Na nekem obcestnem plakatu se je te dni pojavil prijazen napis, da je nekdo s srcem za nas. Ta nekdo je kajpak politik, ki kandidira za županski stolček. Okoli sebe ima ekipo, ki trdi v en glas, da je s srcem za nas. Kaj naj bi pomenilo, da so politiki s srcem za nas? Za koga so, kakšno zvezo ima to s srcem? In ali ni bolj res, da naj bi bili mi zanje, saj bomo mi volili njih, ne pa obratno?

Ponuja se zanimiva vzporednica. Kaj bi pomenilo, če bi bili politiki s srcem za delavce? Ali si sploh kdo predstavlja politika, ki bi zmogel kaj takega? Si pa je mogoče predstavljati, kaj bi pomenila metafora. Plače delavcev namreč iz leta v leto realno padajo, saj je treba varčevati, kot pravijo politiki in ekonomisti, medtem ko podatki dokazujejo, da njihova produktivnost raste (cf. Michael Roberts).

Da ne bo nobenega nesporazuma: delavci delajo več in so bolj produktivni kot pred petimi leti, njihove plače pa so, vsaj v Evropi in na Japonskem, manjše, kot so bile takrat. V istem obdobju so se razlike med revnimi in bogatimi povečale.

V takem svetu bi politiki, ki bi bili s srcem za delavce, nemudoma sprožili obsežne projekte, s katerimi bi pomagali spreminjati status delavcev, ki ne bi bili več zgolj vselej prevelik strošek, temveč bi postajali suvereni nosilci proizvodnje dobrin in novih zamisli, kako čim prej preiti iz kapitalizma, ki ni dober za vse, saj je dober zgolj za elito, v socializem oziroma komunizem.

In namesto tega se nenadoma pojavi plakat z napisom, da so politiki s srcem za nas! Namesto projektov dobijo delavci plakate, namesto nove vloge in novega simbolnega poslanstva dobijo metaforo.

Politiki, ki so s srcem za nas, so ljudje, ki očitno verjamejo, da živimo v svetu, v katerem je dovoljeno uporabiti čisto vsako metaforo, ki je pri roki, in da bo tudi vsaka delovala na volivce. Torej so bodisi skrajno naivni, kajti znanstveniki dokazujejo, da je danes z rabami metafor v politične namene težava, bodisi tako arogantni, da jim je kratko malo vseeno.

Prvič. Politiki in njihovi prišepetovalci ali svetovalci v glavnem ne vedo, da so gnani k čim večji priljubljenosti ali všečnosti. To kajpak že pomeni, da imajo realno težavo, kajti gnanost ni pravi način, kako doseči priljubljenost. Bolj je podobna izsiljevanju, z njegovo pomočjo pa po definiciji ni mogoče doseči priljubljenosti. Torej bi lahko rekli, da bo priljubljen ravno človek, ki se ne žene, da bi postal tak.

Drugič. Politiki se zanašajo na podatke, statistiko in izsledke javnomnenjskih raziskav, vendar je to dosti premalo, da bi dobili resnični vpogled, kaj mislijo ljudje o njih. Natanko zaradi tega se zanašajo tudi na to, kar imenujemo targeted communication. Okoli sebe zbirajo strokovnjake, da jim svetujejo, na kaj naj ciljajo, kako naj ciljajo, katere metafore naj uporabijo in kdo bo zgrabil vabo, da jim bo še naprej udobno. Gre za čiste simulacije.

Tretjič. Tako kot so gnani, da bi bili priljubljeni, so tudi gnani, da bi bile njihove promocije učinkovite (effective promotion). Ker pa je takih politikov veliko, nastaja tudi promotional culture. Nastaja torej velikansko polje, v katerem politiki nenehno napadajo ciljne skupine ljudi s slogani in z metaforami, da bi bili priljubljeni in da bi imeli še naprej dobro plačane službe.

Četrtič. Raziskave potrjujejo (cf. James Stanyer, Modern Political Communication, 2007), da je velik del promocij povsem zgrešen. Politiki z njimi sicer za silo še pritegnejo pozornost, to pa še ne pomeni, da postajajo tudi priljubljeni. Promocija se torej neposredno ne prevaja v priljubljenost.

Petič. V sodobnem svetu je vidnost politikov med ljudmi posredovana z mediji, kar ni nič novega. Novo pa je, da izginja privatni prostor ljudi, zato je tudi javni prostor nekaj drugega, kot je bil.

Natanko tu dobi ves pomen izjava, zapisana v naslovu tega prispevka. Ko namreč rečemo, da smo s srcem za nekoga, je to intimna izjava, namenjena človeku, ki ga dobro poznamo. Če isto izreče skupina politikov, ki nima pojma, kdo je naslovnik, ta pa nima pojma, kdo so politiki, ki se naslavljajo nanj in trdijo, da so s srcem zanj, je položaj sočasno absurden in bizaren.

V takem svetu so ljudje natanko virtualni objekti izjav, ki jih nihče ne jemlje resno. Nihče namreč ne misli, da so politiki s srcem zanj, in politiki ne mislijo, da so s srcem za koga, če odštejemo njihove najbližje, ki pa jim promocija sploh ni namenjena.

Položaj je, kot rečeno, bizaren: delavci delajo več in so plačani manj, razlike med revnimi in bogatimi se povečujejo, politiki pa uporabljajo metafore, ki jih sicer poznamo iz romantične zgodovine zaljubljencev.

Medtem ko so torej politiki prepričani, da lahko vplivajo na volivce z metaforami zaljubljencev, obenem pa vedo, da gre zgolj za igro brez vsakega smisla in pomena, medtem ko volivci vedo, da gre zgolj za igro in da ne smejo zaupati nikomur, ker pač nihče ni vreden zaupanja, se objektivno dogaja, kar sem orisal: onkraj igre se povečuje beda sveta, zlasti beda delavcev in ljudi, ki dela sploh nimajo.

Morda je pri vsem tem še najbolj perverzno, da politiki in ekonomisti in menedžerji in bankirji ne pričakujejo od delavcev le tega, da bodo še bolj delali za enako ali nižjo mezdo, temveč pričakujejo, da bodo še boljši potrošniki, kot so bili, ko so imeli več denarja, in da jim bodo za povrh še zaupali.

Večjega cinizma si praktično ni mogoče niti misliti. A problem so tudi delavci, ki ves ta cinizem mirno prenašajo.