želimo, da naša mladina prepozna religiozno naravo življenja. Otroci morajo spoznati, da Bog ljubi vsakega posameznika in ves narod ter da izgubijo stik z življenjem, če izgubijo stik z Njim! Bog in narod sta namreč temelja življenja vsakega posameznika in celotnega občestva. Ne želimo plitke in površinske pobožnosti, temveč hočemo globoko vero, da Bog uravnava ta svet, da ga nadzoruje, želimo pa tudi vzgajati zavest o odnosu med Bogom in vsakim posameznikom, med Bogom, življenjem in očetnjavo. Država bo prek svojih zastopnikov razvijala tak globoko religiozen izobraževalni sistem. Od vas, dragi straši, pričakujemo, da ga boste podirali in krepili z odkritosrčnostjo, s poštenostjo in z dobrim zgledom.