Nenehno mi očitajo, da sem preveč pesimističen. Hm, hm. In največkrat mi to očitajo depresivni ali k depresivnosti nagnjeni ljudje. V tej luči je zanimiv tudi podatek, da se število slušateljev na mojih predavanjih, ki jih imam po vsej Sloveniji, nenehno povečuje. Oni dan je bila predavalnica v nekem kraju premajhna za vse, zato so poslušalci, ki so prišli zadnji, stali pri vhodu. Vabil na predavanja imam toliko, da vsem kratko malo ne morem ustreči. In trenutno berem knjigi: prva ima naslov Béla Tarr, le temps d'après, ki jo je spisal fenomenalni francoski filozof Jacques Rancière, druga pa ima naslov Du mußt dein Leben ändern, ki jo je spisal Peter Sloterdijk; o obeh knjigah nameravam spregovoriti prav na začetku Socialnega tedna, s katerim sicer želijo krepiti civilno družbo. (??) Zanimivo.

Temeljna zamisel obeh knjig, ki ju imam pred seboj, je nadvse optimistična in me navdaja z radostjo. Čas pozneje, ki vselej nujno nastopi, je namreč poseben čas, je čas spremembe. To je čas, ki ga zmore ustvariti zgolj človeško bitje. Ustvari ga zaradi lastne zmožnosti za kreativnost, ki je dokaz njegove normalnosti, kot bi nemara rekel Freud. Človek je namreč zmožen za novo in drugačno. Človek pravzaprav po naravi ni bitje, ki bi želelo in hotelo, da je dan podoben dnevu, da se življenje zgolj varno ponavlja, da je vse normalno in da je svet discipliniran.  

Človek, zmožen za kreativna dejanja, definitivno ni narejen za kapitalizem, saj je zmožen za dogodek, kot pravimo, kar je čisto nekaj drugega. Rancière tako poudarja, da je vsako možno prepričanje ljudi, vsako verjetje, vsaka vera nekaj, kar dobi pravo vrednost šele v odnosu do materialnega dogodka, ki odpre novo polje za misel. To nikakor ne more biti reciklirana oblika istega ali njegova različica; še manj je lahko simulacija.

Socialni teden je zato lahko le teden zares nove misli, novega razmišljanja. To nikakor ne more biti teden, ki se pač pritakne k drugim tednom, ker je ravno pravi čas za kaj takega. Ljudje, ki ga organizirajo, da bi prebujali civilno družbo, se bodo morali zato zelo potruditi, kajti če sami ne zastopajo novega, ne bodo nikogar prebujali, saj še sebe ne morejo.

Ko mislimo novo, se tudi vedemo na nov, drugačen način; torej ne mislimo na novo sedaj, zgodilo pa se bo nekoč pozneje. Ko govorimo o novem, že smo novo. Vsako resno govorjenje o novem že je nekaj novega, že je dogodek, okoli katerega nastaja nova mreža ljudi, ki postajajo zvesti temu, kar imenuje Badiou postodogodkovni učinki.

Ko govorimo o dogodku v pristnem pomenu besede, govorimo o moči eksistence, ki je zelo velika. Če ni taka, je dogodek zgolj bedno utripanje sveče, ki počasi zamira.

Moč eksistence pomeni, da ni razmika med besedo in dejanjem: beseda je že dejanje, kot bi rekel Spinoza, za njim pa še Foucault.

Čas dogodka je torej čas velikih sprememb, ne majhnih. To je čas preobrazbe samega življenja, ne le nekaterih posameznikov, ki so jim dušebrižniki predpisali dozo dela na sebi. To je čas spremembe realnosti, je že ponudba nove realnosti in je nova realnost, je nov svet, je nov način življenja in je nov način, kako ljudje ustvarjamo to, kar imamo med seboj. Čas dogodka je že čas novega, je že dogajanje novega; zaradi njega je svet drugačen že danes. Ne bo drugačen šele čez nekaj časa, nekoč v prihodnosti, ko bodo zvezde v pravem položaju in bodo planeti poravnani v ne vem kakšni liniji.

Novo življenje ni kakor življenje na svobodnih trgih, kamor nenehno dovažajo nove in nove izdelke, da bi bili potrošniki še bolj zadovoljni, kot že so. Življenje se namreč ne radosti dobrin in blaga, privatne lastnine, izkoriščanja delavcev in uničevanja narave, temveč se radosti kreativnosti, solidarnosti, egalitarnosti in tega, kar je imenoval Nietzsche volja do moči ter prevrednotenje vseh vrednot.

Človeška narava, pravi Peter Sloterdijk, je v osnovi, v jedru zavezana nekemu principu, zaradi katerega je vsako človeško bitje zmožno kreirati sebe, se preobražati, spreminjati. Ne le v času socialnega tedna, ampak kadarkoli, kar je še veliko, veliko bolje.  

Toda poudarek je natanko na tem, da to zmore vsak posameznik, ki prav zaradi omenjenega principa, ki je v njegovi naravi, ne potrebuje religije, ne potrebuje vraževerja, ne potrebuje voditeljev, ne potrebuje manipulatorjev, ne potrebuje propagande in zlasti ne potrebuje novoreka.

Ali kot bi rekel Kant: človek se iz nedoletnosti, za katero je odgovoren sam, lahko izkoplje natanko sam in postane neodvisno, samostojno, avtonomno moralno bitje. Postane natanko s tem, ko se vleče iz močvirja. Torej ne potrebuje nobenega socialnega dne, tedna ali meseca.

Ni naključje, da najde Sloterdijk navdih za naslov svoje knjige v vznemirjenju, ki ga sproži Rainer Maria Rilke, ko vzklikne: Morate spremeniti svoje življenje.

Govorim o imperativu, ne o pobožni želji in ne o potrebi pripadnikov intelektualne elite. Govorim natanko o etičnem imperativu, o katerem je govoril Kant. Vsakdanjega spreminjanja ljudi je v kapitalizmu namreč preveč, ne premalo. Kapitalistično spreminjanje ljudi seveda nima nobene resne zveze s kategoričnim imperativom, saj kapitalizem prav potrebuje nedoletne ljudi in njihovo večno obremenjenost z občutki krivde, da še niso dovolj nori in da še niso dovolj storili zase.

Namesto da bi ljudje danes delali po nekaj ur na dan, garajo kot črna živina. Ne zaradi sebe, temveč zaradi zakona profitabilnosti in zaradi občutkov dolga oziroma zadolženosti. V tem ni ničesar razsvetljenega, v taki drži ni nobene pokončnosti, tak človek ne ceni samega sebe, ampak je predpražnik in v najboljšem primeru srečni suženj, o katerem govorim v že omenjeni knjigi Psihologija v kapitalizmu, ki je izšla prav na predvečer Socialnega tedna.

Priporočam še film, ki mu lahko pripopam tudi pet zvezdic, če komu to kaj pomeni: The fault in Our Stars (Josh Boone, 2014).