Spodbujanje državljanov in državljank k aktivnemu državljanstvu, za kar se zavzemajo v Socialnem tednu, ne more biti nič drugega kot spodbujanje k revoluciji. Radostimo se torej.

Ko je pisala Hannah Arendt o revoluciji, bilo je sredi prejšnjega stoletja, je bila zelo odločna, kot se za revolucionarko tudi spodobi: človeško bitje je invencija. Ne iznajdejo ga drugi, iznajde se samo. Koncept sicer ni zgolj njen, saj so podobno razmišljali tudi drugi avtorji, na primer Nietzsche pred njo in Foucault kasneje, toda to trenutno ni pomembno. Vse skupaj pa je šele začetek zgodbe.

Človek, ki je zmožen ustvariti, iznajti, kreirati samega sebe, je revolucionar po naravi. V človeških okoljih sicer ne obstaja narava, kakršna je v gozdu ali v preriji, zato pa obstaja permanentna zmožnost za vnovično kreiranje; taka je človeška narava v civiliziranem svetu.

Človek je torej po naravi revolucionar. Če se komu zdi, da ga mora spodbujati k aktivnemu državljanstvu, ne ve, kaj govori, ali pa je povsem ciničen.

Če je človek po naravi revolucionar, je namreč zmožen kreirati samega sebe kadarkoli, kjerkoli. Pri tem ne potrebuje nikogar, čeprav je revolucionar nujno v odnosih z drugimi ljudmi. Če pa po naravi ni revolucionar, temveč je leno bitje, nagnjeno k dremanju na zapečku, ga nihče ne more pripraviti do aktivnega državljanstva. Kdor ga vseeno hoče narediti aktivnega, ga bo v najboljšem primeru za kratek čas prisilil k aktivnosti, ki bo natanko taka, kot bo želel oziroma hotel sam, kar je zelo logično, to pa je lahko tudi problematično in etično sporno.

Človek je torej po naravi revolucionar, kot pravi Hannah Arendt, to pa nujno pomeni še nekaj. Pomeni, da revolucija ustvarja, kar je človeškega. Kar je človeško, torej ni določeno vnaprej. Človek je vnaprej, a priori zmožen za revolucijo, ta pa potrjuje njegovo zmožnost, njegovo naravo, in ji daje empirično vsebino, jo določa. Določa jo torej revolucija, ne kapitalski trgi, ki jo zgolj simulirajo.

Danes prav zato potrebujemo revolucijo, ki bo določila novo naravo človeškega in tega, kar imamo lahko ljudje med seboj: kolektivno solidarnost, egalitarnost, recipročnost, sočutje, empatijo, sodelovanje.

Obstaja izjemno natančno določljiv in pomemben trenutek pri oblikovanju občestev, o katerem govori Hannah Arendt. Govori namreč, da se sočasno dogaja dvoje.

Ko ljudje skupaj ustvarjajo nov svet, skupni svet, v katerem želijo živeti, drug drugemu podeljujejo tudi pravice. To je radikalno spoznanje, ki je zares produktivno. Človekove pravice tako niso lastnost ali atribut posameznikov, ki ga prinesejo s seboj na ta svet, temveč so nekaj, kar si ljudje vzajemno podeljujejo in priznavajo.

Natanko v tem smislu ima Hannah Arendt prav, ko vztraja, da živijo tudi ljudje, ki nimajo nobenih pravic in nimajo pravice, da bi sploh dobili/imeli pravice, saj jim jih nihče ne podeli.

A obstaja rešitev iz zagate. Človek ima namreč univerzalno, večno, nespremenljivo pravico – da terja pravice, da ima pravice, da mu podelijo pravice, da si, navsezadnje, vzame pravice.

Pravica imeti pravice je torej absolutna. Nihče je ne podeljuje in nihče je ljudem ne more odvzeti. Ima jo vsak človek, kolikor je svobodno bitje; ta pravica je imanentna. Vsak človek je zato človek, strogo vzeto, če ima pravico, da si izbori pravice, da jih terja, da si jih vzame. Enako ima pravico, da oblikuje svoje identitete, da jih izumlja, ustvarja, kreira. In ima pravico, da to počne skupaj z drugimi ljudi, da tvori z njimi nova občestva, jih ustvarja in skrbi zanje.

