Kot poročajo na spletnem portalu Planet Siol. net z dne 14. 09. 2014 nas je papež Frančišek ob obletnici prve svetovne vojne le nekaj kilometrov stran od slovenske meje, v Sredipolju v Italiji, spomnil, kako nespametna je vojna. Papež Frančišek je v svojem nagovoru med mašo izpostavil, da lahko danes, po drugi polomiji še ene svetovne vojne, govorimo o tretji svetovni vojni, "ki bo šla z zločini, pokoli in uničenjem do konca".

Papež je tudi omenjal pohlep, geopolitične interese in ideologijo kot pomembne povzročitelje vojn. Seveda papež kot avtoritarni vodja vatikanske države Sveti sedež, ene glavnih netilk vojn na našem planetu, ve, o čem govori - še posebej sedanji papež Frančišek, bivši jezuitski kardinal v argentinskem glavnem mestu Buenos Airesu tudi v obdobju klerofašistične argentinske vojaške hunte. Da postaneš jezuitski kardinal v tajni vojski papeštva, to je pri jezuitih, po naše pri jezusovcih, moraš po mojem prepričanju izkazati še posebej udarno spretnost kakršnegakoli manipuliranja, niti ne v korist katoliške cerkve, ampak za dobrobit papeštva, to je totalitarno diktatorsko urejene strukture svetovnega katoliškega imperija. V knjigi Edmonda Parisa: »Jezuiti, skrivna vojska papeštva« (izdana pri založbi Ciceron) so gornje trditve o jezuitih in papežih kot glavnih netilcih vojn  prepričljivo dokazane. Seveda imajo ti osebki predvsem po drugi svetovni vojni, katero je Vatikan izgubil tako kot prvo svetovno vojno in krimsko vojno pol stoletja prej, polna usta govoričenj o tragičnosti vojnih spopadov.

Damjan Likar je s pomočjo citatov iz Parisove knjige spisal tole utemeljitev vojnega hujskaštva papizma v primeru prve svetovne vojne:

Odgovornost Vatikana za prvo svetovno vojno

Širša javnost morda ne pozna vloge katoliške cerkve v prvi svetovni vojni. Cerkev ne le da je vse do danes zagovarjala vojne, temveč jih je vedno znova sama vodila in tudi vedno znova sprožala, kar se da zgodovinsko dokazati, tudi s prvo svetovno vojno. Takrat je papež poslal sporočilo avstrijskemu cesarju, da bi bilo pravično nastopiti proti Srbom, torej ga je zares nagovoril za vojno.

Vloga, ki so jo odigrali v teh tragičnih dogodkih, pravzaprav vse doslej sploh še ni bila omenjena, če zanemarimo prizadevanja njihovih zagovornikov, da bi jo prikrili. Raziskava temelji na nespornih arhivskih dokumentih ter objavljenih delih dobro znanih in večinoma katoliških političnih osebnosti, diplomatov, veleposlanikov in uglednih piscev, ki jih je v številnih primerih z izdajo imprimatur odobrila celo sama cerkev.

Dokumenti osvetljujejo skrivno delovanje Vatikana in njegovo premeteno netenje konfliktov med državami, kadar je to služilo cerkvenim interesom. Ti dokumenti nesporno dokazujejo vlogo cerkve pri vzponu totalitarnih režimov v Evropi in jih doslej ni poskušal ovreči nihče od cerkvenih zagovornikov.

Od vseh dejavnikov, ki so vplivali na mednarodno dogajanje v dvajsetem stoletju zmešnjav in prevratov, je bila najodločilnejša častihlepnost rimskokatoliške cerkve. Njena posvetna želja po širitvi vpliva na vzhod jo je kar dvakrat, leta 1914 in 1939, duhovno povezala z veliko-nemštvom in njegovimi pomagači v spopadih za prevlado, ki so evropskim narodom prinesli smrt in razdejanje.

Kako je Vatikan sprožil prvo svetovno vojno?

