Danes ne govorimo o veliki depresiji, ki naj bi bila tako ali tako že mimo, če prisluhnemo propagandi, temveč govorimo o dolgi depresiji, ki še zdaleč ni minila. Kam torej plovemo?

Ponudili so mi priložnost, da poslušam nekega gospoda iz Združene levice, ki sicer predava tudi na Fakulteti za družbene vede. Ne vem, kako se piše, vem pa, da ni levičar, da ne obvlada slovenščine in da zlasti ne zna nastopati v javnosti, saj bi njegovo govorjenje bolj sodilo v gostilno ali v gozd, njegove razlage družbenih pojavov pa bi morda sprejel le kak zelo neuk človek. Kot levičar in komunist sem se prisiljen oglasiti, saj bi kdo lahko sklepal, da je levica pri nas v resnih škripcih. A bržčas ne gre presojati levice po enem samem človeku, zato se lahko pridružim Alexu Callinicosu, ki je govoril julija letos v Londonu o naravi politične levice, in zatrdim, da levica definitivno ni v krizi. So pa v resni krizi vsi drugi, kar bodo na žalost že kmalu na svoji koži boleče čutili Slovenci, pa tudi Slovenke.

Temeljna dolžnost levice je, pravi Callinicos, da v konkretnem družbenem trenutku jasno definira stanje občestva in opiše mehanizme, ki določajo njegovo usodo. Šele levica namreč lahko artikulira resnico družbenega dogajanja, saj je vsi drugi ne želijo in ne morejo artikulirati, ker imajo od tega koristi in preprosto niti v najboljšem primeru nimajo na voljo ustreznih teoretskih orodij.

Resni levičar se zato ukvarja s teorijo in jo tudi uporablja, če smem uporabiti ta izraz. Uporablja jo vsak dan, vsakič, ko odpre usta, in ne le občasno, ko na primer predava na fakulteti pridnim študentom, ki ne zastavljajo resnih vprašanj in ne mislijo. Zlasti pa jo uporablja med delavci, s katerimi se druži, saj se zaveda, kako zelo močno orodje je v razrednem boju teoretska beseda ter kako zelo pomembni in potrebni so organski intelektualci, kot jih je imenoval Antonio Gramsci. In celo nevroznanost dokazuje, kako dobra je raba teorije in kompleksnih konceptov za razvijanje nevronov, sinaps in kompleksnih ter superkompleksnih nevronskih mrež oziroma modulov, brez katerih seveda ni mogoče razmišljati.

V Sloveniji je malo resnih levičarjev, še manj pa je organskih intelektualcev, zato je tudi malo rabe teorije o konkretnih družbenih koordinatah, ki določajo naša življenja. Veliko je propagande, narcističnega samopoveličevanja, žargona in puhlic, ki pa že po definiciji ne pojasnjujejo ničesar.

Stanje družbenega je porazno: ljudje so kot krompirji v zaboju, povezav med njimi je vse manj, o egalitarnosti ni ne duha ne sluha.

Etika skrbi zase, ki postaja vse bolj priljubljena stalnica vsakdanjega življenja velikega števila ljudi, pritiska nanje, da dajejo vse od sebe kot posamezniki, in se prav zato ne ukvarjajo s skrbjo za obče dobro, saj nemara celo verjamejo, da je družba res sestavljena zgolj iz individuumov. Bridko se motijo, vendar jih zmota ne zanima. Njihova Individualnost je vse manj njihova, saj zahteva, naj bodo čim bolj učinkoviti, ne prihaja niti od zunaj niti od znotraj, kajti individualnosti ljudi v strogem pomenu sploh ni več. Posamezniki niso več osebki, ki jasno ločujejo zunanjost od notranjosti, temveč so množice zamenljivih elementov brez zunanjosti, zato doživljajo etični imperativ, naj skrbijo zase, kot integralni del sveta, ne pa kot ukaz, ki prihaja bodisi od zunaj bodisi od znotraj. Taki ljudje so brez intimnosti in tako rekoč ne obstajajo kot medsebojno ločena bitja, kar pomeni, da tvorijo zgolj konglomerate.

