Maleficent (Robert Stromberg, 2014) je naslov izvrstnega Disneyjevega filma; ta gledalcem že uvodoma postreže z gesto, ki je v vsakdanjem življenju ljudi vse prej kot pogosta: zgodbo o Trnuljčici postavi na začetek in razmišlja, zakaj bi bila lahko dobra vila, tudi potem ko prejme posebno darilo, poljub prave ljubezni, zlohotnica. Film nam namreč zastavi preprosto vprašanje: Kako je lahko živo bitje, ki zmore poljub prave ljubezni, zlohotno? Odgovor na vprašanje je kajpak tako rekoč na dlani.

Zamisel je nadvse preprosta: Maleficent na noben način ni zlohotnica. V trenutku slabosti zaradi sovraštva, besa in razočaranje sicer začara Auroro, toda njeno ranjeno in okradeno srce je še vedno zmožno za ljubezen, čeprav njena zavest trdi, da prava ljubezen ne obstaja. Pomemben je prav ta razcep.

Ob tem bi si lahko mirne duše zastavili freudovsko vprašanje, ali verjamete v nezavedno. Ni namreč tako pomembno, kaj ve zavest, saj je pomembnejše, kaj ve nezavedno.

Možno je razmišljati tudi takole. Ali poljub sploh ni bil poljub prave ljubezni ali pa se je mladi Štefan tako dramatično spridil, potem ko je poljubil Maleficent, da si moramo zastaviti še bolj radikalno vprašanje. Kako namreč lahko postane kralj, saj je očitno zlohoten ali pa je bil tak že vse življenje in tisti poljub sploh ni bil poljub prave ljubezni, čeprav je Maleficent verjela, da je bil? Kako to, da ljudje ne prepoznajo njegove zlohotnosti, in kako je mogoče, da prepoznajo zlohotnost v Maleficent, ki je v resnici žrtev zlohotnosti nekoga drugega, od česar pa si, hvalabogu, hitro opomore?

Tudi odgovor na to vprašanje je žal na dlani in je zaradi njega tudi vprašanje zgolj retorična figura. Freud je namreč že davno tega pokazal, kako zlahka in hitro postanejo ljudje zlohotni, pokazal pa je tudi to, kar je kasneje zapisal Badiou: človek, zmožen za pravo ljubezen, ni zmožen za zlo. Torej ne more biti zlohoten. In Maleficent sploh ni človek, saj je vila.

Je torej Maleficent res zlohotnica? In kako prepoznamo pravo zlohotnost?

Do odgovorov na zapisani vprašanji pridemo po ovinku, zato ga bomo tudi naredili.

Film namreč ni zgolj prepričljiva pripoved o poljubu prave ljubezni in o sami ljubezni kot proceduri resnice, temveč je predvsem resen razmislek o tem, kar utegnemo imeti ljudje kot družbena bitja med seboj, zato ne bi bilo povsem zgrešeno, če bi film gledali skupaj z mojstrovino X-Men: Days of Future Past (Bryan Singer, 2014).

Razvijanje družbenih procesov v zadnjih desetletjih prepoznavamo tudi prek vedenja ljudi, ki na primer v tej deželi očitno vse bolj verjamejo v meritokracijo. Tudi visoko izobraženi ljudje tiho ali pa celo glasno pristajajo, da nas iz bede lahko izvlečejo samo najzaslužnejši strokovnjaki, modreci, člani kake tehnične vlade. V njihovem vedenju in delovanju prihaja vse bolj do izraza staro Foucaultovo spoznanje o povezanosti hierarhičnih družbenih odnosov moči in hierarhične urejenosti znanja. Ali po domače: ljudje verjamejo, da imajo ljudje z več znanja pravico do več moči oziroma oblasti, kar prispeva k njihovemu hlapčevanju in tihemu prenašanju diskurzov oblasti.

Zgodovina politične filozofije pa nas uči nekaj drugega. Razmišljanja ljudi, ki jim nekoč ni bilo vseeno, kako razumeti demokracijo, so v preteklosti odpirala nove perspektive, med katerimi je vsekakor ena najpomembnejših tista o univerzalnosti solidarnosti oziroma egalitarnosti ljudi v svetem duhu, v katerem diskurzov oblasti sploh ni.