Rimska cerkev se ni nikoli dokončno odrekla pravoslavni Rusiji, pa četudi bi bila za njeno vrnitev v katoliško čredo potrebna vojna. Toda za zdaj je bila pravoslavna cerkev trdno okopana na Balkanu, še posebej v Srbiji, ki je po podpisu bukareštanskega miru, s katerim so bile končane balkanske vojne, postala najprivlačnejše središče za južne Slovane, zlasti za tiste, ki so bili pod avstrijskim jarmom. Velikopotezni načrti Vatikana in imperialne težnje Habsburgov so bile slejkoprej v popolnem sozvočju. Za Rim in Dunaj je Srbija postajala sovražna sila, ki jo je potrebno ustaviti. To je tudi v resnici zapisano v diplomatskem dokumentu, ki je bil najden v avstroogrskih arhivih; gre za poročilo avstrijskemu ministru Berchtoldu o pogovorih, ki jih je imel princ Schönburg oktobra in novembra 1913 v Vatikanu: "Med sprejemom, ki sem ga imel isti dan pri Njegovi svetosti, je Sveti oče, ki je pogovor začel s pripombo o naših odločnih korakih v Beogradu, pripomnil tudi nekaj značilnega: 'Vsekakor bi bilo dobro,' je dejala Visokost, 'če bi Avstroogrska kaznovala Srbijo za vse, kar je ta naredila slabega.'" Pij X. je svojo bojevitost torej zelo jasno izrazil že leta 1913. In v tem pravzaprav ni nič nenavadnega, če vemo, kdo so tisti, ki so navdihovali njegovo politiko. Jezuiti. Kaj naj bi pravzaprav morali narediti Habsburžani? Kaznovati pravoslavno Srbijo! Ugled Avstroogrske, oziroma Habsburgov, ki so bili poleg španskih Burbonov še zadnji zavezniki jezuitov v Evropi, še zlasti pa ugled prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je bil njihov človek, bi s tem neverjetno zrasel. Za Rim je imela zadeva skoraj verske razsežnosti; zmaga apostolske monarhije nad ruskim carizmom bi bila sprejeta kot zmaga Rima nad razkolniškim vzhodom.

Vendar pa je leta 1913 vse skupaj zastalo in počakati je bilo potrebno do 28. junija 1914, ko je bil v Sarajevu ubit nadvojvoda Ferdinand. Srbska vlada s tem umorom, ki ga je izvedel makedonski študent, ni imela nič, toda za cesarja Franca Jožefa je bil odličen izgovor za začetek sovražnosti. Grof Sforza je prepričan, da je glavna težava v tem, kako Franca Jožefa prepričati, da je vojna nujna. Nasvet papeža in njegovega tajnika mu je še najbolje koristil.

Nasvet cesarju je bil seveda povsem takšen, kakršnega je bilo pričakovati od papeža in njegovega tajnika – 'najljubšega otroka jezuitov'. Medtem ko si je Srbija prizadevala ohraniti mir in se je zato podrejala grozečim zahtevam avstrijske vlade, je avstrijski odposlanec v Vatikanu grof Palffy poslal 29. julija svojemu ministru Berchtoldu povzetek pogovorov, ki jih je imel 27. julija z državnim tajnikom Merryjem del Valom; pogovor se je nanašal na "vprašanja, ki v tem trenutku pretresajo Evropo". Diplomat je posmehljivo zanikal 'smešne' govorice o domnevnem posredovanju papeža, ki da naj bi "rotil cesarja, naj krščanskim narodom prihrani strahote vojne". Ko je opravil s temi 'absurdnimi' domnevami, je razložil, kakšno je resnično stališče kurije, kakor mu ga je predstavil državni tajnik: "V besedah Njegove Visokosti je bilo nemogoče zaznati kakršnegakoli duha popuščanja in spravljivosti. Res je, da je noto, ki je bila poslana Srbiji, ocenil kot zelo ostro, vendar jo je v celoti odobril, hkrati pa je posredno izrazil željo, naj monarhija svoje delo opravi do konca. Zares žalostno je, je dodal kardinal, da Srbija ni bila že prej spravljena na kolena, kar bi lahko bilo storjeno brez tako velikega tveganja, kot ga imamo danes. Ta izjava odraža želje papeža, ki je v zadnjih letih pogosto obžaloval, da Avstroogrska ne kaznuje svoje nevarne sosede na Donavi." No, to je zares nekaj povsem drugega, kot tiste 'smešne' govorice o papeževem posredovanju za mir. Sicer pa avstrijski diplomat ni edini, ki je poročal o 'resničnih stališčih' rimskega papeža in njegovega tajnika. Dan prej, 26. julija, je svoji vladi pisal bavarski odpravnik poslov v Vatikanu, baron Ritter: "Papež se strinja, da Avstrija neprizanesljivo opravi s Srbijo. O ruski in francoski vojski ne razmišlja in meni, da v vojni proti Nemčiji ne morejo storiti kaj dosti. Kardinal državni tajnik si ne predstavlja, kdaj se bo Avstrija še lahko odpravila v vojno, če se za to ne odloči takoj zdaj."

