Čeprav je po 2. svetovni vojni zveza NATO res nastala kot neke vrste zaščita Evrope pred Sovjetsko zvezo in seveda kot močan dejavnik hladne vojne, je po padcu Berlinskega zidu postala samo še orodje za širjenje ameriškega vpliva proti mejam Rusije. Čeprav so zahodni voditelji zadnjemu sovjetskemu voditelju Gorbačovu obljubili, da se vojaško ne bodo širili proti vzhodu, so to obljubo že zelo kmalu “požrli”. Zveza NATO je s tem postala imperialistična sila in z njo seveda tudi Slovenija, kot neločljivi del te vojaške zveze.

Profesor David Gibbs iz Univerze v Arizoni takole aktualno ukrajinsko krizo postavi v zgodovinski in geostrateški kontekst: “Ljudje pogosto pozabimo, da je bila post-sovjetska Rusija sprva zelo kooperativna do ZDA in zahodne politike; razpustila je Varšavski pakt, zavezništvo iz hladne vojne. Rusi so predpostavljali, da bodo tudi ZDA, kot simetrični ukrep, postopoma razpustili zvezo NATO ali jo vsaj ne bodo širili. Namesto tega pa so ZDA orkestrirale širitev zveze NATO, ki se je začela konec devetdesetih let prejšnjega stoletja in vanjo vključile več post-sovjetskih držav. Pred kratkim se je začela odprta debata o nadaljnji širitvi zveze NATO, z možnostjo vključitve Ukrajine in Gruzije. Rusija svoje posege v Ukrajini razume kot obrambne ukrepe proti grožnji zveze NATO na svojih mejah. Širitev zveze NATO je treba obravnavati kot kratkovidni ukrep, s katerim izzivajo Rusijo in s katerim polagajo temelje državljanski vojni v Ukrajini.” (Common Dreams: Will NATO Saber Rattling Derail Hopes for Ukraine-Russia Détente?)

A ne gre več samo za debato, ZDA oziroma zveza NATO že nameščata svojo vojsko na mejah z Rusijo (Planet Siol.net: Obama napovedal napotitev dodatnih letal v Estonijo), ob tem pa je ameriški predsednik Obama izjavil (O groza!), da je zavezništvo “nezlomljivo, neomajno in večno.” So to besede nobelovega nagrajenca za mir? V zgodovini so bile to običajno besede največjih verskih in političnih gorečnežev, fundamentalistov.

TISA, namesto partnerstva EU - Rusija

A ne gre samo za nadaljnjo širitev vojaškega vpliva ZDA. Rusija je po padcu berlinskega zidu postajala vse močnejši gospodarski partner Evrope. Tudi evropske države so Rusijo vse bolj dojemale kot gospodarsko partnerico in vse manj kot vojaško grožnjo, tudi zato in zaradi krize so začele zmanjševati svoje vojaške proračune. Poglejmo samo malo v preteklost: “Med letoma 2010 in 2011 se je izvoz EU-27 povečal v vse glavne trgovinske partnerje, najbolj v Švico in Rusijo (do 26,2 % oziroma 25,9 %), medtem ko je izvoz v Združene države naraščal počasneje (do 7,6 %)” (Eurostat: Mednarodna blagovna menjava).

ZDA seveda niso bile navdušene nad takšnimi gospodarskimi trendi, zato moramo na današnji ukrajinski konflikt gledati tudi iz tega vidika. Hkrati z zaostrovanjem pritiska na Rusijo - z gospodarskimi sankcijami in nameščanjem vojske v bližino njihove meje - namreč v veliki tajnosti potekajo pogajanja o zloglasnem prostotrgovinskem sporazumu TISA med EU in ZDA ter še nekaterimi drugimi državami.

“TISA je kratica za »Trade in Services Agreement«, je kratica za pogajanja, ki v najstrožji tajnosti potekajo v Ženevi. Vodilne so EU (27 držav) in ZDA ter nekaj »voljnih«, skupaj 50 držav, ki pokrivajo skoraj 70 odstotkov globalnega obsega javnih storitev. Zanimivo, da med njimi ni držav BRICS: Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike,” je nedolgo tega v reviji Jana zapisal znani slovenski aktivist Anton Komat (TISA – najhujši strup demokracije).

