Bi raje živeli pod diktaturo nazadnjaškega ali naprednjaškega psihopata? Rabite čas za razmislek? Ne rabite! Odgovor je jasen – pod nazadnjakom.

V obeh primerih vas čakajo povečani zunanji pritiski glede oblačenja, obnašanja, zanimanj in načina življenja. Paziti morate, kaj govorite in komu. Vedno težje je potovati. Hrana je vedno manj raznolika in vedno manj je je. Vedno manj je denarja. Če od kogarkoli karkoli hočete, ga morate podkupiti. Če hočete preživeti, morate zahtevati, da se vas podkupuje. Od vas se pričakuje, da ste čimbolj podobni ostalim. Če tega ne morete ali nočete, ste deležni nasilja. Če lahko in hočete, se od vas pričakuje, da ste nasilni. Takšni ljudje zavzemajo vodilne položaje, in če hočete shajati z njimi, morate tuliti v isti rog.

Vse to v blažji obliki velja za kakršnokoli obliko države, a tukaj se podobnost z nediktaturo konča. V diktaturi tudi ovajate ali ste ovadeni. Sodelujete v vojni ali pa ste žrtve policajev in vojakov. Slejkoprej nekomu stopite na žulj in padete v nemilost. V najboljšem primeru se to ne zgodi vam, ampak komu od vaših bližnjih. Morate se mu odpovedati ali pa greste po njegovi poti. Morda greste po njegovi poti samo zato, ker ste njegov bližnji …

V enem ali drugem primeru vas čaka bedno, neveselo življenje v nravno izprijeni družbi. Nikomur ne morete zaupati in nihče ne zaupa vam. Vedno ste v pripravljenosti na boj ali beg ali pa ste povsem otopeli in vdani v usodo. V najboljšem primeru se preživotarite do naravne smrti. V najslabšem ste deležni peklenskih počasnih muk, med katerimi zasovražite vse, kar leze in gre, ter obžalujete, da ste se sploh kdaj rodili. V najsrečnejšem primeru vam uspe uiti v kakšno nediktaturo. V najnesrečnejšem vas pred enim, drugim ali tretjim koncem odreši naboj.

Lahko bi rekli, da je pri vsej tej grozi vseeno, za kakšno diktaturo gre. Ampak ni; razlika med nazadnjaško in naprednjaško je bistvena – in to ne samo v odnosu vladarjev do vere, ki je najlažji pokazatelj, katera je v igri (nazadnjaška se naveže na uradno vero in si z njeno pomočjo podjarmlja ljudi, naprednjaška pa uradno vero zatre in jo skuša nadomestiti s svojim pogledom na svet).

Pri nazadnjaški namreč točno veste, kaj vas čaka. Nazadnjaški samodržci so predvidljivi. Še preden se povzpnejo na oblast, dajo s svojimi besedami in dejanji točno vedeti, kako bi radi uredili državo (najbolj znan nemški samodržec je o tem napisal knjigo, ko je bil od oblasti oddaljen, kolikor je le možno biti – v zaporu). Ko se povzpnejo, delujejo povsem v skladu s svojimi načrti. Premalo domišljije imajo in preveč so osredotočeni, da bi zadeve izpeljali drugače. To se dobro vidi, ko začnejo izgubljati oblast ali jo celo izgubijo – še naprej se trudijo početi isto. Kot muhe, ki se vztrajno zaletavajo v šipo, dokler ne podležejo poškodbam, ki so si jih s tem povzročile (morda vam je prišel na misel kak domač primer) …

Za naprednjaške samodržce pa velja ravno nasprotno. Povsem nepredvidljivi so. Nobenega pravega načrta nimajo. Tudi če ga imajo, ga lahko čez noč spremenijo (Goli otok je bil npr. poln ljudi, ki niso vedeli, da je njihov samodržec čez noč spremenil odnos do Sovjetske zveze). Lahko ga spremenijo večkrat. Če se jim sfiži – kar se pri nepremišljenih načrtih o popolni preureditvi države praviloma zgodi – na horuk naredijo nov načrt, ki je še slabši od prejšnjega. In potem spet. In spet. Dokler od države in družbe ne ostane nič več. Ostanejo osamljeni ljudje, ne živi ne mrtvi – zombiji, ki skušajo preživeti le zaradi nagona, ne zaradi volje po preživetju. Šolska primera sta Kambodža in Severna Koreja.

(Če smo iskreni, so tudi demokracije podobne diktaturam. Ko v katerikoli državi največ glasov poberejo nazadnjaki, je vsem jasno, kaj bodo počeli naslednjih nekaj let. Lahko bi celo naredili seznam verjetnih ukrepov in pobirali stave, kdaj jih bodo skušali udejaniti. Ko se na oblast zavihtijo naprednjaki, pa se najprej skregajo. Tudi potem, ko (če) jim uspe sestaviti vlado, vlečejo niti vsak v svojo smer in se še naprej kregajo, tako da se celotna zadeva ne premakne nikamor. Prav nič čudno ni, da demokracije nazadujejo; saj drugače ne more biti, če pa vsaka vlada ali stoji na mestu ali koraka nazaj …)

Izgleda, kot da ljudi v nazadnjaških diktaturah rešujejo prav verske skupnosti – in to kljub temu, da sočasno dejavno sodelujejo pri uničevanju njihovih življenj. Verska skupnost namreč ima in od drugih zahteva javno izkazovanje točno določenih vrednot. Kdorkoli se prilepi nanjo, to vedenje prevzame in posvoji. Ko uničuje, torej ne uniči čisto vsega; vsaj videz družbenih vezi ostane.

Zanimivo pa je, da to velja le v državah, kjer sta verska in posvetna oblast ločeni. Kjer imajo verski voditelji popolno oblast ali si jo lahko kadarkoli vzamejo, se obnašajo povsem enako kot naprednjaški samodržci. Pojma nimajo, kaj razen oblasti sploh hočejo, in iztrebiti skušajo ljudi, ki se v vseh ozirih popolnoma ne strinjajo z njimi. Tako so razmišljali in delovali veljaki naše domače vere, dokler so lahko (gl. inkvizicija). Če smo iskreni, tako razmišljajo še danes, le da na srečo ne morejo tako tudi delovati …

Ko je konec nazadnjaških diktatur, se ljudje razmeroma hitro spet poberejo in začnejo normalno živeti – lep primer tega je Španija. Ko je konec naprednjaških diktatur, jim sledijo le blažje diktature (leve ali desne, kakor nanese), družba pa ostane v stanju zombijev še desetletja – lep primer tega je kar naša ljuba bivša Jugoslavija.

Kje bi torej radi živeli? Kjer živite ali kje drugje? …