Vse vam bo jasno. Tako je pred časom samozavestno pred vsemi mogočimi kamerami rekel Miro Cerar. In beseda jasnost je zelo jasna – pomeni stanje, ko se kaj razume, dojame, spozna. Ko je nekaj jasno, je pač jasno, kar pomeni, da ni več možno sprenevedanje in skrivanje in igranje slepih miši. Zadeve so takrat jasne, so na dlani, so očitne in so objektivne. Vsem nam naj bi bilo torej vse jasno, bi smeli sklepati. A kaj nam naj bi postalo jasno, kaj naj bi razumeli, kaj naj bi dojeli? Ni čisto jasno, kaj naj nam bi postalo jasno. Alenka Bratušek na primer ni in ni hotela na pošto, čeprav je jasno rekla, da bo šla. Ker ni šla, so se pristojni odločili, da ji bodo dali jasen signal: pošto bodo potisnili kar v njen poštni nabiralnik. Potem bo vse jasno, saj se ne bo mogla več izogibati: če Alenka ne pride do pošte, pride pošta do nje. A tudi nekatere druge zadeve so se začele zadnje dni zelo jasniti. In čisto mogoče je, da se jasni nekaj drugega, kot je to, na kar je mislil ministrski predsednik, ko je izjavil, kar je zapisano v uvodu.

Doktor Bojan Dobovšek, ki je bil najprej kandidat za notranjega ministra, potem pa se je kandidaturi javno odrekel, ker ni bil več prepričan, da stranka Mira Cerarja še sledi vrednotam, za katere se sicer zavzema, boj proti korupciji in klientelizmu, je zelo resno izstopil iz stranke. Dvoma sedaj ni več, bi lahko rekli. Vse je jasno: če je izstopil, je s tem jasno sporočil vsem nam, da stranka Mira Cerarja dejansko ne sledi več zapisanim vrednotam. Torej dobivamo še več istega in je vse še bolj jasno: tej državi očitno ni pomoči.

Pravijo, da sem črnogled. Toda jaz si nisem izmislil afer, ki prihajajo s tekočega traku. Tako sedaj že nekaj dni ni več jasno, ali je državni sekretar Jurij Leben magister znanosti ali pač ni; ni torej več jasno, da je, kar trdi, da je. Če bi bil magister, bi to jasno pomenilo, da se je ustrezno šolal in dobil primerne papirje, na katerih jasno piše, da je res na pol poti, da postane resen znanstvenik. Kmalu bo mogoče postalo jasno, da gospod nikakor ni magister, čeprav je še nekaj dni nazaj jasno trdil, da je.

Ni čudno, da se je Miro Cerar pred časom hvalil, naj le počakamo, da bomo videli njegovo ekipo, ki bi morala biti, glede na napovedi, čisto utelešenje modrosti in pameti in vsega drugega. Pa očitno ni; to je zelo jasno. Kaj sedaj?

K objektivnim dejstvom, ki nimajo nobene zveze z Dušanom Rutarjem in njegovo domnevno črnogledostjo, lahko dodamo še eno: gospod Dobovšek je že pred časom opozarjal, da ni najbolj radosten, ker je vodstvo stranke Mira Cerarja izražalo zaupanje v taka človeka, kot sta Aleksander Kešeljević in Erik Kopač, ki so ju v javnosti zelo jasno omenjali v povezavi s spornim tajkunskim prevzemom.

Dogaja se torej nekaj, kar je mogoče zlahka razumeti. Ljudje z novimi obrazi zavzemajo oblastne položaje in se začenjajo oblastno vesti, kot so se vedli njihovi predhodniki. To je zelo jasno in zelo očitno. In v prihodnosti bodo zadeve še bolj jasne. Nisem sicer jasnovidec, a saj ni treba biti, ker zadošča logično sklepanje.

Logično sklepanje mi pove, da je v Sloveniji pomembno predvsem ustvarjanje iluzij, fikcij in prepričanj, da je vse v redu, da zadeve tečejo v smeri, v kateri morajo, da vse raste in da je blagostanje za vogalom. Zelo pomembni so torej videzi, manj pa je pomembno, kar je onkraj njih, kakšna je torej njihova resnica.

V Sloveniji zato ne govorijo o revoluciji. Raje govorijo o postopnem napredovanju v lepši kapitalistični svet, ki je prepreden z aferami, saj je to zelo jasno že precej časa. Problem je le, da je objektivnega zla v kapitalizmu kljub našemu leporečenju tako veliko, da se nam lahko zgodi neizogibno: svet se bo revolucionarno spremenil tudi brez nas. To se je že dogajalo. Leta 1789 so ljudje poskrbeli za francosko revolucijo, dogajale pa so se tudi industrijske revolucije. Pravzaprav je sam kapitalizem revolucionaren. Radi ga imamo, vendar bi raje sedeli za zapečkom. Zanimivo. Živimo v revolucionarnih časih, a o tem ne želimo ničesar vedeti. Kaj se je zgodilo z nami, kaj nam ni jasno?

Zgodil se je regres, zaradi katerega je danes izjemno pomembno biti čim bolj pragmatičen, pri čemer je odločilno, da človek ne misli. Toda zgodovina ima svoje zakonitosti, zaradi katerih se bo zgodilo neizogibno. Ne, ker je tako rekel Dušan Rutar, temveč zato, ker je preprosto nujno. Vse to je zelo jasno, če človek vsaj malo misli. Ali pa prebere vsaj kako knjigo. Na primer.

Eric Hobsbawm priobči leta 1988 knjigo z naslovom The Age of Revolution, leta 1998 pa knjigo z naslovom The Age of Extremes. Iz prve bi lahko sklepali, da govori o revoluciji, na podlagi druge bi prišli do sklepa, da govori o ekstremih. In ne bi se zmotili. Le da govori prva knjiga o francoski revoluciji, druga pa o dvajsetem stoletju. Če je francoska revolucija ekstremni dogodek, pa je XX. stoletje v celoti ekstremno, kar pomeni, da ne govorimo zgolj o enem dogodku.

Dvajseto stoletje, pravi Hobsbawm, je izjemno učinkovito in produktivno stoletje, ki nima para v zgodovini človeštva, zato skozi celotno stoletje spremljamo jasne ideje o napredku in razvoju in cvetenju civilizacije. Obenem pa je stoletje tudi destruktivno brez primere, kajti svetovni vojni, če ostale odmislimo, sta dokaz uničevalnosti, ki jo je težko misliti. Tudi to je zelo jasno.

In tudi zato je treba misliti, kajti XX. stoletje se lahko mimogrede ponovi v veliko hujši obliki, ki se ji bodo pridružile še katastrofalne podnebne spremembe. In potem bo res vse dokončno zelo jasno.