Prav tako ima NATO (seveda pod okriljem ZDA) zdaj, zaradi ukrajinske krize, več kot dober “razlog” in “opravičilo” za povečanje oboroževanja svojih članic, kar seveda zelo koristi velikim ameriškim vojaškim korporacijam (Planet Siol.net: Nato od svojih članic zahteva več denarja).

Medijska vojna

Zaenkrat je ukrajinski konflikt (morda) še lokalnega značaja, medtem ko je zahodno-ruska medijska vojna v polnem zamahu. V zahodnih medijih z vsemi “orožji” dezinformacij, laži in ponaredkov “tolčejo” po Rusiji. Resda jim Rusija ne ostaja dolžna, a proti zahodnim megakorporacijam (npr. CNN, Fox News, Reuters) nimajo veliko možnosti. Tudi velik del manjših medijev večinoma povsem nekritično povzema informacije medijskih velikanov, ki jih lahko poimenujemo tudi “tovarne informacij”.

Ruski predsednik Putin je v zahodnih medijih dobesedno postal utelešenje zla. Saj ne, da je svetnik, a njegova dejanja v resnici izražajo veliko mero preudarnosti in modrosti. Če bi bil na njegovem mestu samo malo bolj “nestrpen” voditelj, bi v Ukrajini divjala resnično huda vojna in Evropa bi bila preplavljena z begunci. Na drugi strani pa evropski voditelji delujejo kot “ameriški pudlji”, kot so nekdaj poimenovali britanskega premijerja Tonya Blaira, zaradi njegove “ubogljive” vloge pri uničenju Iraka (Dnevnik: Blair kot navaden pudelj).

Dober primer “objektivnosti” zahodnih medijev je “poročanje” o sestreljenem malezijskem letalu nad Ukrajino? Ko so se v nekaterih medijih (na primer v Global Research: Evidence Is Now Conclusive: Two Ukrainian Government Fighter-Jets Shot Down Malaysian Airlines MH17. It was Not a ‘Buk’ Surface to Air Missile) pojavili resni namigi, da je za sestrelitev letala najverjetneje kriva ukrajinska vlada, so zahodni mediji “čudežno” utihnili, čeprav je bila to prej vsakodnevna tema v “breaking news”, kjer so za sestrelitev letala brez kakršnihkoli oprijemljivih dokazov obtoževali rusko stran. Letalo je zdaj v resnici izginilo (iz medijev) in to že drugo v letu 2014.

Zid blaznosti

A kot da vse to še ni dovolj, namerava zdaj “Ukrajina ob 2000 kilometrov dolgi meji z Rusijo postaviti obrambni zid”, ki bi po besedah ukrajinskega premijerja Arsenija Jacenjuka predstavljal “resnično zaščito.” V Kijevu “med drugim razmišljajo tudi o električni ograji z minami in bodečo žico.” (Večer: Ukrajina zavrača Putinov načrt, hoče obrambni zid z Rusijo)

Zaščita in obramba? Pred kom? Morda pred lastno blaznostjo. Je to politika 21. stoletja? Bomo začeli graditi zidove, postavljati električne ograje in minska polja? Morda tudi na južnih mejah Evrope - pred revnimi afriškimi prebežniki?

Mobilizacija javnosti in politikov, ki še mislijo s svojo glavo

In kaj počnejo evropski in s tem tudi slovenski politiki in intelektualci. Večinoma so tiho in pristajajo na postopno drsenje v še hujši konflikt. Ubogljivo sprejemajo nove in nove sankcije proti Rusiji. Tudi v Sloveniji imamo očitno “pudeljsko” politiko.

Bomo res postali priče preletom jedrskih raket, ki bodo iz enega konca sveta švigale na drugega in v obratno smer; potem bomo lahko v nekaj dneh dočakali uničenje življenja na planetu Zemlja. To ni znanstvena fanstastika, vzroki za ta skrajna dejanja so že “v polnem razmahu”.

Potrebujemo široko mobilizacijo javnosti ter redkih politikov in intelektualcev, ki še mislijo s svojo glavo, da se skupaj upremo tej nori vojni politiki. Pred sto leti in leta 1939 smo že zdrsnili na rob, v letu 2014 lahko zdrsnemo čezenj. Vseeno je, kdo prvi pritisne na gumb za sprožitev jedrske rakete, kajti že tisti hip bo to povsem nepomembno.

In še en priporočljiv članek: Ukraine And The Danger Of Nuclear War