Zmotno je misliti, da v naši prelepi podalpski deželi vladajo sistemi, kot so kapitalizem, neoliberalizem ali denimo socializem. V ustvarjanju družbenih sistemov in pojmovanja delovanja skupnosti smo šli na tem prostoru veliko dlje; ustvarili smo novo formo – Pezdetizem!

Še ne tako dolgo nazaj smo se zgražali nad nivojem retorike, dejanj, morale in etike, ki je kot težko zaustavljiva diareja bruhala iz ust izbrancev v hramu demokracije. Nedvomno popoln poraz politične kulture in posledično skupnosti. Kritična javnost je bila skupaj z mediji zgrožena in sledile so številne visoko leteče razprave. Medtem so se vmes zgodile volitve in dobili smo novo vlado.

Žal novi premier Miro Cerar ni Super Miro, je le človek z vsemi svojimi kvalitetami in napakami. Nedvomno ga čaka izjemno težka naloga, če ne celo ena najtežjih v življenju. Podcenjevati težo situacije, v kateri se nahaja, bi bilo preprosto neumno. Prelomni časi tako na globalni kot tudi na lokalni ravni zahtevajo izjemen talent in sposobnost, predvsem pa nujno sodelovanje preostalih akterjev tako v politiki, kot na splošno v celotni družbi. Sodelovanje je ključnega pomena!

Čeprav se je novi mandatar malce nerodno lotil dvigovanja nivoja politične kulture, mu je na nekaterih ključnih resorjih okoli sebe uspelo postaviti zaupanja vredne ljudi. Vsak začetek je težak, še posebej v deželi, kjer je metanje polen pod noge nacionalni šport. Kljub temu je sporočilo mandatarja nedvoumno in jasno: želi si sodelovanja in dviga politične kulture. Želi si, da iz pubertetniško kanibalistično samodestruktivne politike prestopimo v zrelo obdobje visoke politike, ki bo izstopila iz lastnega egoizma in začela delovati v korist celotne družbe. In kaj dobi v zameno?

Taisti mediji in mnenjski guruji, ki so pred časom vodili prej omenjene visokoleteče razprave, se danes nad mandatarjem zgražajo in ga obsojajo moralne teologije. Še več, ta trenutek je osnovna os delovanja medijev in dežurnih pametovalcev, kako na čimbolj nazoren način raztrgati novoustanovljeno vlado. Temu javnemu linču so se seveda pridružile tudi številne politične stranke.

Sprašujem se, ali je v tej podalpski deželi sploh še kdo priseben? Očitno lahko družno sodelujemo le pri uničevanju nečesa novega, nečesa, kar se z dejanji še ni imelo priložnosti predstaviti ali začeti delovati. Smo morilci progresije! Kakšen popoln absurd! In to je očitno tudi bistvo slovenstva: sodelujemo lahko le v lastnem kanibalističnem vrtičkarstvu! Sodelujemo lahko le v iskanju razlik! Znova in znova se potrjuje teza, ki sem jo podal v prispevku Kooperanti: ali slovenski cvet intelektualizma res ni nič drugega kot otroški vrtec nesposobnih zafrustriranih egocentrikov? Seveda je posploševanje neprimerno in dejstvo je, da obstajajo tudi svetle izjeme, ki pa so žal hitro marginalizirane. Da gre za vidno pomankanje vizije, mi ni treba posebej poudarjati!

Ker se je tako imenovane »desnice« nesmiselno dotikati z razumskega vidika, saj njeno bizarnost oziroma blaznost metaforično lahko vidimo v psihopatskih obrazih demonstrantov pred sodiščem, si kot odličen primer pezdetizma vzemimo naslednja dva primera:

Upokojenski harakiri

Enako kot so mediji v preteklosti (nekateri še danes!!) pomagali ustvariti »politično pošast« po imenu Janez Janša, tako iz Karla Erjavca ustvarjajo večnega klovna! Kako neodgovorno! Logično je, da se je Karel odlično znašel v tej vlogi, saj tako s svojimi humorizmi zabava množice in spretno zakriva svojo popolno nesposobnost in posledično odgovornost. Da se tudi sami upokojenci ne zavedajo, kakšno veliko škodo jim dela, je popolnoma očitno. Karel jim namreč koplje ogromno luknjo, ki jih bo prej ali slej posrkala vase. Zakaj? Ker imajo popolnoma napačen fokus.