Čisto na začetku filma zvemo, da Maleficent živi v deželi, v kateri sploh ne poznajo kraljev in kraljic oziroma vladarjev in vladaric.

Zamisel o univerzalnosti solidarnosti državljanov pa ni utopična, kot bi morda kdo pomislil, temveč je že sama univerzalna: vsak človek ima pravico biti državljan v občestvu, v katerem so ljudje med seboj povezani s pravicami in z dolžnostmi; to je stara, antična zamisel.

Navidezno harmonično življenje državljanov v sodobnem globalnem svetu, v katerem so vsi medsebojno povezani na orisani način, vznemirja vsaj drobno vprašanje, kaj se dogaja z reprodukcijo delovne sile in kako poteka ustvarjanje pogojev za delo ljudi, ki se morajo sicer popoldan, zvečer in v preostalem prostem času nenehno ukvarjati s seboj, da so čim bolj zdravi in fit.

Zlahka opazimo, da je reprodukcija zavezana nadjazovskemu imperativu, medtem ko na delovnih mestih ni imperativa, ki bi kogarkoli resno zavezoval k ustvarjanju vedno boljših pogojev za kreativno delo. Nepravičnosti je zato veliko.

Reprodukcija delovne sile je torej zaukazana, medtem pa imajo lastniki kapitala še vedno proste roke, da odločajo, kdaj bodo koga odpustili in kako bodo racionalizirali delovne pogoje, kot pravi žargon, saj so siljeni k nenehnemu zniževanju stroškov dela.

Svobodne igre kapitalističnih trgov so kajpak odvisne natanko od reproduciranja delovne sile, saj zgolj delavci ustvarjajo presežno vrednost, od gospostvenih diskurzov torej. Poudarjanje svobodnih iger in potrebe po reproduciranju delovne sile je zato cinično skoz in skoz. V resnici je na delu še veliko več kot zgolj cinizem, kajti svobodna kapitalistična igra je kaotična in prenapeta, zato nujno teži k zlomu in sesutju sistema. Uničenja sistema ne more preprečiti niti sklicevanje na vrednote in moralni čut ljudi, naj ga sproti rešujejo, medtem ko propada.

V takih razmerah delavci torej nenehno delajo in delajo na sebi, družbeni antagonizmi navidezno ne obstajajo, ker jih strokovnjaki spretno sproti naturalizirajo ali nevtralizirajo, medtem ko se politični spopadati kažejo navadnim smrtnikom zgolj kot prijazno tekmovanje politikov za dobra plačana mesta v vladi. Na videz je torej vse v redu.

Življenje v družbi zato ni nič drugega kot to, kar imenuje Etienne Balibar generalizirano normaliziranje ljudi. V družbenem polju se zato uveljavlja en sam način razmišljanja, ki ga ljudje sicer spontano imenujejo totalitarno – seveda zgolj takrat, ko govorijo o prejšnjem režimu.

Današnji totalitarni besednjak je neoliberalni kapitalistični žargon.

Po ovinku se vračamo k Maleficent. Ko vila ugotovi, da ne more izničiti lastnega uroka, saj ima posebno obliko (ni sile na svetu, ki bi ga izničila), seveda ve, da je povsem nemočna. Toda njena nemoč je sočasno tudi njena moč, kajti Auroro lahko iz spanja prebudi poljub prave ljubezni.

Poljub prave ljubezni pride iz srca in Maleficent še ima srce, kar pomeni, da ga zmore, čeprav na ravni zavesti zaradi razočaranja, ki ga je doživela, ne verjame več v pravo ljubezen. Freud bi seveda pripomnil, da sploh ni pomembno, kaj verjame njena zavest, saj je pomembno, kaj verjame in ve nezavedno.

Maleficent vendarle zaupa v nezavedno, kot je svetoval Freud, zato se prepriča na lastni koži, kaj pomeni poljub prave ljubezni. Prepriča se tudi, da je prava ljubezen še vedno mogoča. In ker je procedura resnice, je tudi revolucionarna.