Počitnic je konec. Čas, da se avtoceste napolnijo z norimi in nervoznimi vozniki je spet nared. Banke, trgovski centri, delodajalci in farmacevti se vam veselijo bolj, kot vsi prijatelji in družina skupaj. Čas, da se začne nekaj delati, kot vse prepogosto slišim: “karkoli, vseeno kaj, samo da je služba“, je spet nazaj. Dvotedenski bonus počitka, katerega je večina porabila za celodnevno ležanje na plaži ter v prekomerni jedači in pijači je končan. Čas, ko se zlorabi moto „živi vsak dan, kot da je zadnji“ se je iztekel. Pred nami je jesen, čas ko se narava pripravlja za spanje, ljudstvo pa se mora prebuditi.

A evforija ni tako kratkega diha, kot izgleda na prvo žogo. Vse letovalce bo ta držala še celih nekaj dni, ko si bodo medseboj izmenjavali mnenja in obujali spomine: „kakšno dobro barvo imaš“, „tolk sem bil nabasan, da sem se skoraj utopil“, „plaža, gajba piva in dobre bejbe“, „z jadrnico smo obleteli par otokov in čekirali nudiste“. Poleg tega boste potarnali kakšna gneča je bila na plaži, v potrditev kako prav je, da ste bili tudi vi tam. V kolikor tam niste srečali Slovencev, se boste vsekakor z navedenim pohvalili, ker morate sebi potrditi kako uspešni ste v izogibanju Slovencem. Dopust je v vaših očeh odrešitev in takšen status mu pač morate pripisati.

Zamolčane resnice

Nihče od sogovornikov ne bo omenil krčev v želodcu in glavobolov, ki jih je občutil preden je naslednji dan moral v službo. Vseh hamletovskih dilem, težkih besed in retoričnih vprašanj, katerih v tem tekstu ne bi bilo treba parafrazirati, ampak vseeno: „kaj mi je vsega tega treba“; „katera budala si je tega spomnila“; „pokradli so celo državo, odnesli milijarde, jaz pa hodim delat, bedak“; „samo ko se spomnim jutrišnjega dne mi gre na bruhanje“; „ko bolje pomislim bi najraje jutri pobruhal tistega samooklicanega pametnjakoviča, ki se ima za šefa“; „jaz delam, več kot polovica ulice pa je že štirideset let v penziji“; „kje so sedaj tiste brhke Slovakinje v bikiniju“; „ena, dva tri brez modrca, štiri, pet brez modrca“. Glede na znano stopnjo samorilnosti našega ljudstva ne bi bilo dobro zatajiti tovrstne izbruhe nemoči: „ali bom vstajal tako do konca svojega življenja, če, me bodo pri zdajšnji zakonodaji odnesli ven v krsti“; „ko pomislim na službo bi se najraje obesil, ko bolje pomislim še prej obesim svojega šefa“; „jutri po poti domov kupim Salamonov oglasnik, kupim pištolo in se ustrelim“.

Zadnje ure svojega dopusta ste hrabri in malo je tistih, ki bi vas prekašali v vašem junaštvu. Vsi, vključno z Rambom in Angelino Jolie v Tomb raiderju se lahko skrijejo, kajti takoj jutri, ko pridete v službo: „ji povem, da je ena navadna krava in da je do položaja prišla samo zahvaljujoč svojim joškam“; „jih pošljem vse skupaj nekam, ker jaz se tega več ne grem“; „mu že povem, da pred mano faraona ne bo igral, ker poznam vse njegove umazane malverzacije“; „jih vse skupaj prijavim policiji, ker del mafijske združbe jaz že ne bom“; „da si zaslužim boljši položaj, kajti pri pedesetih ne morem zasedati mesto pripravniškega referenta“. Po izčrpajočem dvoboju samih s seboj boste zaspali in odšli naproti delovnem dnevu, v katerem bo vse tako, kot je bilo pred vašim odhodom na dopust. Od vaših donkihotovskih dvobojev ne bo nič. Nadeli si boste maske in z nasmehom na licih obujali svoje počitniške spomine. In bolj, ko jih boste izmenjavali s svojimi sotrpini, bolj boste prepričani, da druge poti ni. 

Efekt brezdelja ali lotite se stvari drugače

„Na dopustu ne bom delal prav nič“; „ležal bom cel dan na plaži in ne premaknem se niti za milimeter“; „končno mi noben kreten ne bo ukazoval, kaj naj počnem“; „na dopustu sem sam svoj gospodar“ odmeva iz ust tistih, ki se podajajo na dopust. Posameznik misleč, da je v službi izkoriščan in v podrejenem položaju glede na druge zaposlene bo, kot umni vojskovodja na dopustu ubral ravno nasprotno taktiko. Celoten dopust bo preživel v brezdelju in nerazmišljanju. Na takšen način bo zadostil svojemu egu in dokazal, da ima še vedno kaj besede pri svojem življenju. Nevede bo na takšen način škodoval samemu sebi, kajti neaktivnost ne more poroditi alternative ali kakršnekoli ideje, na podlagi katere bi lahko posameznik gradil drugačno prihodnost. In tako, nasvidenje Jaz do naslednjega poletja. Samo še štiridesetkrat ponovim vajo  pa sem v penziji.

Kakorkoli že, mogoče ne bi bilo slabo, če bi del dopusta, v kolikor ste z vašim delovnim vsakdanom nezadovoljni porabili za razmislek o alternativi in poizkušali najti drugačno pot zunaj trenutne danosti. Pomislite, na kakšen način bi želeli spremeniti svoje življenje, kdo ali kaj vas pri temu ovira, kakšen poklic ste kot otrok sanjali in zakaj ne sanjate več.  Preden začnete iskati argumente, zakaj nekaj ni možno, vedite, da ste največja ovira do drugačnosti vi sami. To ne pomeni, da ste odveč ali da vas ne sme biti. Ravno nasprotno, to pomeni, da je potrebno začeti razmišljati na drugačen način. Vsakdo ima pred seboj tisoč drugih poti, le odločiti se je treba.