Povejmo končno naravnost: seveda obstaja kriza sveta, v katerem živimo, toda to ni kriza vrednot & morale, temveč je kriza tega, kar imenuje Lacan simbolno, če lahko ponovim za Alainom Badioujem. Kriza krepi novo vzpostavljanje hierarhij in absolutnih meja med elitami in rajo; vsenavzočnost denarja in absolutno presojanje vrednosti življenja in vsega v njem skozi denar; prazno kroženje blaga in vse bolj prazne eksistence vse večjega števila ljudi; razpadanje duhovnosti, ki jo nadomešča vulgarno fetišiziranje vsega; razgradnjo osebnosti, ki je vse bolj le še naključna zbirka popularnih elementov, iz katerih se trudijo ljudje zgraditi sebe kot umetniški izdelek. Iz te krize nas lahko izvleče le vztrajanje človeških bitij kot subjektov, ki ne popuščajo glede svoje želje, ki se torej zavedajo etičnega imperativa. Psihoanaliza je zato danes pomembnejša, kot je bila kadarkoli doslej, saj so ljudje vse bolj zaslepljeni za resnične koordinate lastnih življenj, ki jih morajo čim prej razumeti, saj bo sicer prepozno.

Radikalnost psihoanalize se prične s sorazmerno preprostim Freudovim uvidom, ki so mu ga omogočile pacientke: obstaja nesimbolizabilno. Lacan ga je poimenoval: Realno. V končni fazi človek zato ne more več govoriti, ne more več ničesar reči: stoji pred Realnim in molči. Freud je za to iznašel še en izraz: das Unheimliche.

Jasno je, seveda, da številni ljudje ne vedo ničesar o psihoanalizi, saj je niso preučevali, zato je morda tole pravi kraj, da povem o njej besedo ali dve. V nadaljevanju bo, upam, razvidno, zakaj je to potrebno, saj bi lahko kdo ugovarjal in rekel, da je psihoanaliza zastarela in da o njej nima smisla izgubljati besed. Kaj takega kajpak lahko rečejo le ljudje, ki nimajo pojma o psihoanalizi in niso vzgojeni, da bi vedeli, da je bolje molčati, kot pa se izpostavljati porogu.

Živimo v svetu, znotraj katerega nas zdravi razum mimogrede prepriča, da smo potopljeni v iluzije. O njih veliko pišem zlasti takrat, ko komentiram izjave slovenskih politikov in ekonomistov, ki razen iluzij tako rekoč ne ponujajo ničesar. Živimo torej v svetu iluzij, ki pa ni nastal po naključju, kot bi se lahko tolažili. Ni nastal zaradi nam tujih naravnih zakonov, ampak je nastal natanko prek nas, zaradi nas in z našo pomočjo.

Svet iluzij je namreč zamenjal svet, v katerem želijo ljudje spoznavati resnico želje. To je svet, v katerem se rodi Freud, to je svet, v katerem se razvija psihoanaliza, ki je natanko to: teorija resnice (želje). Ljudi, ki želijo spoznavati resnico želje, je danes vse manj, to dejstvo pa zbuja našo pozornost ter kliče po analizi in razlagi.

Razlika med tem, kar je predlagal Freud, in tem, kar imamo na voljo v vsakdanjem življenju, je velikanska: imamo iluzije namesto iskanja resnice. Ljudje se torej vse bolj predajajo iluzijam in iluzorno verjamejo, da zadovoljujejo želje z dobrinami in blagom, ki pritekajo na svobodne trge.

Psihoanalitično vprašanje je zato na mestu: Živite raje z iluzijami ali z resnico? Veliko ljudi, prav gotovo ne vsi, bo seveda odgovorilo predvidljivo: z iluzijami. Prav.

Oglejmo si primer, ki ponazarja, kako bizarno in neučinkovito je življenje z iluzijami. Medtem ko je Freud poslušal svoje paciente, ki so mu pripovedovali o lastnem trpljenju, od tod talking cure, danes tako rekoč skoraj nihče več nikogar ne posluša, ampak zdravijo ljudi z energijami, s tabletami, z nasveti, z operacijami, z gledanjem v kavo ...

