Evropska centralna banka (ECB), ki jo vodi Mario Draghi, je znižala ključno obrestno mero na vsega 0,05 %” (Bo Mario Draghi metal denar iz helikopterja?). Novica je sicer, tako kot vse, kar povedo bankirji, precej pusta in nezanimiva, a vendar ima večji vpliv na naša življenja, kot številne mnogo bolj “udarne teme”. Zakaj je ta novica tako zelo pomembna?

Najprej moramo razumeti, kako danes nastaja denar oziroma odkod pride v obtok. Najstarejša centralna banka, Bank of England, ustanovljena daljnega leta 1694, takole definira kreacijo denarja in vpliv ključne obrestne mere na količino denarja v obtoku:

“Odkod prihaja denar? V sodobni ekonomiji večina denarja obstaja v obliki bančnih depozitov. Toda kako te depozite ustvarijo, je pogosto napačno razumljeno. Poglavitni način je preko komercialnih bank, ko dajejo posojila: ko banka da posojilo, obenem ustvari depozit v enakem znesku na posojilojemalčevem bančnem računu in na ta način ustvari nov denar. Kot je razloženo v članku ‘Money creation in the modern economy’, pa banke na takšen način ne morejo neomejeno ustvarjati denarja: koliko bodo banke posojale, je odvisno od donosnih posojilnih možnosti, ki so jim na voljo, te pa so odločilno odvisne od obrestne mere, ki jo določa Bank of England. Na ta način denarna politika deluje kot končna meja za ustvarjanje denarja (Bank of England; glej tudi Aleš Praprotnik).

Če nekoliko poenostavimo: danes večino denarja ustvarjajo komercialne banke tako, da odobrijo nova posojila. Kar 97% denarja v obtoku je ustvarjenega na takšen način, pravijo pri Bank of England (Money creation in the modern economy); pozabite, da imajo banke denar v ogromnih trezorjih, velika večina današnjega denarja obstaja le kot elektronski zapis. Ključna obrestna mera centralnih bank pa ima neposreden vpliv na količino denarja v obtoku. Nižje, kot so te obrestne mere, bolj se komercialnim bankam splača ustvariti več novega denarja.

Nedavni članek v reviji Forbes (These 23 Charts Prove That Stocks Are Heading For A Devastating Crash) nam s pomočjo obilice podatkov dokazuje, da se bližamo “uničujočemu zlomu”, kajti “zdajšnje borzne in ekonomske balone napihujejo rekordno nizke obrestne mere, ki so rezultat agresivne stimulativne monetarne politike ameriške centralne banke od začetka finančne krize naprej. Ekstremno nizke obrestne mere vodijo v napihovanje balonov, kajti stroški izposoje se dramatično znižujejo, medtem ko se varčevanje in manj tvegane naložbe s fiksnim donosom, zaradi pičlih donosov ne izplačajo, kar sicer konzervativne varčevalce in vlagatelje sili v bolj tvegane naložbe na borzah.”

Čeprav v centralnih bankah poudarjajo, da bodo z nižjimi ključnimi obrestnimi merami pospešili gospodarsko rast in tako rešili krizo, dejansko le malo poceni denarja doseže prebivalstvo in podjetja. Večina novo ustvarjenega denarja se steka na borze, ki so trenutno na rekordno visokih ravneh, celo višjih, kot v predkriznih časih (najpomembnejši ameriški borzni indeks Dow Jones je tako julija 2014 presegel zgodovinsko mejo 17.000 točk).

Čeprav se države, prebivalstvo in gospodarstvo soočajo z vse hujšo krizo, pa borze naravnost cvetijo; bankirji in večina finančnega sektorja živi “v raju”. Zato centralni bankirji v resnici ne pomagajo ne prebivalstvu in ne podjetjem, temveč svojim kolegom bankirjem iz komercialnih bank; ogromne količine novega denarja se tako stekajo v zasebne žepe.

Vendar takšna borzna rast ne bo dolgo zdržala. Prav vsakemu napihovanju borznih balonov v zgodovini (o napihovanju borznih balonov govorimo takrat, kadar borzni indeksi rastejo daleč hitreje, kot realno gospodarstvo) je sledil pok in večji kot je bil balon, močnejši je bil pok oziroma borzni zlom. Ni vprašanje, ali bo prišlo do novega borznega zloma, temveč kdaj se bo to zgodilo?

Mario Dragi in drugi voditelji največjih centralnih bank torej niso tisti, ki rešujejo krizo, temveč so tisti, ki jo zaostrujejo. Ko bo do borznega zloma prišlo, na kar ne bo treba dolgo čakati, pa bodo bankirji znova skušali “izstavili račun” državam in te svojim davkoplačevalcem. Bomo še naprej pripravljeni “zategovati pas”, da bi rešili “uboge” pohlepne bankirje?

Ali pa bomo končno začeli razmišljati o sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi dobrin. Samo tako lahko rešimo hudo krizo, ki se z zdajšnjimi "reševalnimi" ukrepi samo še poglablja in poglablja.