Tam zunaj je vrsta krošnjarjev, ki ponuja ljudem za drag denar različne treninge, oblike izobraževanja, usposabljanja, dela na sebi in duhovne rasti, kamor sodi tudi prebujanje zavesti. Krošnjarska ponudba bi bila celo hvalevredna, če bi krošnjarji vedeli, kaj je zavest, kako nastaja, kaj se mora zgoditi v možganih, da sploh lahko govorimo o njej, če bi torej ponudba temeljila na znanstvenem, realnem vpogledu v naravo sveta, družbenega življenja, možganov in zavesti. Pa ne temelji. Na žalost. Ljudje imajo kajpak pravico, da od krošnjarjev kupijo, kar hočejo, toda realna družbena razmerja so taka, da ni nobenega zagotovila, da bodo zares dobili, kar bodo kupili. Morala, vrednote, etika in tako dalje – vsakdanja lajna pač. Oglejmo si nekaj primerov. Če dobi navadni človek listek, da mora na pošto, navadno tja tudi gre, saj se mu zdi to logično; če dobi enak listek ministrska predsednica, ki bi morala biti vzor državljanom, gre ali pa še raje ne gre na pošto, ker si obeta velike koristi, če ne gre, oziroma če zavlačuje do konca. V kapitalizmu, ki ga taista gospa sicer visoko ceni, delajo številni ljudje v tovarnah. Izdelujejo dobrine. In če na primer kupite odpirač za odpiranje steklenic, je logično in precej verjetno, da boste z njim steklenico tudi zares odprli. Če pa kupite prebujanje zavesti, je verjetno, da ste kupili dobesedno karkoli, pa se vam še sanja ne, kam ste dali težko prigarani denar. To velja, mutatis mutandis, tudi za obče stanje duha v tej deželi, v kateri so najprej razsuli dobro delujoči jugoslovanski sistem s samoupravljanjem vred, potem pa zapustili potapljajočo se barko, na kateri naj bi ljudje razvijali zavest in duhovno rasli, medtem ko se potapljajo; nekateri so danes skupaj v zaporu – na primer JJ, ki je bil takrat proti sistemu, in Bavčar, ki ga je pri tem branil –, drugi se mu izogibajo, češ da so nenadoma neozdravljivo bolni, tretji pa so na žalost še  vedno na prostosti in se razmnožujejo kot rakaste celice, dobro znano pa je, da rak uničuje vse okoli sebe.

Težko ozdravljiva bolezen te dežele je danes zato korupcija, moralna pokvarjenost, nenačelnost, dvoličnost, neodgovornost, intelektualna lenoba, aroganca, izkoriščanje občih dobrin za zadovoljevanje lastnih egoističnih interesov. Prebujanje zavesti je lahko celo pomemben način njenega zdravljenja, le da je treba od krošnjarjenja preiti k resnemu intelektualnemu delu. Knjiga, ki je v branje ne priporočam le študentom, ki nameravajo resno študirati, in ministrici za šolstvo, ki jih k takemu napornemu delu poziva, temveč tudi vsem drugim, ki se zavedajo, kaj pomeni imeti dolžnost misliti, ima naslov: Che Guevara, Paulo Freire, and the Pedagogy of Revolution; spisal jo je Peter L. Mclaren.

Nikakor pa ne smemo biti naivni, kajti ko govorimo o realnih družbenih razmerjih, ne govorimo o abstraktnih pojavih, temveč govorimo o zelo otipljivih, empiričnih pojavih ter o zelo dokazljivih načelih, mehanizmih in zakonitostih. Prebujanje zavesti je zato najprej artikuliranje spoznanj o zavesti, ki vselej nastaja in se ohranja v materialnih pogojih, med katere ne sodijo le možgani posameznikov, temveč sodijo tudi družbene okoliščine, saj zavest ne lebdi v abstraktnem prostoru tam nekje. Prebujanje zavesti je torej nujno o konkretnem posamezniku in o konkretnih posameznikih v materialnih družbenih okoliščinah. Če ne govorimo o njih, govorimo kr neki, to pa je spoznavno, moralno in etično sporno.

Ko govorimo v materialnem globalnem kapitalizmu, nujno govorimo o izkoriščanju delovne sile in o oblikovanju zavesti vsakega posameznika, ki mu mora biti prilagojena, saj zastopniki kapitalizma ne želijo, da bi se jim ljudje upirali in da bi hoteli drugačen družbeni red, ki ne bi temeljil na izkoriščanju in bogatenju elit, temveč bi temeljil na odprtosti, sodelovanju, egalitarnosti in solidarnosti.

Natanko o potrebi po tem pa govori v knjigi Peter McLaren. Torej govori o potrebi po uporu in protestu, saj je prebujena zavest nujno tudi zavest o naravi kapitalizma. Izobraževanje ljudi, ki je lahko tesno prepleteno s prebujanjem zavesti o realnih družbenih okoliščinah, v katerih nastaja zavest, je nujno uporniško delo, kajti intelektualno delo terja intelektualne delavce, ki jih kapitalizem nujno izkorišča. Kdor se torej izobražuje, se ne pusti več izkoriščati, kar je menda jasno.

In kdor se ne pusti izkoriščati, ne dovoli, da bi mu kdo ukazoval. Logično nadaljevanje prebujanja zavesti je zato – samoupravljanje.

Natanko o tem govori tudi Noam Chomsky v knjigi z naslovom Chomsky on Miseducation. Govori o potrebi po prenovi vloge šole v družbenem življenju. Vendar ne govori le o tem, kaj vse naj bi v učilnicah naredili učitelji, da bi se otroci več naučili. Govori mnogo širše: govori o globalnih tehnoloških spremembah, o odgovornih medijih v demokratičnih družbah, govori o demokratični vlogi vsake šole. Resnično demokratična družba, pravi Chomsky, ne more uspevati in se ne more razvijati, dokler se ne spremeni pristop k razumevanju šolanja in njegove družbene funkcije.

In pristop bi se moral spremeniti dramatično, nadaljuje avtor, ne le površinsko ali lepotno. Dramatična sprememba pa pomeni prav obrat v zavesti, v načinu razmišljanja o šolanju, izobraževanju, o resnici družbenega življenja, o morali in etiki.

Obrat v razmišljanju pojasni vse, zato postane jasno tudi to, da samoupravljanje ni nič drugega kot sinonim za resnično demokracijo, o kateri govori Chomsky. Ljudje, ki znajo misliti, namreč želijo sami odločati o lastnem življenju, o načinih eksistiranja, o bodočnosti in o vsem drugem. Pomislite samo na frazo aktivni državljan. Kaj pa so aktivni državljani, če niso svobodno misleči ljudje, ki ne dovolijo, da bi jim kdo solil pamet?

Zapisano je pomembno zlasti v luči materialnih družbenih pogojev, ki močno določajo oblike in načine šolanja v tej deželi. Prihodnost ima namreč vsaj eno stalnico: varčevanje za večino, bogatenje za elite. V taki perspektivi je skoraj nemogoče spreminjati šolski sistem, čeprav to še ne pomeni, da ni mogoče drugače razmišljati o njem.

Trenutno je videti, da v tej deželi ni volje ne za eno ne za drugo. Tigri so zato še vedno brezzobi, samoupravljanje je zgolj spomin na neke druge čase, prebujanje zavesti pa je v veliki meri še vedno prepuščeno krošnjarjem s sumljivim blagom.