Dobili smo nož v hrbet, piše te dni iz zapora Janez Janša. Kdo natančno ga je dobil, kaj pomeni in ali je res, da gre za nož v hrbtu?

In kako je mogoče, da dobi človek, ki sedi v zaporu in piše o nožu v hrbtu, nemajhno plačo poslanca, saj očitno ne more v celoti opravljati svojega dela? Vsak delavec namreč dela vsak dan osem ur – tak je zakon. Za osem ur dela dnevno dobi skromno mezdo. Poslanec dobi bistveno večjo plačo, kot jo dobi večina delavcev v tej deželi. Pričakovali bi, da bo za plačo delal vsaj osem ur dnevno. A kako lahko delaš osem ur dnevno, če si v zaporu? Oziroma: če lahko delaš osem ur dnevno, kakšen smisel ima, da si v zaporu, kakšen zapor to sploh je? Zapor, v katerem imaš poslansko pisarno z računalnikom, barvnim laserskim tiskalnikom, dostopom do medmrežja, telefonom, faksom, tajnico in fikusom, da lahko delaš osem ur dnevno, poslanci pa se velikokrat hvalijo, da delajo tudi bistveno več, namreč ni več zapor. Poleg tega mora država zaporniku plačevati še vse stroške bivanja, ogrevanja in prehrane in vsega drugega. Torej: zapornik dobi plačo, od katere mu ni treba odšteti niti evra za tajnico, stanarino, hrano, pralni prašek, položnice, tobak, kavo in druge priboljške, saj mu vse plača država. Človek bi pomislil, da se v takem primeru dobesedno splača biti v zaporu.

Vsekakor se splača biti tudi v vladi. Poleg dobre plače ima vladni človek še celo vrsto privilegijev in priboljškov, od katerih fikusa niti ne bi izpostavljal. A na delu je tudi posebna logika, ki si jo velja ogledati pobliže, saj pomeni svojevrstno prevaro.

Vladna ekipa, ki naj bi jo sestavljali novi obraz in novi ljudje, saj imajo ljudje obraze, namreč ne bo nova, pa če bi jo sestavljali sami povsem neznani in zares novi ljudje. Zakaj ne?

Ministri in vsi drugi, ki bodo sestavljali vlado, oziroma jo podpirali, preprosto ne morejo biti novi, ker nimajo novega besednjaka, s katerim bi opisovali realnost, v kateri živimo, in jo razlagali. Novega besednjaka pa nimajo, ker ga bodisi nikoli niso imeli bodisi ga ne smejo imeti, oziroma ni želeno, da bi ga imeli.

Tretjina starih ministrov novega besednjaka ni mogla usvojiti čez noč, zato od njih ne moremo pričakovati ničesar drugega kot še več istega. Od vseh drugih pa tudi ne moremo pričakovati ničesar novega, saj sploh ne bi prišli v vlado, če ne bi bili najprej izbrani in preverjeni. Ne gre torej za nov besednjak in drugačen način razumevanja realnosti, ki je resničnejši od tega, ki ga zastopajo, temveč gre res zgolj za nekatere nove obraze.

Dobili smo torej nove obraze, nismo pa dobili novega besednjaka. Nismo dobili novih zamisli, nismo dobili novih konceptov, nismo dobili novih perspektiv, ki jih odpirajo resnici zavezani besednjaki, dobili pa smo še več istega, preoblečenega v novo. Na delu je torej preprosta logika: bodite zadovoljni z novimi obrazi, saj ste jih hoteli. Ne terjajte preveč, ne mislite, da lahko dobite še nov besednjak, ker ga ne morete dobiti in ga tudi ne boste dobili.