Če bodo upokojenci želeli, da bo pokojninski sistem v prihodnosti vzdržen, bodo morali vse sile usmeriti v vračanje proizvodnje in posledično zmanjševanje brezposelnosti, kar pomeni, da bi morala biti njihova osnovna politika usmerjena v zaposlovanje in spodbujanje gospodarstva. Da ne omenjam izredno akutnega problema, ki nastaja zaradi staranja prebivalstva na eni strani in zmanjševanja rodnosti na drugi. Gre za tempirano bombo!

Pa to počnejo, razumejo? Ne! Imajo klovna, ki ne zna drugega kot izsiljevati! Kmalu bo jasno, da je Karel Erjavec tanto (samurajski nož), ki bo upokojencem, ki so tako ali drugače pomagali graditi to družbo, razparal trebuh in jih poslal v večna lovišča. Spoštovani upokojenci, vrag je vzel šalo in če ne mislite konstruktivno sodelovati pri zagonu gospodarstva, ekonomije in zaposlovanju, se lahko kratko malo poslovite od svojih pokojnin. Vaš krvnik ne bo družba, temveč boste to vi sami s Karlom Erjavcem na čelu! In vi, spoštovani mediji, boste še naprej guncali afne skupaj z Karlom Erjavcem ali ga boste raje postavili pred očitna dejstva? Saj še razumete, kakšna naj bi bila vaša vloga?

Egoistični socializem

Čeprav je besedna zveza Egoistični socializem oksimoron in tudi dejansko popoln nesmisel, je v slovenski realnosti še kako prisoten, saj se je človeku veliko lažje razglasiti za socialista kot pa si priznati, da je egoist.

Ta trenutek se zdi, da imamo v slovenskem političnem prostoru končno pravo progresivno (levo) politično opcijo: Združeno levico z Lukom Mescem na čelu. Pograbili smo jih kot otroci pograbijo bleščeče zavito liziko, čeprav niti ne vedo, kakšnega okusa je. Pograbili smo jih kot alkoholik pograbi šilce žganja, da ga popelje v varno zavetrje imaginarne ralnosti.

Združena levica se žal kaže kot intelektualno egoistično demagoški krožek. Svojo politiko gradijo na populizmu in ker je javnost v tako kriznih razmerah lačna upanja polnih pravljic, jim zlahka nasede in popelje na piedestal “rešiteljev”. Delovanje utemeljujejo z uporabo preizkušene tehnike “kazanja s prstom na druge”, namesto da bi sprejeli odgovornost in začeli z programi, ki jih imajo polna usta. Pričakovati umski preskok, ki bi jim omogočil spoznanje, da socializem ne more obstajati kot sistem, temveč le kot nivo visoko razvite družbene zavesti, kar posledično zahteva popolnoma nov pristop delovanja, je znanstvena fantastika.

