V času, ko sovražne besede in sovražna dejanja postajajo skorajdaj vsakdanji pojav, se moramo z vso močjo razuma upreti “realnosti”, ki jo ustvarjajo politiki in mediji. Pred nekaj leti so nam tako uspeli vsiliti vojno proti terorizmu, da bi lahko upravičili napade na Afganistan, Irak in druge države. Danes sta na vrsti Rusija in (ponovno) Irak.

Prav neverjetno vztrajna in obsežna je medijska vojna proti Rusiji, ki se je začela že med olimpijskimi igrami v Sočiju, kjer so mediji na vsak način Rusijo poskušali prikazati kot popolnoma skorumpirano državo, čeprav tamkajšnja korupcija ni prav nič hujša kot v številnih drugih državah, na čelu z njrazvitejšimi zahodnimi državami.

Prav nobenega razumnega razloga ni, da bi sovražili Rusijo in njene prebivalce. Dejstvo je, da Rusija ni sprožila zdajšnjega konflikta v Ukrajini in od konca leta 1989 ni bila vpletena v noben konflikt širšega značaja (leta 1989 se je namreč končala invazija v Afganistanu in še ta je potekala v okviru bivše Sovjetske zveze). V tem času so ZDA in njene zaveznice sprožile celo vrsto katastrofalnih konfliktov, v katerih so popolnoma uničili Irak, destabilizirali Afganistan, Pakistan, Libijo, Sirijo, itd.

A ne bomo razpravljali o tem, kdo je sprožil več konfliktov, temveč o tem, da nikakor ne smemo pristati na politično-medijsko vsiljeno sovraštvo do drugih religij, skupin ali držav, kajti na tem sovraštvu politiki “gradijo” nove in nove vojne. Zdaj lahko v medijih opazujemo proces totalne demonizacije tako imenovane Islamske države ISIS. Seveda gre za skrajneže, ki morajo za svoja dejanja odgovarjati, vendar bo napovedana vojna v Iraku (ponovno) povzročila na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev ter povzročila dodatno uničenje države. Mar res lahko povsem nekritično verjamemo vsem “informacijam” zahodnih medijev, ki so mojstri v “kreiranju” sovražnega javnega mnenja.

Kot opozarja bivši ameriški kongresnik in predsedniški kandidat Dennis Kucinich bombardiranje ni edini način soočanja s terorizmom; podpiranje terorističnih skupin, da bi zrušili nek sovražen režim, pa vodi v brezskončno vojno in vedno višje dolgove (ISIS, Libya, NATO, and Preventing the Next 9/11).

Politika zidov, ločevanja in razdvajanja

Stari rek “deli in vladaj” je danes še vedno zelo aktualen. A delitev ni več samo metaforična, temveč jo podpirajo tudi beton, žice in minska polja. Evropa, ki naj bi bila zgled svobode in odprtosti, vse bolj postaja prava trdnjava z visokimi zidovi; zidovi že stojijo “ob grški reki Evros na meji s Turčijo”, “na bolgarsko-turški meji” in še marsikje (Delo: Zidovi ksenofobije in razdvajanja). Ukrajinci želijo postaviti 2000-kilometrski zid na meji z Rusijo (STA: Ukrajina načrtuje obrambni zid na meji z Rusijo). Izrael in ZDA imata veliko svojih zidov; Izrael za zidove zapira Palestince, Američani pa so povsem ogradili svojo južno mejo.

Prav nobenega razumnega razloga ni, da bi sovražili druge narode, pa naj gre za Ruse, Izraelce, Sirijce, Američane ali za kogar koli drugega. Ločiti moramo običajne ljudi od hujskaških politikov in medijev ter drugih skrajnežev. Tako v ZDA kot v Rusiji, tako v Izraelu kot v Nigeriji, Braziliji ali Sloveniji živijo ljudje s svojimi povsem vsakdanjimi problemi: kako najti in ohraniti službo, kako izobraziti svoje otroke, kako priti do stanovanja ali celo kako preživeti itd.

Politika sovraštva, ločevanja in sovraštva je zlo, ki uničuje človeštvo. Ne smemo pristati na takšno politiko, pa če je zavita v še tako bleščeč “celofan” leporečja.

V resnici je med nami veliko več podobnosti, kot pa razlik. Vsi ljudje smo pripadniki ene velike družine - človeštva in meje med nami gradijo tisti, ki si želijo več moči, vpliva in bogastva.

Samo skupaj se jim lahko upremo, kot prijatelji; kot bratje in sestre velike človeške družine.