Vsi vemo, da bo imela gospa Alenka Bratušek kmalu 21 000 evrov bruto plače na mesec. Vemo tudi, da bo dobivala še dodatke. Slehernik si ne more niti predstavljati, kaj sploh pomeni imeti toliko plače. Lahko si predstavlja, kaj pomeni imeti tisoč evrov plače, ne more pa si misliti, kaj pomeni deset tisoč ali petnajst tisoč ali več. Kako torej živiš, če ti kane vsak mesec v žep petnajst tisoč evrov? Kako ta denar sploh zapraviš? Kaj počneš z njim? In v tej luči si je tako rekoč nemogoče razložiti, da taista gospa prosi svoje kolege, naj ji odstopijo denar za izobraževanje, ker očitno ne zna dovolj dobro angleško, in se mora udeležiti tečaja, da se bo do one sanjske službe sploh dokopala.

Kljub vsemu pa je tako vedenje oziroma delovanje mogoče pojasniti, saj je celo simptomatično za čas, v katerem živimo, kot bo razvidno iz nadaljevanja. Alenka Bratušek je namreč liberalni tehnokrat, ki jih je v Sloveniji sicer precej. Njen um deluje po načelih, ki so značilna za tehnokratski način razmišljanja, na katerega se danes naslavljajo tako imenovani demokrati. Kako torej deluje?

Psihologija, pa tudi kognitivna znanost in nevroznanost, nam povedo zelo veliko o delovanju uma. Danes imamo na voljo številna spoznanja, do katerih so se dokopali znanstveniki z najsodobnejšimi napravami, ki omogočajo izjemno natančen vpogled v možgane, v nevronske mreže, ki predstavljajo empirično podlago rabe uma in človekovega vedenja.

Številne raziskave potrjujejo korelacije med spremembami v možganih in vedenjem. Ne mislim zgolj na možganske poškodbe in njihove posledice, mislim zlasti na drobne strukturne spremembe, ki niso patološke.

Ljudje, ki na primer težko nadzorujejo lastne vzgibe, pri tem pa ima pomembno vlogo predfrontalni korteks, tvegajo, da bodo postali debeli, saj se težko uprejo prigrizkom, sladkarijam in mastni hrani v obliki krofov, iz katerih se kar cedi mast. Tudi nagnjenost k depresivnosti ima pomembno vlogo pri iskanju nadomestkov za pristne medčloveške odnose v masti, sladkorju, poživilih, alkoholu, tobaku in podobnem. Toda to še ne pojasni vedenja Alenke Bratušek, ki bi imela 21 000 evrov bruto mesečne plače, obenem pa bi rada, da ji plačajo še tečaj angleščine, iz česar bi zlobnež sklepal dvoje: da ne zna angleško in da je revna kot cerkvena miš.

Saj tudi ne mislim, da ravno nevroznanost v celoti pojasni vedenje ljudi, kajti človeka kot simbolnega bitja pač ni mogoče skrčiti na možgane in nevronske mreže, pa vendar je tudi ta spoznanja dobro imeti pri roki, ko skušamo razumeti vedenje drugega človeka.

Tehnokratski um ima nekatere značilnosti, ki jih naštevam. Na svet in na dogajanje v njem gleda kot na stroj, ki deluje po znanstveno dokazljivih principih. Tudi na človeka gleda kot na racionalni stroj, ki nenehno preračunava, kaj se mu najbolj splača, kje lahko prihrani, kako zmanjšati stroške in se pametno odločati na podlagi analiz plusov in minusov. Tak um je prepričan, da je na primer človeka in svet mogoče spreminjati s pomočjo ekspertnega znanja, ki ga generirajo vrhunski strokovnjaki in znanstveniki.

Tehnokratski um na delu vidimo v filmu z naslovom The Giver (2014). V njem nimajo ljudje nobenega spomina na preteklost, jezik, ki ga uporabljajo v vsakdanjem življenju, je enoznačen, življenje pa je sivo in brez občutkov ljubezni, brez vpogleda v pravo naravo človeške eksistence.

