… fašizem. Kar je bilo v prejšnjem postu napisano v kurzivi, ni sad mojega razmišljanja, temveč je delo – Edvarda Kardelja. Napisano je v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Njegovo razmišljanje je tako dobro in natančno, da si ga privoščimo še veliko. Tovariš Kardelj torej piše.

Fašizem je cvetka, ki uspeva le v krizi. Pri tem moramo ločiti dvoje: prvo je fašistična vlada, drugo je fašistično gibanje, fašistične množice. Fašistična vlada rešuje finančni kapital pred propadom, pred naskokom ljudskih množic, skuša mu omogočiti prevalitev krize na rame delovnega ljudstva.

Zveni znano? Tu je nadaljevanje.

Fašistično gibanje pa sestavljajo malomeščanske in kmečke množice, ki se bore za izgubljene položaje v kapitalistični družbi, ob katere jih ni spravil nihče drug kot finančni kapital, katerega socialna opora postajajo. To so množice, ki nočejo več prenašati, da bi jih zatiral finančni kapital, toda na drugi strani tudi še niso obupale nad kapitalizmom. Ravno to zadnje dejstvo pa omogoča finančnemu kapitalu, da jih s pomočjo demagogije in imperialističnih iluzij začasno uporabi za socialno podlago svoje vlade, za svojo vojsko proti proletariatu.

K zapisanemu lahko dodamo še malo sodobne demagogije iz domačih logov.

Pred dnevi so se zbrali na Strateškem forumu Bled strokovnjaki, politiki, menedžerji in drugi. Razpravljali so o moči zaupanja in opozarjali (le koga?) na velik pomen zaupanja v svetu. Človek bi najprej pomislil, da so se zbrali na kongresu psihologov ali psihoanalitikov, vendar bi se motil. O moči zaupanja so govorili pripadniki družbene elite. Komu?

Najprej so kajpak velemojstrsko ugotovili, da je zaupanje silno krhka zadeva. Kaj hitro se namreč zgodi, da je človek ob zaupanje, so modrovali. Zaupajo seveda le ljudje, nikakor stroji, naprave, pa če so še tako pametni. Ugotovili pa so tudi, med njimi je bil tudi Karel Erjavec, da je zaupanje po drugi strani vendarle zanimiva zadeva, saj brez njega ne bi bilo napredka v družbi, ne bi bilo blaginje, ne bi bilo dialogov in vsega drugega.

Ne, lahko se pomirite, še vedno smo na planetu Zemlja, le da pripadniki elite, ki pa očitno niso s tega planeta, bodisi ne vedo, o čem govorijo, bodisi se sprenevedajo, kar je bolj verjetno. Karel Erjavec je tako rekel, da  se danes srečujemo s pomanjkanjem zaupanja v ustanove in voditelje (sic!), potem pa podčrtal, da to škodi gospodarski rasti.

Sklep je na dlani: zaupajte voditeljem – na primer Karlu Erjavcu, Alenki Bratušek, ki bo imela kmalu 21.000 evrov bruto plače (mesečno, ne letno, sem preveril) & dodatke v višini nekaj tisoč evrov, ter seveda JJ-ju.

Gospod Erjavec je v polomljeni angleščini, ki bi se je sramoval vsak osnovnošolec, še dodal piko na i: nezaupanje ustvarja ekonomsko negotovost.

Še enkrat: človek se vpraša, iz koga se elitniki norčujejo, zlasti pa se praska po glavi, saj mu ni jasno, na koga mislijo, ko trdijo, da je v svetu vse manj zaupanja v voditelje, in kje so se naučili o povezavah med ekonomsko negotovostjo in zaupanjem.

Navadni ljudje si namreč zaupajo, kot so si pač zaupali vselej – ne bolj ne manj. Nikoli niso kaj dosti zaupali politikom in pripadnikom elit, saj tem ne zaupaš že tako rekoč po definiciji, kajti zdravemu razumu je od nekdaj jasno, da je politika k*** in da pripadniki elit skrbijo izključno zase.  

Tudi blaginja nima nobene zveze z zaupanjem v voditelje. V kapitalizmu, v katerem pač živimo, pa če nam je to všeč ali ne, je blaginje sicer veliko, le da je za pripadnike elit. Problem pa je, da celo nima nikakršne zveze z zaupanjem.

V kapitalizmu namreč zaupanje sploh ni potrebno. Zadoščajo tekmovanje, agresivnost, zavidanje, konkurenca, zniževanje stroškov, zavzemanje trgov, boj za tržne deleže, izkoriščanje in izžemanje delavcev. Potrebni niso niti dialogi, saj vsakdo skrbi zase in za svoje interese, kar pomeni: delavci ustvarjajo vrednost in presežno vrednost, pripadniki elite jo poberejo in skrbijo zase.

Kdo naj bi v kapitalizmu sploh komu zaupal? Zakaj bi mu zaupal? Naj bi delavec zaupal temu, ki ga izkorišča in mu krade? Naj bi kapitalist zaupal drugemu kapitalistu? Če je njegov tekmec, to pa je po definiciji, mu pač ne zaupa, saj tekmuje z njim. Če je njegov partner, mu morda zaupa, ni pa nujno, da mu.