ZL je vzorčni primer nezmožnosti sodelovanja, saj lahko delujejo le z enako mislečimi. Egoistični socializem so izpilili do potankosti. Ironično imajo popolnoma enak sindrom kot SDS, saj lastno politiko delovanja utemeljujejo s totalitarizmom enoumja. Dober primer je denimo odlično strokovno podprta forma “zeleni preboj”, ki se nahaja v njihovem programu. V svojem enoumju preprosto niso sposobni razumeti, da bi lahko s sodelovanjem v vladi ravno na tem področju naredili tiste premike, ki so ta trenutek najbolj izvedljivi in realni. Govorimo namreč o neštetih delovnih mestih kot tudi novi razvojni perspektivi! Za takšno dejanje je seveda potrebno sprejeti odgovornost in začeti delovati, čemur pa se ZL na široko izogiba. Da Janez Potočnik že dlje časa kot pokvarjena lajna poje, kako izredno priložnost za razvoj predstavlja ta tematika, ni potrebno poudarjati. Ampak kot ponavadi ga bomo, namesto da bi ga poslušali, raje očrnili kot sužnja kapitala oziroma evropske klike. Saj veste, to vam ta pisana združba servira vsakokrat, ko se oddaljite od njihovega enoumja. Prav tako ni ne duha ne sluha o nujnih radikalnih reformah monstruma, imenovanega javni sektor z 213 občinami na čelu, ki je popoln organizacijski absurd, še več, očitno bi raje to perverzijo, ki se je razvila in je v veliki meri tudi odgovorna za trenutno stanje, še nadgradili.

Da je Luka Mesec le lepo zapakiran demagog, nekakšen Justin Bieber populistične politike, se je pokazalo, ko je premierju podal razloge za nepodporo vlade: »Ljudje so volili nove obraze, ker so zaupali, da bodo novi obrazi v politiko prinesli nove koncepte in našli pot iz krize. A po današnjem dnevu bodo razočarani. Nova ministrska ekipa ni pripravljena in ni sposobna za radikalni preobrat, s katerim bi država po razvitosti in družbenem standardu spet začela dohitevati razvitejši zahod.« Zares bistroumno! ZL namreč gradi svojo politiko na mržnji do kapitalizma in krivdo za krizo večinoma vali na zahodne razvite države (pustimo ob strani dejstvo, da smo si to juho skuhali sami), hkrati pa bi radi radikalen preobrat, da bomo postali razvitejši zahod. Demagoška masturbacija brez primere!

Danes, v dobi visokega tehnološkega in na splošno znanstvenega napredka, ko denimo robotika in IT postavljata vlogo človeka v delovnem procesu v popolnoma nov položaj, je res nesmiselno kričati parole iz pretekle industrijske revolucije. Kaj ni že čas, da izstopimo iz okvirjev, uporabimo domišlijo ter začnemo ustvarjati nove forme? Ko je se je dr. Valerija Korošec v Studiu City pred časom zgroženo spraševala, kako je možno, da tako progresivna ideja, kot je UTD, ne dobiva zadostne podpore, se je odgovor ponudil kar sam: v parlamentu ta trenutek težko govorimo o progresivni politični sili, ki bi nudila nova obzorja. Kar nam ZL nudi, je le ideološka ujetost v preteklosti oziroma utopično nazadnjaštvo. Seveda tudi UTD ne predstavlja končne rešitve, je le možno orodje za prehod iz propadajočega determinističnega materializma v neko novo nam še neznano obliko družbenega sodelovanja, česar sem se že dotaknil v prispevku Projekt Deus Ex Machina.

Morda pa bo ravno Miro Cerar s svojimi pozivi k sodelovanju lahko končno omogočil, da se bo politični prostor sčasoma spremenil v kreativno in odgovorno okolje, ki bo omogočilo razvoj nekih novih modelov družbenega sodelovanja.

 Spoštovana družba, če kaj potrebujemo ta trenutek, je to nedvomno sodelovanje, podprto s pragmatičnimi in konkretnimi rešitvami. Sodelovanje vseh! Šal in pravljic je konec! Prišlo je je obdobje “kislih jabolk” , ki smo jih v zadnjem dvajsetletju “vzgojili” in edino, kar nam preostane je, da vanje ugriznemo, saj je jagod že zdavnaj zmanjkalo! Zato se, namesto da se enako kot džankiji utapljamo v iluziji, raje začnimo ukvarjati s pragmatičnimi rešitvami, ki bodo enako boleče, kot je boleča abstinenčna kriza v Lennonovi pesmi “Cold Turkey”. Prehod skozi to trpeče stanje nam morda ponudi svetlejšo prihodnost.