Znanost sicer neposredno nima nobene zveze s politiko, toda prav politiki vedno znova govorijo o potrebi po modrosti, znanju in argumentih; govorijo celo o tezah in dokazih. Prepričujejo nas, da se država lahko dvigne v višave samo z uporabnim znanjem, z dodajanjem vrednosti. Ko preštevajo poslance, zelo hitro naredijo tabelo, iz katere je razvidno, kdo ima doktorat in kdo je končal zgolj srednjo šolo. Torej je očitno, da bi nas radi prepričali v znanje, izobraženost in celo modrost ljudi, ki naj bi vodili državo.

Skladno z njihovim lastnim besedovanjem bi lahko rekli, da je znanost že zdavnaj dokazala, da je razlaganje realnosti neposredno odvisno od besednjaka, ki ga zmore posamezni razlagalec. Trditev, da bo gospodarstvo pognalo naprej čaranje ali pa skupinska molitev, je zelo drugačna od trditve, da ga bo zagnalo šele resno preoblikovanje, ki bo spremenilo tudi življenja ljudi. Bog namreč ne more spremeniti zakona gravitacije ali profitabilnosti v kapitalizmu, zato je zelo koristno, če se pri svojem delu zanašamo na naravne zakone in zakone, ki uravnavajo družbeno življenje ljudi; še bolje pa je, če jih tudi poznamo in si jih znamo razložiti.

Novi obrazi so zato nepomembni, saj je pomembno, kaj prihaja iz ust njihovih lastnikov. In doslej ni prišlo še ničesar takega, da bi lahko upravičeno pričakovali spremembe na bolje.

Še slabše je, če presojamo delovanje politikov s koncepti, na katere se prav tako sklicujejo, ko govorijo o etiki in morali. Nihče kajpak ne pričakuje, da bodo politiki filozofi in da bodo razumeli Platonovo Državo ali njegove Zakone, če pa že uporabljajo filozofske besede, bi smeli od njih pričakovali, da vedo vsaj to, v kaj se spuščajo.

Ni mogoče dokazati, da bi bilo tako pričakovanje preostro ali prezahtevno, kajti navsezadnje govorimo o ljudeh, ki vodijo državo in odločajo o usodi dveh milijonov ljudi. Pravzaprav je vprašanje, če res odločajo, saj je bolj verjetno, da odločajo v Bruslju, toda čisto na koncu vsaj ubogajo in delajo, kar jim naročajo. Vse to pa nima nobene resne zveze z etiko.

Ko govorimo o etiki, mislimo na avtonomno vedenje ljudi, na njihovo samostojno, neodvisno presojanje, kaj v določenem trenutku narediti, da bo dobro.

Če torej nekdo ne pove pravočasno, kakšno je njegovo premoženje, pri čemer dobro ve, da bi to moral storiti, obenem pa je še pravnik, je celo sklicevanje na etiko absurdno, saj gre zgolj za izpolnitev formularja, ki ga je pač treba poslati na ustrezni naslov.

Kot rečeno. Vse to nima nobene zveze z etiko. Ko Aristotel v Nikomahovi etiki razmišlja o delovanju ljudi, ki se zavedajo, kako pomembno je, da skušajo delati v lastno korist, opozori na drobno težavo: vsak človek lahko preživi le v občestvu z drugimi ljudmi, zato ne more reči, da bo skrbel zgolj zase in da ga drugi ljudje ne zanimajo. V resnici namreč ne more niti skrbeti zase, če drugi ljudje ne naredijo tega, kar tvori mrežo odnosov, znotraj katere posameznik sploh lahko začne razmišljati o sebi in o tem, da bo nekaj storil zase.

Po domače rečeno: ko hoče posameznik nekaj storiti zase, so morali številni drugi ljudje že veliko narediti zanj. Ko torej v parlamentu politiki sprejemajo politične odločitve, ni nujno, da so zabeljene z znanostjo, saj je tudi politika procedura resnice, je pa vsekakor dobro za splošno blagostanje ljudi, če so vsaj naddoločene z etiko.

In za etično delovanje človek ne potrebuje novega obraza – zadošča malo poguma.