Aktualna ministrica je ob današnjem začetku akademskega leta prijazno nagovorila študente, zlasti bruce, kar je gotovo lepa gesta, ki se od ministrice tudi pričakuje. Rekla jim je, naj se resno lotijo študija. Zveni čudovito, le da je izrečeno v deželi, v kateri študenti in drugi ljudje na to uho bolj slabo slišijo. Ministrica morda ne ve, da je bolj kot študij v tej deželi pomemben fuzbal. Nisem še namreč srečal dijaka ali študenta, ki bi bil tako energetsko poln, vesel, srečen, motiviran, optimističen in radosten, kot so dijaki in študenti danes, ker je včeraj Maribor osvojil v deželi svetovnih fuzbalskih prvakov točko. Poleg tega je resen študij v tej skromni deželi empirično skoraj nemogoč. Zakaj je tako? Razlogov je več. Na enega je opozoril s filmom Alphabet avstrijski režiser Erwin Wagenhofer, o čemer bom govoril na neki gimnaziji v kratkem, govorim pa tudi v ciklu predavanj z naslovom Učitelji in učenci. Na druge so v izvrstni knjigi, ki jo bo prebral redkokateri slovenski študent, upam pa si reči, da je ministrica zagotovo ne bo prebrala, opozorili Ward Churchill, Howard Zinn in Michael Parenti; naslov knjige je Academic Repression.

Avtorji natančno analizirajo mit o akademskih svoboščinah in pokažejo, da je res zgolj mit, kar pomeni, da je univerzitetni študij v današnjem neoliberalnem svetu veliko bolj podoben krošnjarjenju in hlapčevanju kot pa resnemu akademskemu projektu svobodnih in neodvisnih ljudi, zmožnih za razmišljanje. Poleg tega dekonstruirajo preprosto povezavo med vednostjo in oblastjo, ki jo je sicer vse življenje raziskoval Michel Foucault. Vednost je namreč vselej prepletena z gospostvenimi odnosi, zato tudi diskurz univerze, kot ga je razvil Lacan, ni nič drugega kot oblika diskurza gospodarja.

Resen študij je izjemno naporen, dolgotrajen in zahteven. Že tu tiči problem, saj terja ogromno denarja, za knjige pač, in veliko časa, živimo pa v času, v katerem se nenehno mudi in primanjkuje časa, ljudi pa se veliko bolj kot k razmišljanju priganja k trošenju in garanju, dvigovanju BDP-ja in k dodajanju vrednosti. Težko si predstavljam, da bi ljudje množično brali in študirali petsto ali tisoč strani debele knjige v tujih jezikih, se pogovarjali o vsebinah in debatirali o problemih. Ljudje po podatkih v glavnem ne berejo knjig, ne berejo jih niti študenti, saj jim za izpite zadoščajo nekaj strani debeli ali ta tenki zapiski zapiskov, ki se rolajo po netu. Problem so zlasti ostareli, energetsko iztrošeni, nesposobni in nezainteresirani profesorji, ki se tudi zadovoljujejo s tem, da študenti preberejo kak člančič ali pa poglavje v knjigi. To je seveda daleč od resnega študija. Debat med študenti je malo, med študenti in profesorji pa jih tako rekoč ni. Vsakdo, ki je kdaj predaval na univerzi ali pa jo obiskoval kot študent, to natanko ve. Tu se ni kaj sprenevedati, čeprav se je seveda mogoče.

Toda to je šele uvod k predgovoru. Resen študij je namreč po definiciji podprt s kritičnim razmišljanjem. Tega v Sloveniji ni niti za vzorec. Ljudje so namreč od malega navajeni biti tiho, navajeni pa so tudi biti pridni in navajeni so ubogati, kar pomeni, da so predvsem depresivni; najbolj pogosti patološki stanji danes sta depresivnost in kronični stres. Torej so ljudje v glavnem pridni, ubogajo in so tiho, v glavnem pa so tudi pod stresom. Kritično razmišljanje se tako ne more niti začeti. Redki posamezniki seveda ne morejo spremeniti občega stanja duha.

