Zakaj obstaja nočno življenje? Noč je najbolj neuporaben čas dneva. Temno je in mrzlo. Proti jutru je tudi vlažno. Trgovine so večinoma zaprte; če ti manjka kaj bistvenega za ohranjanje v budnem stanju, je to zelo težko nabaviti. Ulice in parki so prazni in nevarni, poti izven naselij pa tudi neosvetljene. Noč ni čas za sproščene sprehode. Kjer so ljudje, gre večinoma za neznosno gnečo neznosnih pijancev, ki povzročajo neznosen hrup, med katerimi se počutiš znosno le, če si eden od njih (gl. kolumno Diktatura zabave). Kjer ni 'zabave', gre za gručice in posameznike, ki ždijo. Zabava ali ždenje v temi pa je najvišja stopnja svobode, h kateri stremimo in ki jo lahko dosežemo v najsvobodnejši izmed vseh družb, kar jih je kdaj bilo …

V najsvobodnejši izmed vseh družb, kar jih je kdaj bilo, se v povprečju dela več, kot v katerikoli izmed manj svobodnih družb preteklosti. Seveda so imele vse 'razvite' družbe nekaj prisilnih garačev, a imele so jih zato, da so ostali lahko lenarili in se posvečali temu, kar jih je veselilo. V 'nerazvitih' družbah pa se je delalo (in se še dela) 4 do 5 ur na dan, kot vedo povedati človekoslovci.

V najsvobodnejši izmed vseh družb se dela 2-krat toliko. In bolj kot se dela, veča se število delavcev, ki ne utegnejo narediti vsega, kar bi bilo treba. Neopravljeno delo jim greni življenje, kot Tantalu kamen nad glavo, in jim preprečuje, da bi se povsem sprostili. Obenem jim količina dela preprečuje, da bi opravili vse, kar bi bilo treba v preostanku življenja – torej v času, ki naj bi ga služba oplemenitila. Tudi ta kamen jim visi nad glavo. Neopravljeno delo, nerešeni odnosi, nezadovoljena zanimanja, neizkoriščene nadarjenosti, neizživete želje, izčrpanost telesa in duha od površne in omejene rabe, neuporabe in zlorabe …

Seveda nočno življenje obstaja in je obstajalo v vseh družbah. Vedno in povsod si ga privoščijo vojaki, ljudje z nezanesljivimi poklici (umetniki), reveži in ostali, katerih življenje je zaradi takšnih ali drugačnih stisk negotovo in ne vedo, kaj jih čaka v bližnji prihodnosti. Privoščijo si ga tudi zdolgočaseni šolarji in bogataši, ki imajo bližnjo prihodnost zagotovljeno, obenem pa ničesar, za kar bi se jim zdelo vredno prizadevati. V najsvobodnejši izmed vseh družb je večina ljudi stalno v stiski in brez česarkoli, za kar bi se jim zdelo vredno prizadevati. Prizadevajo si le za nekaj uric svobode.

V 'nesvobodnih' družbah so ljudje vedeli, kje so meje njihove svobode. V najsvobodnejši izmed vseh družb meja ni. Meja je zgolj čas, ki ti je na voljo, da si lahko svoboden. Čas, ko ljudje niso v službi, namenijo temu, da opravijo vsaj nekaj zasebnih in službenih reči, s katerimi so v zaostanku. Svobodi lahko torej namenijo le noč – čas, ki bi moral biti namenjen spanju. Spanje žrtvujejo za svobodo …

In kaj počnejo ponoči, ko so svobodni? Nekateri svobodo razumejo tako, da obrnejo dan in noč in ponoči delajo. Ostali seveda ponoči ne delajo (razen kdor mora), ker imajo dela vrh glave. Prav tako ne rešujejo odnosov, ne zadovoljujejo zanimanj, ne izkoriščajo nadarjenosti in ne izživljajo želja, ker to zahteva napor, čas in reči, ki so na voljo le podnevi, oni pa se hočejo sprostiti.

Svojo svobodo izživijo tako, da gredo na zabavo, se napijejo, gužvajo in povzročajo hrup. Ali pa ždijo: v gručicah ali sami, s pijačko, cigaretom, daljincem ali konzolo.

Živela svoboda!