Aktivni državljani se v kapitalizmu dobro zavedajo, da kapitalistična občestva stojijo na trhlih temeljih, kot so družbena neenakost, družbena nepravičnost, izključevanje ljudi, ki ostajajo brez pravic, izkoriščanje delavcev, prisvajanje presežne vrednosti, tekmovalnost, vojne, zavist, privatna lastnina, kopičenje dobrin.

Aktivni državljani se zavedajo, da želijo živeti v drugačnem občestvu, v katerem prevladujejo egalitarnost, solidarnost, sodelovanje, delitev dobrin in vrednosti, sočutje in zlasti kvalitetni medsebojni odnosi.

Ključno vprašanje aktivnega državljanstva, na katerega moramo odgovoriti, pa je tole: Kako preprečiti ljudem, da bi postajali srečni sužnji, da bi se voljno spreminjali v hlapce in še presežno uživali pri tem? Kako torej preprečevati totalitarnost?

Vprašanje, ki ni zgolj psihoanalitično, je izjemno zahtevno. Pri iskanju odgovora nanj nam pride prav izkušnja, o kateri je veliko pisala prav Hannah Arendt, ko je spremljala sojenju Adolfu Eichmannu. Mož je namreč dobro vedel, kaj pomeni Kantovo razmišljanje o kategoričnem imperativu, saj je bil zelo izobražen, govoril pa je tudi nemško, kar pomeni, da je Kanta morda bral celo v izvirniku. Dobro je vedel, kaj pomeni imeti nad seboj kategorični imperativ, imel pa je tudi občutek, da je njegovo življenje v precejšnji meri v njegovih rokah, da torej lahko vpliva nanj; imel je občutek, ki so ga imeli sočasno tudi številni drugi Nemci.

Potem pa se je zgodilo nekaj, kar ga je povsem spremenilo. Hannah Arent piše, kako je Eichmann razlagal svojo preobrazbo. Ko sem sprejel mandat Končne rešitve, je bilo vsega konec.

Ali je to temeljni princip življenja slehernika? Vsak človek se spontano upira zahtevam in poslanstvom. In za vsakega človeka obstaja cena, pravijo, zaradi katere se končno proda. Tudi Eichmann se je: ko sem kot član vlade sprejel poslanstvo, nisem bil več sposoben spremeniti ničesar.

Ali res ne?

Kant namreč ni rekel le, da naj človek najprej uboga zakon, ker je zakon pač zakon. Če bi rekel zgolj to, bi imel Eichmann vse alibije v svojih rokah: ubogal je zakon, ki je pač zakon. Ali posplošeno: kdor uboga zakon, zgolj uboga, in ne more ničesar spremeniti.

Toda Kant je rekel še nekaj: najprej ubogaj, potem pa razmišljaj, kolikor hočeš in o čemer hočeš! Vse niti ima vendarle v rokah subjekt.

Šele subjekt doda enačbi Zakon = Zakon presežek v obliki občutka dolžnosti, zaradi česar se podredi, ali pa ga ne doda, zaradi česar se odpre možnost, da razmišlja. Ko torej uboga, ne razmišlja (Zgolj naredi natanko to, kar sem ti naročil!), ko razmišlja, ne more niti začeti ubogati, čeprav vselej že uboga.

Človek, ki je po naravi zmožen za razmišljanje, ima nad seboj imperativ razmišljanja. Lahko razmišlja, pa tudi mora. Če ne razmišlja, uboga. In tudi če bi vsi ljudje zgolj ubogali zakon, bi bilo na tem svetu še vedno veliko zla.

Zlo preprečujemo tako, da v natančno določenem trenutku ravno NE ubogamo. Ne ubogamo in razmišljamo, ker moramo.

Danes živimo novi totalitarizem, ki temelji na drugačnem imperativu: ne razmišljajte, samo naredite že nekaj (postanite podjetnik, bodite kreativni delavec, udeležujte se kapitalistične orgije, trošite, da bo rasel BDP …).

Še dobro, da imamo Socialni teden. Za kaj je že dober?