Sveti sedež se je torej zavedal velikega tveganja, ki ga je predstavljal spor med Avstrijo in Srbijo, vseeno pa je vojno podprl z vsemi svojimi močmi. Svetega očeta in njegovih jezuitskih svetovalcev očitno ni skrbelo trpljenje krščanskih narodov! Prav tako tudi ni bilo prvič, da so bili ti narodi žrtvovani v korist vatikanske politike. Končno je prišla tako želena priložnost, ko bo lahko nemška 'posvetna roka' uporabljena proti razkolniški pravoslavni Rusiji, proti brezbožni Franciji, ki je potrebovala 'temeljito puščanje krvi', kot dodatna nagrada pa se je na prizorišču pojavila še krivoverska Anglija. Vse je kazalo na veliko in 'živahno in veselo' vojno.

Papež, ki je odločno podprl vojno, je postal svetnik

Papež Pij X. ni dočakal njenega razpleta in posledic, ki so bile tako drugačne od njegovih pričakovanj. Umrl je prav na začetku oboroženega konflikta, 20. avgusta 1914. Toda štirideset let pozneje je Pij XII. tega »plemenitega« papeža posvetil v svetnika. Kratek povzetek zgodovine svetnikov, ki ga uporabljajo kot katekizem v župnijah, pa mu namenja tele besede: "Pij X. je naredil vse, kar je mogel, da bi preprečil začetek vojne leta 1914 in umrl je od bolečine, ker je vedel, kolikšno trpljenje bo prinesla." Če bi bila to satira, bi ne mogla biti boljša! Toda nekaj let pred začetkom vojne se je oglasil francoski liberalni politik Yves Guyot, ki je pravilno napovedal: "Poslušajte tisti, ki verjamete, da je rimska cerkev simbol reda in miru! Če bo izbruhnila vojna, ne iščite krivcev zunaj Vatikana, kajti prav ta jo bo potuhnjeno zanetil, tako kot je vojno leta 1870." (to je krimsko vojno, op. pis.)

Vatikan ni bil kaznovan zaradi razpihovanja vojne

Po koncu vojne so se zavezniki julija 1919 zelo dobro zavedali vloge, ki jo je v vojnem spopadu odigral Vatikan, zato so ga ob pogovorih o Versajskem miru skrbno odrivali od pogajalske mize. "S XV. členom Londonskega sporazuma (26. april 1915), ki je opredelil italijansko sodelovanje v vojni, je baron Sonnino pri zaveznikih izposloval obljubo, da bodo odločno nasprotovali kakršnemukoli papeškemu poseganju v mirovne dogovore." Ukrep je bil moder, toda nezadosten.

Namesto, da bi Sveti sedež kaznovali zaradi razpihovanja prve svetovne vojne, niso zmagovalci naredili prav nič, da bi jezuitom in Vatikanu preprečili nove zarote; to je dvajset let pozneje potisnilo svet v novo nesrečo, verjetno najhujšo v vsej človeški zgodovini.

 Vir: Edmond Paris: Jezuiti, skrivna vojska papeštva