Zopet je prav, da prisluhnemo zdravemu razumu, ki nas sprašuje: Sploh imaš koga, ki bi te poslušal?; Imaš koga, ki bi te res slišal?; Kdaj si imel nazadnje zdravilno, dobrodejno izkušnjo s sočlovekom, ki te je res poslušal in te slišal, se res pogovarjal s teboj, ne zgolj stresal svojega čveka pred tebe?

Z lahkoto tvegam in rečem: ljudje so danes v glavnem brez prijateljev, brez ljudi, ki bi jim lahko kaj povedali, brez sotrpinov, ki bi jih poslušali in razumeli. Vse bolj sami so, vse bolj so podobni atomom, ki nimajo ničesar drug z drugim. V tem smislu zares lahko govorimo o vse večji odtujenosti ljudi in o uspešnosti kapitalističnega življenja, ki prav temelji na ljudeh kot atomih.

Ljudje imajo na voljo tehnološke čudeže, ki jih nenehno vrtijo po rokah in ostajajo duhovno, emocionalno in tudi sicer prazni, votli. Kibernetični in virtualni odnosi namreč ne morejo nadomestiti kakovosti medčloveških odnosov; res pa je, da je včasih celo bolje biti sam z napravami kot z ljudmi, ki te lahko ogoljufajo, izkoristijo ali preprosto pustijo na cedilu.

Kje je tu subjekt, bi se vprašal Lacan. Kje so ljudje, ki se upirajo bebavemu fetišiziranju vsakdanjega življenja, zlasti pa ideologiji varnosti? Kje so ljudje, ki jih ne zanimajo mnenja množic, ampak jih zanima čista resnica?

Psihoanaliza, ki je teorija resnice, je obramba pred vsakdanjo neumnostjo, pred neumnostjo vsakega dne, ker predstavlja pogovor, ker je pogovor, ki zdravi dušo in telo, je poslušanje, je iskanje resnice, ni izmikanje in ni medicinsko zdravljenje.

Morda na tem kraju ni povsem neuporabna vzporednica z Lacanovim postopnim fragmentiranjem svojih predavanj proti koncu življenja, ko je dejansko vse manj govoril in se vse bolj zanašal na mateme, geometrijske strukture in vozle.

Obstajata dve ključni razsežnosti psihoanalize: talking cure, matemi. Obe sta potrebni za razumevanje narave subjekta, ki ni ego, potrebni pa sta tudi za razumevanje nekaterih osnovnih razsežnosti sodobnega življenja v poznem kapitalizmu.

Ta izkorišča psihologijo in psihologiziranje sveta je vsepovsod, medtem ko je za Lacana psihoanaliza natanko antipsihologija. Razloček je pomemben, kajti psihologija je danes ključni dejavnik pri discipliniranju ljudi in pri njihovem spreminjanju v pohlevne ovce, ki ne mislijo, ampak se vse bolj ukvarjajo z delom na sebi, kot se popularno imenuje.

Zlo je bilo že storjeno, bi lahko psihoanalitično rekli, zato je danes treba brati Ojdipa na Kolonu, in sicer bolj kot kadarkoli prej.

Ojdip na Kolonu namreč dokončno opravi z lastno nesrečno eksistenco, dokončno spozna in razgradi, dekonstruira iluzije, v katere je nezavedno verjel in se jih oklepal. Sodobni neoliberalni kapitalizem je enaka gigantska iluzija, je brezmejna množica iluzij, ki spreminjajo milijarde ljudi v sužnje. 

Iluzije niso nič drugega kot vsebina, s katero skušajo politiki, piarovci in drugi zapolniti to, kar imenuje Lacan manko. Namesto odpiranja ljudi temeljim razsežnostim realnosti imamo zato na voljo brezmejne količine vsebin, ki naj zapolnijo brezno, da bi se ljudje bolje počutili. Seveda se ne počutijo, saj se niti ne morejo.

Barbarstvo sodobnega sveta je zato očitno ali pa bi vsaj moralo biti tako. In psihoanaliza je teorija resnice, je talking cure v času, v katerem se upravičeno sprašujemo, ali sploh še obstaja želja, da bi mislili univerzalno, kot ga je mislil Freud.

.