Tehnokratskega uma tak vpogled niti ne zanima, zato ne mara za filozofijo, ne mara psihoanalize in ne mara poezije. Ne mara umetnosti, čeprav se zaveda, da se je dobro kdaj pa kdaj prikazati tudi na kaki razstavi, v galeriji, na koncertu ali drugje, da bi ustvaril pri ljudeh vtis, da ga umetnost vendarle zanima. V resnici ga ne zanima, zanima pa ga vtis, ki ga lahko naredi na druge ljudi. Tehnokratski človek je namreč preračunljiv, zato je pripravljen nenehno spreminjati svoje vedenje, če mu spremembe prinašajo koristi.

Tehnokratski um je tesno povezan z vedenjem, ki ga imenujemo narcistično.

Narcistično vedenje je pravzaprav izraz nemoči posameznika. Prav zaradi tega potrebuje okoli sebe druge ljudi, da ga nenehno potrjujejo. Ves čas se obnaša, kot bi bil na odru, kot bi nastopal, zato neprestano in veliko govori, skuša biti zabaven in želi naredit vtis.

Vse to so obenem tudi znamenja uboštva v duhu, o čemer prepevajo te dni mladi kristjani. Uboštvo v duhu je kajpak lahko tudi metafora, toda genske spremembe, ki so našim prednikom omogočile razvoj možganov in uporabo jezika, so vzpostavile tudi empirične pogoje, da uporabljamo um in skušamo doseči največ, kar je sploh mogoče; torej ravno ne ostajamo ubogi.

In med najvišje dosežke uma prav gotovo sodi razmišljanje o etiki in bogu. Na primer Spinozovo, o čemer nameravam govoriti jutri na prvem predavanju iz letošnjega cikla Učitelji in učenci. Za potrebe tega zapisa pa velja dodati še tole.

Vedenje Alenke Bratušek in drugih tehnokratov je povsem razumljivo. V sodobnem svetu, v katerem je demokracija zavezana principu brezmejnosti, kot piše Jacques Rancière v izvrstni knjigi z naslovom Dissensus (2010), je demokracija sočasno izenačena z množičnim narcisističnim individualizmom, sodobna vladavina elit nad množicami pa je pastoralna in biopolitična, kot bi rekel Foucault.

Oboje pomeni popolno zanikanje demokracije, kajti demokracija pomeni natanko tole.

Prvič. Demokracija ni oblika vladavine. Demokracija niti približno ne pomeni izbiranja politikov na volitvah in navijanja za naše. Še več: demokracija sploh ni vladanje; demokratični ljudje ne govorijo o vladanju nad drugimi ljudmi, kar pomeni, da je demokracija egalitarna ali pa sploh ni demokracija.  

Drugič. Demokracija ni oblika družbenega življenja. Ali kot pravi Rancière: demokracija je vzpostavljanje politike kot paradoksa. Kakšnega paradoksa?

Politiki, ki se sklicujejo na demokracijo, pravijo, da vedo, kaj je temelj dobrega vladanja in dobrega življenja; poslušamo jih leta in leta, čisto vsak dan. Demokracija naj bi bila tak temelj, na katerem stojita danes Tehnologija in Znanost. Paradoks pa je, da je mogoče vladati samo, če ne obstaja temelj za kakršno koli vladavino.

Demokracija zato pomeni, da nihče ne more vladati nad nobenim drugim človekom, da ne obstaja racionalni temelj, kamor bi se lahko kdo postavil in rekel, da bo vladal, ker je upravičen do vladavine. Do vladavine ni torej upravičen nihče, oziroma se na kraju vladanja lahko znajde kdorkoli.

In pri tem ni pomembno, ali zna angleško ali ne; pomembno je, da je zmožen za to, kar je inherentno sami demokraciji: ne zmožnost za kritiziranje drugih, temveč zmožnost za kritiko samega sebe. Alenka Bratušek je ne premore, drugi pripadniki vladajoče elite pa prav tako ne. Torej ne živimo v demokratični državi in smo ubogi v duhu.

Mladi pa prepevajo, da je njihovo božje kraljestvo. O sancta simplicitas!