Odkar imamo krizo, o nasilju na delovnem mestu skoraj ni več govora. Kdor že govori o njem, prizna, da je v porastu, to pa je tudi vse. Tudi o družinskem nasilju ni več govora, razen v črnih kronikah. Nazadnje se ga je omenjalo, ko smo se prekljali okoli družinskega zakonika, a je pogovor hitro prešel na pedre in lezbijke, od tam pa v varne tirnice partizanstva in domobranstva, kamor slejkoprej zaide vse, o čemer bi se bilo v naši državi nujno pogovoriti. Če jih kdo vpraša, strokovnjaki priznavajo, da je tudi družinsko nasilje v porastu. A zdaj, v času krize, se pogovarjamo predvsem o gospodarstvu in o tem, kako ga potegniti iz živega blata. Kako potegniti iz živega blata odnose, očitno ni pomembno vprašanje. Pa bi moralo biti, kajti eno brez drugega se ne bo zgodilo.

Dobri medčloveški odnosi lahko vladajo samo tam, kjer so prebivalci vključeni v življenje skupnosti – vanjo prispevajo, nanjo vplivajo, so v njej sprejeti in imajo od nje koristi.

Takšne so plemenske in krajevne skupnosti v državah tretjega sveta. Nebogati ljudje so tam prepuščeni sami sebi; če si ne pomagajo med seboj, jim ne pomaga nihče. Te skupnosti torej prevzemajo vlogo, ki jo ima pri nas država. Ljudje drug za drugega skrbijo in si pomagajo, drug drugega izobražujejo in zdravijo, si delijo vse potrebno za življenje ter skrbijo za skupne (javne) in zasebne površine, prometne poti in bivališča. Če so razmere običajne, stvari potekajo bolj ali manj vsem v prid. Le v času pomanjkanja, bolezni in strahovlade tudi v teh družbah nastopi toliko sebičnosti, da začne uničevati družbene vezi.

V zahodni družbi imamo namesto takšnih skupnosti državo. Gre za neke vrste strahovlado, ki je ljudem vzela pravico odločati o izobraževanju, zdravljenju, imetju in javnih površinah – tako zase kot za sodržavljane. Ljudem odkrito krade tudi deleže imetja in premoženja, s katerimi vzdržuje celoten ustroj javnega dobrega. In kaj zahodna država, torej strahovalada, nudi v zameno? Skrb za to, za kar ne smemo skrbeti sami, in preživljanje vseh, ki se ne morejo preživeti sami.

To velja seveda samo v nepisani pogodbi, ki so jo naši vladarji tekom preteklih stoletij vsilili našim prednikom, ne da bi jih vprašali, če se strinjajo, in ne da bi izpolnjevali svoj del tako, kot s(m)o morali mi svojega. Uničili so ne le plemenske in krajevne skupnosti, ampak tudi zgodovinski spomin nanje. Javno dobro so nam tako odtujili, da ga ne smatramo več za svojega, ampak za njihovega, in se do njega tudi tako vedemo: če se da, ga izkoriščamo, če nam kaj ni prav, ga uničujemo, v glavnem pa ga obrekujemo v istem paketu z oblastniki.

Vse skupaj je kljub temu za silo delovalo, dokler ni nastopila kriza. Tisti hip so se pričeli voditelji zahodnih držav javno odrekati svojemu delu pogodbe. Preživljanje izrinjenih so zmanjšali pod mejo preživetja in ga še manjšajo, pa tudi za javno dobro nočejo več skrbeti. Zmanjšali so sredstva, število izvajalcev in njihovo usposobljenost, obenem pa so pričeli javno dobro prodajati – spreminjati v zasebno dobro ljudi, večinoma nečlanov skupnosti, ki ji je to javno dobro pripadalo.

In zdaj se vsi ukvarjamo s tem – oblastniki z gospodarstvom, ki je vedno slabše, raja pa z denarjem, ki ga je vedno manj. Tako eni kot drugi smo zagrenjeni, zaskrbljeni, jezni in napeti, mi, raja, pa smo poleg tega še žalostni, obupani in nemočni.

In kaj lahko ta čustva rodijo drugega kot izbruhe nasilja? Dovolj je, da naletimo na nekaj, kar se da nekaznovano poškodovati, ali na nekoga, ki se ga da nekaznovano poškodovati. Večina nas lahko pride do občutka, da obvladujemo vsaj koščke svojih življenj in še kaj zraven, le še tako, da drug drugemu delamo majhne usluge ali da skušamo drug drugega nadvladati. Bolj smo zagrenjeni, zaskrbljeni, jezni, napeti, žalostni, obupani in nemočni, manj je prvega in več drugega.

Tik pred krizo so leta zmernega blagostanja omogočila razvoj civilne družbe. Cel kup zavzetih posameznikov se je povezovalo v skupine, te pa v zveze, ki so pomagale žrtvam, se borile proti nasilju v takšni ali drugačni obliki in širile zavedanje o njem. Vladarji so se odzivali – sicer počasi, ampak z vedno večjo naklonjenostjo. Vsaj nekaterim je postalo jasno, da nasilje ovira (gospodarski) napredek, torej manjša njihove prihodke, kakšnemu bolj bistremu pa se je nemara posvetilo, da nasilje s tem, ko manjša dobro počutje ljudi, prispeva tudi k njihovi priljubljenosti.

Družinski zakonik je bil slovenska točka preloma. Že po izročilu močna želja po obvladovanju šibkejših članov skupnosti je prevladala nad pripravljenostjo delati drugim majhne usluge. Nasilje je prevladalo nad sožitjem.

Zakonodajo proti mobingu in nasilju na delovnem mestu smo sicer sprejeli, a jo malo ljudi uporabi. »Upor proti nasilju v službi« je skoraj sopomenka za »izgubo službe«. Službe so postale tako dragocena dobrina, da bi se tudi na razpis za delovno mesto mazohista prijavili ljudje, ki to niso, samo da bi imeli službo.

Gospodarstva ne bomo rešili, vsaj pri nas ne. Vse odločitve oblastnikov od krize dalje so vodile v nasprotno smer, in glede na napovedi najnovejših oblastnikov v bodoče ne bo nič drugače. Pritiski na uslužbence bodo vedno večji, brezposelni bodo vedno bolj prezrti in prepuščeni sami sebi, njihove stiske pa se bodo razlivale po sodelavcih, svojcih in drugih priročnih soljudeh.

Nasilje je na pohodu. Slejkoprej se bo našel nekdo (na Madžarskem se je že), ki bo ljudem obljubil ne le, da jim bo priskrbel službe in izvlekel gospodarstvo iz krize (kar obljubljajo vsi), ampak tudi, da bodo lahko dali svojim čustvom duška z izživljanjem nad to ali ono skupino ljudi. Zmagal bo. Ko bo takšnih vladarskih pošasti dovolj, se bodo povezale, in spet bomo tam, kjer smo pred 80 leti že bili.