Rekli smo že, da lahko zaupajo le ljudje. In vsak človek ve iz lastnih izkušenj, da je zaupanje zares krhka zadeva. Pri zaupanju si torej previden. Ne zaupaš kar vsevprek. V voditelje pa sploh ne zaupaš, saj nikoli ne veš, kam te vodijo – raje torej uporabljaš svojo glavo. Človek, ki uporablja svojo glavo, pa voditeljev tako ali tako ne potrebuje, saj ga vodi um.

Na Bledu je bilo slišati drugače. Toda obenem je postalo jasno tudi tole.

Dejstvo je, da nihče od pripadnikov elit ne ve, kako iz dolge depresije. Forum o zaupanju je zato spominjal na zbor šamanov, ki modrujejo o moči zaupanja, obenem pa se pripravljajo na skupno molitev, da bi gospodarstvo vendarle okrevalo, ljudje pa bi jim zopet zaupali.

V normalnem svetu takega foruma ne bi bilo. Zakaj ne?

Foruma ne bi bilo, ker ne bi bilo nobene potrebe po ugotavljanju že ugotovljenega, nobene potrebe ne bi bilo po uvažanju šamanske psihologije v politiko in ekonomijo. V normalnem svetu bi si namreč ljudje zaupali brez pripadnikov elit, saj tudi teh ne bi bilo. Gospodarstva bi delovala, saj bi bili vsi ljudje udeleženi v procesih ustvarjanja in razdeljevanja dobrin, dobičkov in vrednosti. V takem svetu ne bi zijal prepad med elitami in vsemi drugimi ljudmi, prepad, ki po definiciji pomeni nezaupanje.

Zaradi prepada in zaradi dejstva, da živimo v kapitalizmu, skušajo pripadniki elit ustvariti vtis, da je zaupanje zelo pomembno. Torej ugotavljajo, da ima moč, natanko takrat, ko ni nikjer nobenega zaupanja vanje, saj v družbenem polju predvsem ni pravičnosti, egalitarnosti in svobode.

Velja pa tudi tole: pripadniki elit ne mislijo, da bi morali oni zaupati ljudem, saj vselej mislijo zgolj na enostranski proces, v katerem naj bi ljudje zaupali vanje, kot da so zaupanja vredni že po naravi.

Demagogija torej izhaja iz zamisli, da svoboda in enakost v družbenem polju nista mogoči (zato bodo vselej pripadniki elit in bo vselej raja), oziroma je svoboda zgolj to, kar prenesejo trgi, enakost pa je nekaj, kar je bilo značilno za totalitarne socialistične in komunistične režime, to pa je nekaj, česar se vsi bojimo, in nekaj, kar vsi zavračamo.

Demagogija je tudi trditev, da lahko v kapitalizmu vsakdo uspe, če se potrudi, če torej zaupa.

V resnici je družbeno polje oblikovano tako, da v njem deluje nujnost, o kateri ljudje, zastopniki demagogije, nikakor ne želijo govoriti. Oblikovano je tako, da pripadniki elit kopičijo moč. Spoznanje ni novo, novo pa je nadaljevanje zgodbe.

Pripadniki elit kopičijo moč, kar nujno privede do stanja, v katerem nakopičijo ogromno moči, oziroma dosežejo stanje, ki ga imenujemo hegemonija.

Končno stanje družbenega življenja zato ni enakost vseh uspešnih ljudi, temveč je hegemonija. Kardelj piše.

Fašizem ni nekaj demokraciji diametralno nasprotnega, ampak se razvija kot neposredni dedič te meščanske demokracije. Dejstvo, da na primer vse do zadnjega v 'demokratični' Franciji površni opazovalec ni mogel opaziti izrazite težnje po fašistični diktaturi, ne dokazuje, da v gospodarski in socialni strukturi Francije ni kali za fašistično vlado.

Svoboda ljudi je zato tudi svoboda, da se upirajo hegemoniji, da ne dovolijo, da se sploh vzpostavi, obenem pa je tudi enakost. Če ljudje niso svobodni, ne morejo biti enaki; če niso enaki, so lahko nadrejeni ali podrejeni, to pa zopet pomeni, da niso svobodni. Etienne Balibar ima zato prav, ko v knjig z naslovom La Proposition de l'Égaliberté trdi, da sta svoboda in enakost isto.

Revolucionarna politika je tako v temelju odvisna od zamisli o enakosti svobode in enakosti ljudi, pa tudi od želje ljudi, da spoznajo in razumejo resnico družbenega življenja.

Težnja k resnici je nujno odvisna od enakosti in svobode ljudi; ljudje, ki niso svobodni, ne morejo spoznati resnice, ljudje, ki niso enaki, jo nujno prikrojijo lastnim potrebam, zaradi tega pa resnica preneha biti resnica.

Obstaja nujna povezava med: enakostjo, svobodo, resnico in željo po resnici. Vse izraze povezuje zamisel o revoluciji. Če do revolucije ne pride, je v tej povezanosti nekaj spodletelo.

In če je treba danes v kaj zaupati, je treba zaupati v moč mišljenja.