Še več. Kritično mišljenje, kolikor ga sploh je, je napadeno na vsakem koraku. Pisec teh vrstic to zelo dobro ve. V tej deželi je tako rekoč nemogoče kritično misliti, ker imaš takoj za vratom cel kup patoloških osebkov, ki te sovražijo, čeprav sami ne vedo, zakaj bi te sovražili. Tako polni besa so, ker nekdo svobodno in kritično misli, da bi morali pravzaprav na kavč, saj sami niso svobodni ali celo kreativni, vendar so obenem tudi naduti, zato seveda o tem nočejo niti slišati. Namesto kritičnega razmišljanja je zato v deželi na vsakem koraku klinika.

Resen študij ni mogoč tudi zato, ker odprto napadajo teoretsko misel, češ da je neuporabna, nekoristna in preveč filozofska. Ljudje, ki so pridni, tihi in ubogi v duhu tako v vsakdanjem življenju redno uporabljajo krilatice, ki so jih pobrali spotoma. Preveč razmišljanja škodi – taka je redna puhlica, ki jo slišim dobesedno vsak dan tudi od univerzitetno izobraženih ljudi, ne le od neukih. Od razmišljanja se lahko človeku še zmeša. Še ena puhlica, ki je tudi na sporedu vsak dan. Lahko kajpak nadaljujem, saj je povprečna vzgoja mladih v tej deželi tako patološka, da jih kar mrgoli, kajti deca pač posnema starše. Ne smeš preveč resno misliti; ne smeš biti preveč resen; kaj je s tabo narobe, da ves čas tičiš v knjigah; zakaj si napisal toliko knjig, saj jih nihče ne bere; ali ne veš, da so danes bolj kot besede pomembne podobe; nehaj že s tem filozofiranjem, kdo te bo pa poslušal; loti se resnega dela in odloži že to prekleto knjigo; v naši hiši nimajo knjige česa iskati; če sem jaz delal na polju, ko sem bil mlad, in mi ni hudega, boš tudi ti.

Najraje pa imam tole, mislim, da je prvak: mlade je treba že zgodaj naučiti delati, ne pa misliti.

Da, v tej deželi je resno delo še vedno tisto, ki ga opravljajo kmetje, mesarji, zidarji ali ključavničarji, medtem ko je branje knjig zapravljanje časa, lenarjenje, znamenje duševne bolezni, skrb zbujajoče duševno stanje, abstraktno kr neki, v vsakem primeru pa je neproduktivno, saj človek ne more živeti od knjig in razmišljanja, ker to ne prinaša denarja. Sicer je pa še vedno najboljša zdrava kmečka pamet.

Seveda. Pomembno je, da nekaj prinaša denar. Tudi študirat naj gre tja, kjer je dober biznis. Ne moreš študirati filozofije ali sociologije, treba je na resen, naravoslovni študij, ali pa vsaj za odvetnika, kajti tam je prihodnost in tam je denar. Pa morda še v medicini in računalništvu, tam je tudi prihodnost, saj vsakdo rabi računalnik. Drago moje dete, treba je že danes misliti na prihodnost, na denar, treba bo plačevati položnice. Že danes je treba misliti na jutri, človek mora poskrbeti zase in za job, ne pa biti idealist, kakršen je Luka Mesec.

Biti moraš realist, treba je odrasti, dragi moji, in odpreti oči. Živimo pač v kapitalizmu, kaj vam ni jasno. Tu se tekmuje, tu poteka vojna, treba je spretno izkoristiti vse, kar se da, da prideš do keša, do otipljivih stvari, ki jih lahko prodaš in kupiš. Treba je tržiti, na svobodnem trgu namreč ne moreš preživeti s filozofijo ali s pesnikovanjem.

Saj bo tudi Luka Mesec enkrat odrastel in se bo spametoval. Ne imejte ga za zgled, da ne bo prepozno. Resen študij? No, ja, ideja je sicer dobra, ampak …