Položaj je kritičen, zato je treba vedno znova jasno povedati, kaj se dogaja in kam plovemo.

Ko mislimo na posameznike, moramo imeti pred seboj veliko sliko, ki je taka.

Etika skrbi zase se torej naslavlja na ljudi kot naravni imperativ, za katerega se zdravi pameti zdi, da je pač že od nekdaj tam; ljudje zato samoniklo verjamejo, da morajo biti samozaposleni podjetniki, da morajo torej sami poskrbeti za preživetje.

Cinizem okolja, v katerem živijo, pa je takle. Ljudje se morda zavedajo, da morajo postati podjetniki in da država ne bo več podpirala njihove lenobe, toda obenem bi se morali zavedati, da s podjetništvom sprejemajo tudi podjetniške vrednote, kot so tekmovalnost, zavist, medsebojno izkoriščanje in odsotnost solidarnosti; še bolj grozljivo pa je, da v resnici nimajo nobenih resnih pogojev, da bi uspeli.

Zakaj ne morejo uspeti? Uspeti ne morejo, ker so pogoji uspešnosti posameznikov v družbenem polju po definiciji kolektivni oziroma družbeni!

Sedaj vidimo, kako izjemno pomembno je, da ne pristanemo na zamisel Železne gospe, da družba ne obstaja. Ko namreč zares ne obstaja, so posamezniki prepuščeni surovemu boju za preživetje, v tem boju pa lahko preživi le peščica, ki zna dovolj spretno izkoristiti druge posameznike.

Kje torej smo in kam plovemo?

Razvoj tehnologij je dal v kapitalistični produkciji prednost tistemu kapitalistu ali kapitalistični družbi, ki ima nakopičenega največ kapitala, kajti taka družba lahko maksimalno izkoristi pridobitve moderne tehnike za povečevanje produktivnosti človeškega dela. Deset delavcev v tovarni z najmodernejšimi stroji lahko v enakem času naredi mnogo več kakor istih deset delavcev v kaki stari delavnici. Rezultat tega preprostega dejstva je, da prva tovarna lahko ceneje producira in s tem privablja večino kupcev k sebi, druga pa propada. Ta notranji nagon kapitalističnega gospodarstva nujno vodi k združevanju večjih industrijskih družb v eno. Gospodarska prizadevanja finančnega kapitala pa se kažejo na dva načina: na eni strani skuša monopolistični finančni kapital še bolj osvojiti državno oblast in čim bolj odrezati vpliv, ki ga imajo nanjo ostale družbene skupine in razredi, na drugi strani pa se skuša gospodarsko in politično  uveljaviti v drugih državah, spraviti pod svoj vpliv čim več držav. Te tendence pridejo v posebno ostri obliki na dan v času krize.

Nasprotja, ki izhajajo iz osnovnega protislovja kapitalističnega načina produkcije, iz protislovja med družbeno produkcijo in privatnim prilaščanjem produktov, je mogoče odpraviti le tako, da odpravimo samo osnovno protislovje.

In kako vplivajo monopoli na razvoj krize? Preprosto: bremena krize skušajo prevaliti na ramena delavcev. Finančni kapital tako sistematično ruši kupno moč delavcev in kratko malo onemogoča izhod iz krize. Če pogledamo na razvoj zadnje krize, ugotovimo, da so vsi poskusi izhoda iz krize ostali brezuspešni. Na znotraj se je vnela silovita borba, da bi krizo prevalili na pleča delavcev in kmetov, na zunaj pa se je začel boj za porazdelitev izgub med kapitalisti. Ko so gospodarska sredstva odpovedala, je začel finančni kapital iskati izhod iz krize in rezultat takega iskanja je …